Zame je bila najbolj dragocena lastnost gospoda Pavla njegov pristop do spovedanca. Ta se je izražal na dva načina. Oba sem doživela. Nekajkrat sem ga za spoved posebej prosila. Ne moja skesanost ne želja po spreobrnjenju takrat nista bili vprašljivi. Bili sta celo razlog, da sem si spovedi želela čim prej, najbolje takoj. Spraševala sem se samo, ali odpuščanje sploh lahko dobim, ali pa mi Bog morda ne bo mogel odpustiti. Gospod Pavel je vsakokrat usmeril moj pogled na neizmerno Božje usmiljenje, hkrati pa mi je znal svetovati, kako naj ravnam, da bi bile posledice padca v greh čim manjše. Zame in za druge.

No, večina mojih spovedi je bila drugačna. Velikokrat me k spovedi ni gnala notranja nuja, ampak bolj poslušnost, da od časa do časa k spovedi pač pristopimo. Priznam, da so bile te moje spovedi precej bedne. Polne samo-
opravičevanja, primerjanja z drugimi in valjenja krivde na nesrečne okoliščine ... V teh primerih je bil pristop gospoda Pavla popolnoma drugačen. Ni me pustil v sam...