»To je okužba upanja: 'Vstal je Kristus, upanje moje!'«
»To je okužba upanja: 'Vstal je Kristus, upanje moje!'«
Foto: Vatican Media
»Danes po vsem svetu odmeva oznanilo Cerkve 'Jezus Kristus je vstal!' – 'Resnično je vstal!' Kot novi plamen se je ta blaga vest prižgala v noči: v noči sveta, ki je že sicer bil v primežu epohalnih izzivov, zdaj pa še stiskan od pandemije, ki spravlja našo veliko človeško družino v veliko preizkušnjo. V tej noči je odmeval glas Cerkve 'Vstal je Kristus, upanje moje!'
To je drugačna okužba, ki se jo predaja od srca srcu – ker vsako človeško srce pričakuje to blagovest. To je okužba upanja: 'Vstal je Kristus, upanje moje!' Ne gre za magični obrazec, ki bi odgnal vse probleme. Ne, Kristusovo vstajenje ni to. Je zmaga ljubezni nad korenino zla, zmaga, ki ne preskoči trpljenja in smrti, ampak ju prečka in odpre pot v globeli, tako da zlo spremeni v dobro: to je ekskluzivno znamenje Božje moči. Vstali je Križani, ne nekdo drug. Na svojem poveličanem telesu nosi neizbrisne rane: rane, ki so postale špranje upanja. Vanj uprimo svoj pogled, da bo ozdravil rane prizadetega človeštva.
Bolezen nas ni prikrajšala le za čustva
Moja misel danes objema predvsem prizadete od koronavirusa: bolnike, umrle in družinske člane, ki objokujejo smrt najdražjih, od katerih se ponekod niso mogli niti posloviti. Gospod življenja naj sprejme v svoje kraljestvo pokojne in nakloni tolažbo in upanje tistim, ki so še v preizkušnji, posebej ostarelim in osamljenim. Naj ne prikrajša za svojo tolažbo in pomoč tistih v posebej ranljivem položaju, ki delajo v domovih za starostnike ali živijo v zaporih ali vojašnicah. Ta velika noč je za mnoge velika noč osamljenosti, preživljajo jo med žalovanjem in nelagodji, ki jih povzroča pandemija, od telesnega trpljenja do ekonomskih težav.
Bolezen nas ni prikrajšala samo za čustva, ampak tudi za možnost, da osebno črpamo tolažbo, ki izvira iz zakramentov, še posebej iz evharistije in spovedi. Marsikje niso mogli pristopiti k njima, Gospod pa nas ni pustil samih! Ko ostajamo povezani v molitvi, smo prepričani, da je na nas položil svojo roko in nam odločno ponovil: Ne boj se, 'vstal sem in sem vedno s teboj'.
Za mnoge čas zaskrbljenosti za prihodnost
Jezus, naše velikonočno jagnje, naj da moči in upanja zdravnikom in medicinskemu osebju, ki povsod pričujejo za skrbnost in ljubezen do bližnjega do zadnje moči, neredko do žrtvovanja lastnega zdravja. Njim in vsem, ki marljivo delajo, da zagotavljajo bistvene službe za življenje družbe, policiji in vojski, ki sta mnogokje prispevali k lajšanju težav in trpljenja prebivalstva, je namenjena naša naklonjena misel s hvaležnostjo.
V teh tednih se je življenje milijonov nenadoma spremenilo. Za mnoge je bilo to, da so ostali doma, priložnost za razmislek, da ustavijo nervozni ritem življenja, ostanejo z najdražjimi in uživajo v njihovi družbi. Za mnoge pa je to tudi čas zaskrbljenosti za prihodnost, ki se kaže negotova zaradi možne izgube dela in drugih posledic, ki jih kriza nosi za seboj. Spodbujam tiste, ki imajo politično odgovornost, da se dejavno lotijo dela v korist skupnega dobrega državljanov, priskrbijo sredstva in orodja, da vsem omogočijo dostojno življenje, in podpirajo, kolikor dopuščajo razmere, ponovno vzpostavitev običajnih vsakdanjih dejavnosti.
To ni čas za brezbrižnost, za sebičnost
To ni čas za brezbrižnost, ker ves svet trpi in se mora združiti, da se sooči s pandemijo. Vstali Jezus naj da upanje ubogim, obrobnim, beguncem in brezdomcem. Naj najšibkejši bratje in sestre, ki bivajo po mestih in obrobjih na vseh koncih sveta, ne ostanejo sami. Ne pustimo, da bi jim manjkalo najnujnejših dobrin, do katerih je zdaj težje priti. Upoštevaje razmere naj se omilijo tudi mednarodne sankcije, ki ovirajo možnosti dežel, da priskrbijo podporo lastnim državljanom; naj se okrepijo tudi države, sploh najrevnejše, da se bodo soočile z večjimi potrebami tega časa tako, da se zmanjša ali celo odpusti dolg, ki bremeni njihovo bilanco.
To ni čas za sebičnost, saj nas izziv vse povezuje in ne dela razlik. Med tolikimi območji, ki so prizadeta, namenjam posebno misel Evropi. Po 2. svetovni vojni se je pobrala po zaslugi konkretnega duha solidarnosti, ki ji je omogočil premagati pretekla rivalstva. V današnjih razmerah je nujno, da se taka rivalstva ne okrepijo, ampak se vsi prepoznajo kot člani ene in edine družine in se medsebojno podpirajo. Evropska unija ima pred seboj epohalni izziv, od katerega ni odvisna le njena prihodnost, ampak prihodnost vsega sveta. Naj ne izgubimo priložnosti, da spet pokažemo solidarnost, tudi tako, da se zatečemo k ustvarjalnim rešitvam. Alternativa je samo sebičnost posamičnih interesov in skušnjava po vrnitvi v preteklost s tveganjem, da se spravi v hudo preizkušnjo miroljubno sožitje in razvoj prihodnjih rodov.
Foto: Vatican Media
To ni čas za ločevanja, za pozabljanje
To ni čas za ločevanja. Kristus, naš mir, naj razsvetli vse odgovorne za spore, da bodo dovolj pogumni, da se pridružijo pozivu k takojšnjemu, globalnemu premirju. To ni čas, ko bi lahko še naprej proizvajali orožje, z njim trgovali in zapravljali ogromne kapitale, ki bi jih bilo treba uporabiti za zdravljenje ljudi in reševanje življenj. To naj bo čas, ko bomo slednjič končali dolgo vojno, ki je okrvavila Sirijo, spor v Jemnu, napetosti v Iraku, Libanonu. To naj bo čas, ko bodo Izraelci in Palestinci obnovili dialog, da najdejo trajno rešitev, ki bo omogočila obojim živeti v miru. Naj se konča trpljenje prebivalstva, ki živi v vzhodnih pokrajinah Ukrajine. Naj prenehajo teroristični napadi, ki jih v afriških državah izvajajo proti nedolžnim.
To ni čas za pozabljanje. Kriza naj nam ne pusti, da bi pozabili na toliko drugih žarišč, polnih trpljenja. Gospod življenja naj pokaže svojo bližino s prebivalci Azije in Afrike, ki prestajajo humanitarno krizo. Naj ogreje srca beguncev in razseljenih zaradi vojn, suše in pomanjkanja. Naj nakloni varstvo migrantom in beguncem, med katerimi je veliko otrok, ki živijo v nevzdržnih razmerah, posebej v Libiji in na turško-grški meji. Naj omogoči Venezueli doseči konkretne in takojšnje rešitve, ki bodo omogočile mednarodno pomoč prebivalstvu, ki trpi zaradi hudega spleta političnih, družbeno-ekonomskih in zdravstvenih okoliščin.
On naj nas uvede v svoj slavni dan, ki ne pozna zahoda
Brezbrižnost, sebičnost, delitve in pozaba niso besede, ki jih želimo slišati v tem času. Naženimo jih proč iz vsakega časa! Videti je, da prevladajo, ko v nas zmagujeta strah in smrt, ko ne pustimo, da bi v našem srcu in življenju zmagal Gospod Jezus. On, ki je že premagal smrt in nam odprl pot večnega odrešenja, naj prepodi temo našega ubogega človeštva in nas uvede v svoj slavni dan, ki ne pozna zahoda. S tem razmišljanjem bi rad vsem voščil blagoslovljeno veliko noč.«
