»Pri petdesetih letih moški lahko naredi spremembo ritma v svojem življenju. Če je pred tem zaposlen, ustvarjalen in obremenjen na mnogih področjih v družini, v službi, in v družbenem življenju naj bi za svoje dobro, za zdravje, za krepitev psihofizične moči po Abrahamu vključil dejavnosti, za katere pred tem ni imel pravih priložnosti,« je o svoji izkušnji zapisal v knjigi Moja srečanja z gorami duhovnik Tone Kompare, izdal jo je v samozaložbi. Opremil jo je tudi s številnimi fotografijami.

Človekova starost je lahko v marsičem odvisna od njegovega načina življenja v srednjih letih

Tako »moška mena« omogoči usposabljanje za srečno in zdravo starost, je zapisal, in nadaljeval, da je človekova starost lahko v marsičem odvisna od njegovega načina življenja v srednjih letih. Njemu je odločitev za to spremembo pomagala selitev iz Logatca v Domžale, kar je nadaljeval tudi v Trnovem. »Ta radikalna sprememba mi je bila veliko darilo, ki ga doživljam in se ga veselim še danes. Na začetku se mi je pridružilo kar nekaj pohodnikov, ki sem jim hvaležen za pomoč in sodelovanje. Od njih sem se veliko naučil.«

Eden od razlogov za izdajo tega »planinskega osebnega dnevnika« je tudi ta, da bi jim izkazal hvaležnost in jim dal priznanje, da so vsak na svoj način sestavljali to skupno zgodbo, ki se bo na različne načine še nadaljevala, vendar misli, da je 25-letnica te dejavnosti več kot četrtina človekovega življenja in da zasluži dostojno pozornost.

Oče okrepi otrokovo samopodobo, mu da samozavest, ki je pomembna za odločitve v življenju

Poglejmo, kaj je avtor napisal v uvodu v knjigo, polno prijetnih opisov njegovih pohodov na slovenske gore in tudi v zamejstvo. »Otroci v naši družini smo bili radi v družbi z očetom. Imel nas je zelo rad. Spominjam se, da nas je večkrat spodbujal k tekmovanju, kdo bo hitreje pritekel do njega ali kdo ga bo ujel. Pošteno smo se borili, da bi uspeli. Sam je rad hodil v gore. Obljubljal nam je, da nas bo, ko bomo veliki, tudi nas peljal v gore. Obljube smo se veselili, ne vedoč, da obljube ne bo mogel nikdar izpolniti. Hrepenenje je pa ostalo. Ko sem bil star sedem let, se je pri njem začela pojavljati bolezen, takrat še malo poznana – skleroza multipleks. Zdravniki so se precej namučili z ugibanjem, kaj je vzrok njegove izgube ravnotežja in za ohromitev leve noge. Bolezen ga je prisilila, da je moral sprejemati pomoč otrok.

Sreča je bila, da je ostal optimist in je s svojo duhovnostjo in zaupanjem v dobrohotno božjo roko reševal svoj novi in zelo težki položaj. Poznal je Pavlovo misel, da »njim, ki ga ljubijo, vse pripomore k dobremu« (Rim 8,28). Privolil je v Jezusov sinovski zgled, ko je rekel Očetu: »Oče, ne kar jaz hočem, ampak kar ti« (Mr 14,36). Ob njem smo se otroci naučili, da ima v življenju dolgoročno gledano vse svoj smisel in da dobrotna božja roka vse obrne v dobro. Ta izkušnja mi je kasneje odprla oči za razumevanje težkih dogodkov, ki so se kasneje zgodili tudi v mojem življenju. Pa še nekaj: izkusil in spoznal sem, da je očetova vloga pri vzgoji otrok odločilnega pomena. Oče okrepi otrokovo samopodobo, mu da samozavest, ki je pomembna za odločitve v življenju.«

Uresničeval in razvijal sem kreposti in drže, ki jih zelo potrebujemo v življenju

»Očetova naklonjenost do hribov in njegova pripadnost planinarjenju se je naselila v meni tako močno, da sem vse življenje, posebej pa zadnjih trideset let, uresničeval in razvijal kreposti in drže, ki jih zelo potrebujemo v življenju: odločno voljo, trdoživost, zavezanost karizmi, krepitev psihofizičnih sposobnosti, željo po miru, resetiranje življenjskih dogodkov, poglobljeno molitev, druženje s podobno mislečimi, utrjevanje prijateljstva in sposobnost odmika od vsakdanjega življenja. Ta izkušnja se mi je iz leta v leto stopnjevala in poglabljala. V meni se je oblikovala posebna duhovna drža in pogled. Na večino stvari gledam drugače od drugih ljudi in svoja spoznanja upam uresničiti tudi v konkretnem vsakdanjem življenju, posebej na področju mojega poklica. Ugotovil sem, da je ta izkušnja navzoča v latinskem pregovoru: Similis simili gaudet.«

Na nesrečo mi je prav tiste dni pred odhodom padel kos železa na nogo

»V Mengšu je bilo v času mojega otroštva zelo dobro organizirano Planinsko društvo, ki je poleg posameznih pohodov v hribe ponudilo tudi letno taborjenje v Bohinju. Naš oče je bil član Planinskega društva Mengeš. Naročen je imel Planinski vestnik. Duha planinarjenja sem se navzel tudi iz tega vestnika, ki je bil reden gost v naši družini. Pogosto sem kaj iz njega prebral. Ko sem obiskoval prvi razred osnovne šole, sem se zelo veselil taborjenja v Bohinjskem kotu, za katerega sem dobil dovoljenje od staršev. A na nesrečo mi je prav tiste dni pred odhodom padel kos železa na nogo in mi poškodoval palec na desni nogi, rana se je zagnojila, tako nisem mogel obuti nobenega čevlja, bos pa ni mogoče hoditi po hribih. Po sili razmer sem tako moral ostati doma. Bilo je zelo težko.«

Bili smo zdravi in navdušenja polni. In zdelo se nam je, da je to dovolj.

»Razumljivo je, da se je hrepenenje v meni še povečalo. Ko z velike razdalje gledam nazaj na svoje otroštvo in na mladost razmišljam in se sprašujem, kaj vse je vplivalo in poglabljalo moje veselje do gora. Taki in podobni dogodki mi prihajajo na misel in štrlijo iz toka mojega spomina in pojasnjujejo, od kod moje kasnejše veselje do gorništva in planinarjenja. Zanimivo je, da se nikdar nisem odločal za profesionalno usposabljanje za gorništvo. Doma smo bili revni. Za opremo ni bilo denarja. Nikdar niti pomislil nisem, da bi šel na kakšen tečaj usposabljanja. Bilo je vse amatersko. Starši nam otrokom niso branili pohodov. Imeli so veliko zaupanje v nas. Nikdar nisem začutil njihovega strahu za nas. Edina ovira, ki smo jo sprejemali z razumevanjem, je bilo delo. V hribe pač nismo šli, ko je bila košnja ali ko je bilo potrebno potrgati storže na koruzi, preorati požeto njivo, obrati maline na njivi, prodajati vrtne jagode na tržnici v Ljubljani ... Ko je bilo delo, smo vedeli, da niti vprašati ne smemo, da bi kam šli. Od opreme smo imeli star očetov nahrbtnik. To je bilo vse. Tudi pri hrani smo bili asketski. Za palice smo bili mnenja, da jih uporabljajo samo upokojenci, o čeladah, derezah, o cepinu in podobni opremi, ki je danes povsem normalna, ni bilo ne duha ne sluha. Vedno pa smo imeli na zalogi veliko kondicije. Bili smo zdravi in navdušenja polni. In zdelo se nam je, da je to dovolj.«

Tone Kompare na Višu. Vir: knjiga

Moj domači kraj Mengeš in celoten del Gorenjske pod Kamniškimi planinami

»Kako je moj domači kraj Mengeš, Kamniške planine in celoten del Gorenjske pod Kamniškimi planinami globoko navzoč v mojem življenju, sem občutil zadnjo nedeljo v septembru leta 1969, ko sem končal prvi letnik Teološke fakultete. V bogoslovju smo imeli ob četrtkih celodnevne sprehode; ves dan smo bili prosti tudi tedaj, ko smo opravili kakšen izpit. Skrbeli smo, da smo na izpitu prišli čim prej na vrsto, ker je bil tisti dan po izpitu v celoti naš. To so bile lepe priložnosti za skok na kakšen vrh. Običajno so bile to hitre in krajše ture. Vezani smo bili na javni prevoz. Do večerje ob 19. uri smo morali biti že v bogoslovju.

Zamujali nismo radi, ker je rektor Janez Oražem po svojih 'satelitih' budno pazil, kdo in kdaj je prekršil dnevni red. Pri večerni molitvi v kapeli je bilo vse razvidno, kdo manjka. Takrat še nismo imeli ključev od vhodnih vrat, kakor jih imajo bogoslovci danes. V takih primerih sta kamnita velikana na vhodu v bogoslovje privoščljivo opazovala, kako se bo zamudnik znašel in kako bo prišel notri. Telefonov takrat tudi še ni bilo. Druge izbire ni bilo, kot da si se predstojniku opravičil in pojasnil razlog za zamudo. V zvezi s tem so nastajale zelo zanimive anekdote in zgodbice, ki smo se jim naslednje dni smejali, ko smo jih pripovedovali drug drugemu.«

Kazalo