Že pred dnevi smo na spletni strani, z daljšim zapisom pa tudi v novi tiskani Družini, predstavili izjemno pridobitev Narodne in univerzitetne knjižnice: iz Argentine so poslali literarno zapuščino dr. Tineta Debeljaka. Vsebino zapuščine v desetih velikih škatlah, ki je nastajala od konca druge svetovne vojne do Debeljakove smrti januarja 1989, so predstavili v sredo, 19. januarja, na spominskem večeru v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa (SSK). Na prireditvi - naslovili so jo Literarna zapuščina dr. Tineta Debeljaka, poleg SSK pa sta jo soorganizirala še NUK in Muzejsko društvo Škofja - je zbrane najprej pozdravil predsednik SSK Boris Pleskovič, zatem pa sta o Debeljakovem življenju in delu spregovorila predsednik Muzejskega društva Škofja Loka Aleksander Igličar in literarna zgodovinarka, akademikinja dr. Marija Stanonik - prvi je ob fotografijah predstavil mejnike v življenju pesnika, pisatelja, prevajalca in kulturnega delavca dr. Tineta Debeljaka, katerega, kot je dejal "vedno vel Ločanov odkriva in spoznava njegovo veličino, z vrnitvijo zapuščine pa bo njegovo duhovno veličino odkrila tudi Slovenija", druga pa je predstavila Debeljakovi knjigi: pesnitev Črna maša in "likovnega albuma" Kyrie eleison

(več o tem http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/%C2%BBcrna-masa-je-pocastitev-spomina%C2%AB?OpenDocument&login)

Največje zanimanje je požela Helena Janežič, sodelavka NUK, ki je "zaslužna", da sta Debeljakovi hčeri Jožejka in Meta očetovo literarno zapuščino zaupali NUK in s tem Sloveniji - ob fotografijah je prvič v javnosti spregovorila, kakšno bogastvo se skriva v desetih škatlah. Več o vsebini Debeljakove zapuščine pišemo ob pogovoru s Heleno Janežič v novi tiskani Družini.


Na Večeru na kongresu v spomin dr. Tinetu Debeljaku so sodelovali: Helena Janežič, Mojca Vombergar, Marija Stanonik, Aleksander Igličar, z glasbo sta večer obogatila Ana Novljan in Ivan Vombergar.

Mojca Vombergar o spominih na atka

Spomine na "atka", kot so Debeljakovi trije otroci in 18 vnukov klicali dr. Tineta Debeljaka, je delila Mojca Vombergar, ki je novi dom našla pred poldrugim desetletjem v rojstni domovini svojih staršev in starih staršev. "Atek je bil vzor zavednega Slovenca, ponosnega Škofjeločana, široko razgledanega intelektualca, poštenega in skromnega človeka. Bil pa je tudi naš dedek," je dejala Vombergerjeva. "Imela sem privilegij, da sem otroštvo preživela v družini, v kateri so bili pisatelj, slikarka in dramaturga. Tega se takrat nisem zavedala, poznala sem jih le kot stara očeta in teto." Slikarka je bila Bara Remec, sestra Mojčine mame, ki je opremila večina Debeljakovih knjižnih del, med drugim tudi Kyrie eleison in Črno mašo. "Na atka me vežejo najlepši spomini," je nadaljevala Mojca Vombergar in povedala, da so živeli v isti hiši: stari starši so živeli v pritličju, družina Debeljak-Vombergar pa v prvem nadstropju. "vsak dan smos e družili, vnuki smo velik del dneva preživeli pri starih starših. Nekdo se je celo pritoževal, da atek nima časa za pisanje in sutvarjanje, ker se preveč ukvarja z vnuki," se spominja Vombergarjeva. Ti so danes po njenih besedah razpršeni po vsem svetu, skupaj ima Debeljak že 43 pravnukov. "Atek je bil do nas sproščen in prijazen. Nikoli nas ni odganjal, ker bi želel mir, nikoli nam ni dal vedeti, da smo mu v napoto. Imel je svoj kotiček za pisanje, in pogosto smo vnuki zgodaj zjutraj slišali udarjanje po tipkah starega pisalnega stroja." Ker je Mojca rada brala, je pogosto čtivo iskala v atkovi knjižnici. Da se 20. januarja spominjamo obletnice Debeljakove smrti, je povedala Mojca Vombergar. V Argentini je bil takrat vroč januarski dan. Po kosilu sva z atkom reševala križanko, ne spomnim se ali v španščini ali slovenščini, vem pa, da je hotel, naj neko geslo poiščem v slovarju, a sem se upirala. Potem je šel počivat v sobo - in je zaspal za vedno. Bila sem zadnja od njegovih vnukov, ki sem ga videla." Ob koncu je Mojca Vombergar dejala, da je vesela, da je atokova zapuščina prišla v NUK, kjer jo bodo strokovno pregledali in se bo Debeljakovo literarno delo pravilno vrednotilo. "Atek nas je spodbujal, motiviral. Nikoli ni bil zagrenjen. Vedno je upal, da se bo stanje v Sloveniji uredilo in se bo vrnil." Umrl je le dobro leto pred demokratizacijo, v Slovenijo se nikoli ni vrnil. Vrnila pa se je njegova zapuščina.


Debeljakova vnukinja Mojca Vombergar

Zorko Simčič: "Bil je babica tisočim idejam!"
Ob koncu večera je spomine na prijatelja in dolgoletnega soustvarjalca povedal še pisatelj in akademik Zorko Simčič. Zatrdil je, da je v svojem 96-letu zagotovo najstrejši človek, ki se je 50 let takorekoč vsak dan ali vsaj večkrat na teden družil z dr. Debeljakom. Cerkev ima poleg teoloških kreposti: vera, upanje in ljubezen, tudi človeške kreposti, ki jih imenujemo kardinalne, to so razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost. "Cerkev imenuje kardinale, a če bi laiki imeli svoje imenovanje, bi bil Debeljak umetnostni kardinal z vsemi kardinalnimi krepostmi," je dejal Simčič in pristavil, da je bil debeljak os. "Težko si danes predstavljamo, kaj pomeni imeti v begunstvu med seboj nekoga, ki je most do preteklosti. In sicer direkten most. Človeka, ki je poznal ustvarjalce, imel z njimi stike ... Debeljak je imel lastnost, žal mi je da moram to reči, lastnost, ki je danes pri nikomur ne na levi ne na desni ne zaznam: bil je babica tisočim idejam! Ko je videl, da je nekdo nekaj naredil, je brž stopil k njemu in ga spodbudil, navdušil še za več. Živel je za Slovenijo, živel je za kulturo. Nikdar mu Slovenija ne bo mogla biti dovolj hvaležna."


Pisatelj Zorko Simčič



Dvorano Svetovnega slovenskega kongresa so obiskovalci napolnili "kot že zelo dolgo ne", kot je dejal predsednik SSK Boris Pleskovič. (fotografije radio Vatikan)

Posnetek celotne prireditve najdete na povezavi slovenskega uredništva Radia Vatikan:

http://sl.radiovaticana.va/news/2017/01/18/pogovor_na_svetovnem_slovenskem_kongresu_posve%C4%8Den_dr_tinetu_debeljaku/1286690