Knjigo Tit Livij. Od ustanovitve mesta (zvezek II., knjige 6–10; 429 strani) je prevedel in spremno besedo napisal dr. Aleš Maver, uredil jo je dr. David Movrin. Prvi zvezek (490 strani) so izdali leta 2022.

Od začetku četrtega stoletja pr. Kr. do leta 292 pr. Kr.

Drugih pet knjig Livijeve zgodovine popisuje čas od katastrofalnega vdora Galcev in zavzetja Rima v začetku četrtega stoletja pr. Kr. dalje, torej boje za prevlado na Apeninskem polotoku, vojne z Ekvi, Volski, Etruščani in Samniti, vse do leta 292. Delež vojaških vsebin v njej narašča in se po sorazmerno skromni slabi polovici v šesti in dobri polovici v sedmi knjigi, v osmi knjigi dvigne kar na tri četrtine vsega besedila.

Razvoj ustanov pri rimski republiki

Kljub močnemu poudarjanju vojaške komponente pri tej zgodovini Tit Livij vzporedno slika fresko z razvojem ustanov pri rimski republiki, ki je povezan z vedno novimi valovi »spopada stanov«, bojev med patriciji in plebejci. Občasno, zlasti ob prizadevanjih ljudskih tribunov za plebejski konzulat in ob opisovanju trpljenja dolžnikov, ki pristanejo v okovih, pridejo na dan plebejcem bolj naklonjeni toni. V glavnem pa prevladujejo stari, aristokraciji bližji pogledi. S temnimi barvami naslika nekdanjega rešitelja Kapitola Marka Manlija, ki naj bi se skušal polastiti kraljevske oblasti in v katerem sodobni raziskovalci razbirajo Livijeve namige na Cezarjevega in Ciceronovega sodobnika Katilino, in kurulskega edila (pre)nizkega rodu Gneja Flavija. Prvak rimskih zgodovinarjev je tako skušal postaviti pomnik nekdanji slavi, hkrati pa je upal, da se bodo bralci iz njegovih podob tudi česa naučili.

S predstavitve knjižnih novitet, tudi Tita Livija, na Slovenski matici 15. februarja 2014. FOTO: Ivo Žajdela

Livijeva Zgodovina Rima je obsegala 142 knjig

 Tit Livij (latinsko Titus Livius), rimski zgodovinar (okoli 59. pr. Kr, Padova–17 po Kr.), se je izučil za retorika in filozofa. Od leta 29 pr. Kr. je živel v Rimu. Okrog leta 8 je bil učitelj poznejšega cesarja Klavdija. Njegovo največje in najpomembnejše delo je Zgodovina Rima, ki je obsegala 142 knjig. Ohranilo se jih je 35, vsebina preostalih je znana le delno. Pisal je nepolitično, osebno. Ukvarjal se je z vplivom značajev na potek zgodovine. Poleg Salustija in Tacita velja za največjega rimskega zgodovinarja.