Tine Debeljak je bil devet let ločen od svoje družine, ki je ostala v Sloveniji. 12.000 kilometrov stran, v daljni argentinski pampi je hrepenel in pisal pretresljiva pisma ženi in trem otrokom.

Knjiga Črni Kamnitnik. Loma Negra

Izbor iz njih je zdaj objavljen v knjigi Črni Kamnitnik. Loma Negra, ki zajema tudi njegovo prozo in pesmi. Vse troje se vsebinsko nanaša na obdobje med letoma 1950 in 1954, dokler se ni preostali del Debeljakove družine pridružil možu in očetu v Argentini. V tem času je Tine Debeljak delal kot najnižji uradnik v tovarni cementa Loma Negra, oddaljeni več kot 350 kilometrov od Buenos Airesa, v širjavah argentinske pampe. Ime Loma Negra je po svoje prevedel v Črni Kamnitnik, s čimer se je spominjal svojega škofjeloškega Kamnitnika.

Delal je dvanajst ur na dan, zvečer pa je pisal prozo in poezijo ter prevajal, vse to, za kar je bil najbolj usposobljen. In mislil na svoje najdražje, na tri otroke in ljubljeno ženo. Pisal jim je pisma, vendar z vsebino, ki ne bi mogla spraviti družine v Sloveniji v težave: brez konkretnih navedb krajev in brez podpisa ali s psevdonimom.

Zadnja skupna fotografija z družino. Sledila je nasilna ločitev, dolga devet let.

Ne morem priti čez ocean, voda je globoka

Iz pisma iz julija 1952: »Najdražja, sedajle ko pišem tole pisemce – pol polnoči – se spominjam najinega dneva pred 18 leti! Kako drugače sva si predstavljala tistega srečnega dne najino skupno življenje, kakor pa ga uživava sedaj, ločena že sedem let in več. Pa ti si srečna, ko imaš okoli sebe fanta in punčki, celega 'gospoda' in celo 'gospodično' /.../

Mamici pa še posebej voščim – za god. Kako rad bi ji izpolnil to, kar si želi ona in jaz, pa ni v moji moči: ne morem priti čez Ocean, ne pritegniti nje k sebi ... voda je globoka, toda koprnenje je visoko kot molitev in kliče po čudežu ... Toda mi, ki imamo vero, verujemo tudi v to! In jaz verujem v dvojno vero. In pošiljam ti poljub, slajšega in bolj toplega, kakor je tisti v platnicah in koži, ker je še vedno gorak od spomina današnjega dne ... Tvoj in vaš Atek.«

Spominska plošča na rojstni hiši. Foto: Ivo Žajdela

Uničeno okolje velike cementarne in občutje samote

Knjigo je uredil vnuk Marko Vombergar. Šel je po sledi starega očeta, zbral njegove črtice, pesmi in pisma, poleg tega pa je s fotoaparatom raziskal Lomo Negro. Knjiga Črni Kamnitnik. Loma Negra je tako svojevrsten spoj besede Tineta Debeljaka in fotografije njegovega vnuka. Črno-bele fotografije, ki še poudarijo uničeno okolje velike cementarne in s tem občutje samote, ki jo je pred petdesetimi leti tam doživljal njegov stari oče, so sicer brez pripisanih komentarjev. Z branjem, še posebej proze, ki opisuje prav tisto okolje, pa tudi pisem, ki so tam nastajala, bi bili komentarji odveč. Knjiga je tako svojevrsten spoj dveh svetov.

Leta 2003 so v aleji zaslužnih Ločanov Debeljaku postavili bronasti doprsni kip. Vir: arhiv I. Ž.

Umetnost ni »domača« in »zdomska«, je le ena, to je slovenska

Izčrpno spremno besedo Med bolečino in upanjem je v knjigi napisal literarni zgodovinar Denis Poniž. Z njo je postavil Tineta Debeljaka na mesto, ki mu pripada, na sam vrh slovenskih kulturnikov v 20. stoletju. Uvodoma je pogumno priznal, da je leta 1990, ko je pripravljal izbor Debeljakove poezije, premalo vedel, v kakšnih razmerah je nastajala poezija in proza naših emigrantov. Debeljakovo poezijo, ki je izšla v zbirkah Poljub in Mariji, ter monumentalno pesnitev Velika črna maša za pobite Slovence je postavil v sam vrh slovenske poezije konec 40. in v začetku 50. let. Zato se mu je zdelo nujno, da nehamo umetnost ločevati na »domačo« in »zdomsko«, saj je le ena, to je slovenska.

Po letu 1941 niko­li več ni videl svoje rodne Škofje Loke

Knjigo Črni Kamnitnik. Loma Negra je skupaj z Muzejskim društvom Škofja Loka izdala založba Dru­žina. V Škofji Loki so leta 1991 organizirali simpozij o dr. Tinetu Debeljaku, leta 1995 je občina na njegovi rojstni hiši vzidala spominsko ploščo, 25. novembra 2003 pa so mu v aleji zaslužnih Ločanov postavili bronasti doprsni kip. Čeprav po letu 1941 niko­li več ni videl svoje rodne Škofje Loke, se je zdaj v svoj rojstni kraj vrnil na najlepši način.

Ivo Žajdela, Črni Kamnitnik, Tine Debeljak, Demokracija, 8. 1. 2004