Lazarist Tone Kerin (1958) je eden izmed vedno bolj redkih misijonarjev na svetu, ki so si upali delovati tam, kjer je najtežje, po vaseh, kjer se spi na tleh in hodi do pasu po blatu.

Takoj po duhovniškem posvečenju leta 1985 (v Ljubljani, posvečevalec nadškof Šuštar) je vstopil v Misijonsko družbo in 11. septembra 1985 odšel na Madagaskar, kjer je pri lazaristih naredil noviciat. Z darovi iz Slovenije je zgradil tri šole, 26 cerkva, povsod organiziral verouk, dispanzerje, domačine uči kmetovanja ... Je generalni vikar škofije Farafangana.

Po treh letih je prišel na zaslužen dopust v domovino.

Celoten pogovor si preberite v novi številki Družine.

Večji del življenja ste preživeli sredi skrajne revščine. Kako se počutite v razvitem delu sveta?

Če si odprt za življenje, znaš živeti in v revščini in v izobilju. Res se sprva nisem mogel navaditi na pogosto tuširanje (smeh). Obdaja pa me oblaček žalosti, ko v Sloveniji opazujem, kaj vse ljudje imajo, pa niso zadovoljni, v primerjavi z ljudmi, ki nimajo nič, razen malo riža in veliko dobre volje. Vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti, je: Koliko sem pripravljen deliti s tistimi, ki mojo pomoč potrebujejo? Ko so me poleti vabili na oratorije, sem otrokom povedal: Poglejte, kaj vse imate, sploh ne veste več, kako dragoceno je, da imate stranišče, vodo iz pipe ali jogi, da na njem spite. Dol spijo vsi na zemlji. Ko to enkrat občutiš in se na jogi uležeš, greš na urejeno stranišče ..., potem vidiš, da je to dobrina, in to spoštuješ do konca življenja, ne misliš si več, da tako mora biti. Nič ne mora biti, večina ljudi na svetu tega nima. Sicer ko pridem v Slovenijo, v Evropo, rečem hvala Bogu, saj se tudi jaz dobro počutim. Samo ne smemo pri tem ostati, treba je tudi drugim ljudem pomagati, da bi do tega prišli in se naučili bolj človeško živeti.

Srečali ste se že z mnogimi. Kakšen je vaš vtis o ljudeh?

Slovenci smo prijetni ljudje, dobri ljudje. To se vidi pri pomoči misijonom, nisem še videl naroda, ki bi bil tako radodaren pri pomoči tretjemu svetu, misijonom, Karitas, kot smo Slovenci. Odzivamo se na prošnje za pomoč. Zato ima slovenska Cerkev veliko prednost, ki jo lahko izkoristi: če je jedro človeka dobro, lahko tudi zgradiš dobro Cerkev. Res pa je, da imam včasih občutek, da so tukaj ljudje malo naveličani vsega. Sploh, ko poslušaš mlade: to se ne splača, tisto se ne splača, vse se nekaj ne splača. Meni se zdi, da v Sloveniji primanjkuje tistega začetnega evangeljskega ognja, to je tisto, kar imaš, ko začenjaš nekaj delati in si poln energije, poln poguma. Kristjani tega ne bi smeli izgubiti nikoli, do smrti.

Celoten pogovor si preberite v novi številki Družine.