Prebirate odlomek iz daljšega pogovora, objavljenega v novi številki tednika Družina.

Kako ste preživeli dan na misijonu?

Vedno sem dan začel z molitvijo. Vstal sem ob 4.30, zmolil brevir, ob petih šel v cerkev in pred mašo ob pol šestih še koga spovedal. Mladi so šli potem v šolo, starčki pa na kavo na naše dvorišče. Še enkrat smo predelali evangelij in so bile tudi vroče razprave. Božja beseda se je tako v njih usedla in tam ostala. Potem smo šli na delo. V adventnem in postnem času smo imeli velik poudarek na duhovnih vajah.

Po 39-letnem delu na Madagaskarju ste po petih letih od zdravljenja raka že od februarja na bolniški.

Ne upam si reči, da je to Božja preizkušnja, saj sem raka dobil, ker sem veliko kadil in še vedno kadim. Je pa notranje zelo težka preizkušnja. Ko sem izvedel za diagnozo, nisem mogel govoriti ne z bratom ne s sestro, zaprl sem se v avto in najbolj me je skrbelo, če ne bom mogel več na Madagaskar, kjer sem že zakoreninjen. Potem je glodalo vprašanje: »Zakaj jaz?« To je trajalo 4–5 dni, potem sem sprejel dejstva in se odločil: »Zdaj se bomo pa borili!« Sledile so kemoterapije, obsevanje in sem se pozdravil. In sem bil za pet let dober.

Potem je glodalo vprašanje: »Zakaj jaz?« FOTO: Tatjana Splichal

Zaradi posledic zdravljenja in učinkovanja zdravil so mi morali aprila odstraniti mehur, septembra so mi zaradi obrabe zamenjali tudi kolk. Tako sem že od februarja v Sloveniji. Ko sem bil v procesu zdravljenja in okrevanja, sem o tem manj razmišljal, zdaj pa sem zdrav in si spet želim nazaj. Moj zdravnik se strinja, moram pa se paziti. Moči sicer ni, glava pa je zdrava!

Ste tudi v tem času nadaljevali z misijonom?

Ko sem se srečeval z obupanimi ob soočenju z diagnozami, sem jih spodbujal in opogumljal, jim pa tudi povedal, da sem duhovnik. Potem je bilo zaupanje še večje. Zbirali so se ob meni, potem smo še bolniškega duhovnika poklicali, da nam je prinesel obhajilo, sestre pa so nam skuhale kavo in je bilo lepo.

Zbirali so se ob meni, potem smo še bolniškega duhovnika poklicali, da nam je prinesel obhajilo.

Ko je nekdo obupaval, sem ga spodbudil: »Česa se bojite? Življenje je dragoceno, zdaj se borite!« Povedal sem mu, da sem duhovnik, pa se je pomiril. Neka mama je prosila za blagoslov in se pomirila ...

Na Gospodovo razglašenje se zaključuje trikraljevska akcija, ki je že pomagala tudi vašemu misijonu.

Vsem otrokom v Sloveniji bi se rad zahvalil iz dna srca. Koliko dobrega je ta akcija naredila po svetu. Na tisoče otrok je dobilo šole in se lahko šola, na tisoče ljudi je dobilo ceste, da se lahko vozijo iz kraja v kraj. To je veliko delo, ker gre za darove malih otrok. Naj Gospod vse blagoslavlja!

»Tudi Malgašev ne bi spoznal, če ne bi bilo Jezusa.« FOTO: Tatjana Splichal

S pomočjo trikraljevske akcije smo naredili sedem šol, cesto in zagotovili hrano v času lakote. Malgašem pa rečem: »To je dar malih otrok. Bodite toliko hvaležni, da svoje otroke vsaj v šolo pošljete, da se medsebojna ljubezen krepi.« Akcija pa vzgaja tudi otroke za ljubezen in razdajanje. Vse to je prišlo z Jezusovim rojstvom. Če se ne bi rodil, verjetno tega ne bi bilo. Tudi Malgašev ne bi spoznal, če ne bi bilo Jezusa. Jezus nas združuje!

Celoten pogovor o klicu v posvečeno življenje, delu v misijonih in še čem preberite TUKAJ.