»Tolažba za mamo« je bil naslov današnje kateheze med redno sredino splošno avdienco, v kateri je papež Frančišek izhajal iz evangeljskega odlomka (Lk 7,11-17), ki predstavlja »resnično veličasten Jezusov čudež«: obujenje fanta iz Naina.



Po papeževih besedah »srce te pripovedi ni čudež, ampak Jezusova nežnost do mame tega fanta«. Usmiljenje v tem svetopisemskem odlomku privzame ime velikega sočutja do ženske, ki je izgubila moža in ki sedaj na pokopališče spremlja tudi svojega edinega sina. Ta izjemna bolečina mame Jezusa neizmerno gane in ga spodbudi k čudežu obujenja.

Med letošnjim jubilejem bi bilo dobro, da bi se romarji, ko stopajo skozi sveta vrata usmiljenja, spomnili evangeljskega dogodka, ki se je pripetil pri vratih Naina. Ko je Jezus videl objokano mater, je ta vstopila v njegovo srce. Kot je dejal papež, do svetih vrat vsakdo pride prinašajoč svoje življenje, z vsemi radostmi in bolečinami, načrti in polomi, dvomi in bojaznimi, da bi ga predložil pred Gospodovo usmiljenje. Lahko smo prepričani, da je pri svetih vratih Gospod blizu, da bi srečal vsakogar med nami, da bi prinesel in ponudil svojo mogočno tolažilno besedo: »Ne jokaj!«

Sveta vrata so vrata srečanja med bolečino človeštva in sočutjem Boga. Ko prestopimo prag, poromamo v notranjost usmiljenja Boga, ki tudi vsem nam, kakor mrtvemu fantu, ponovi: »Rečem ti: vstani!« Jezus nas spodbuja, da vstanemo po vsakem padcu, njegova beseda pa nas poživi, podari upanje, opogumi utrujena srca, odpre za pogled na svet in življenje, ki gre preko trpljenja in smrti. Na svetih vratih je za vsakogar vrezan neizčrpen zaklad Božjega usmiljenja.

Kot je mati znova dobila od mrtvih obujenega sina, pa predvsem v jubilejnem letu mati Cerkev sprejema svoje otroke, ko v njih prepozna življenje, ki ga podari Božja milost. V moči te milosti, milosti krsta, Cerkev postane mati, vsakdo izmed nas pa postane njen otrok. V usmiljeni Jezusovi pomoči užaloščeni vdovi in materi gre Bog naproti svojemu ljudstvu, v Njem se pokaže in se bo človeštvu še naprej kazala vsa Božja milost.

V srce prejmemo usmiljenje Jezusa, ki nam vse odpusti, kajti Bog odpusti vse in nas dviguje, da nam novo življenje in nas okuži s svojim sočutjem. Iz tega srca, ki mu je bilo odpuščeno, in z Jezusovim usmiljenjem, se začne pot proti rokam, proti delom usmiljenja. Po tej poti bi morali hoditi vsi kristjani.

Vir: Radio Vatikan
Foto: arhiv Družine (T.S.)