Nadaljevanje iz: Tone Kralj, Verena Koršič Zorn, Primorska, Pevma, Slivje, Katinara, fašizem, Mussolini, D'Annunzio [1]

Leta 1934 je Tone Kralj v cerkvi v Pevmi pri Gorici naslikal Mussolinija kot kačo oz. pošast

Kar nekajkrat je Kralj hudiču v podobi kače ali drugih odbijajočih plazilcev nataknil Mussolinijevo glavo. To dejstvo kaže na Kraljev izreden pogum pa tudi na veliko mero ironije, ki v posebnih življenjskih okoliščinah lahko dviguje samozavest in optimizem tlačenih in ponižanih. Kaže pa tudi na stopnjo »spoštovanja«, ki jo je umetnik namenil prvaku črnega terorja. Tak primer je tudi v cerkvi v Pevmi, kjer se človeško-živalska spaka z glavo fašističnega diktatorja ovija okrog zemeljske oble, na kateri stoji mogočna podoba nadangela Mihaela, ki s svojo hieratično /vzvišeno, dostojanstveno/ postavo, z dolgo sulico v obliki križa v roki, jasno nakazuje, na katero stran se bo prevesila zmaga. Verjetno so ljudje to sprejemali s prikritim zadoščenjem, saj je to pomenilo javno priznavanje nečloveške zlobe režima. Koliko so se oblasti zavedale teh »političnih« vložkov v cerkveno slikarstvo, ni znano. Gotovo bi o tem lahko kaj povedali takratni cerkveni upravitelji ter domačini, ki so po pričevanjih vedno z zanimanjem in skrbjo spremljali cerkvene poslikave.

Verena Koršič Zorn Foto: Ivo Žajdela

Povojno obdobje se v Kraljevem slikarstvu razlikuje od tistega v 20. in 30. letih ...

Povojni čas je v Jugoslavijo prinesel novo politično ureditev, v kateri se Kralj ni najbolje znašel. Izredno rad se je vračal na Primorsko, kjer je nastal povojni sklop poslikav. S posebnim veseljem in pripravljenostjo je zahajal tudi na drugo stran državne meje, med Slovence, ki so dokončno ostali pod Italijo. Sad teh vračanj so poslikave treh sakralnih objektov na Tržaškem in enega na Goriškem, kjer pa je načrtoval še nekaj poslikav, a mu je, žal, smrt iztrgala čopič iz rok.

Na Tržaškem Krasu je Kralj zapustil poslikave v Trebčah in na Pesku, v samem Trstu pa v kapeli šolskih sester. Na Goriškem je nastala veličastna poslikava župnijske cerkve v Štandrežu, v katerem se je po razmejitvi z načrtnim razlaščanjem zemlje izrazito slovenskega prebivalstva in naseljevanjem istrskih beguncev močno spremenila etnična sestava prebivalstva. V tem pasu se je znova pokazala daljnovidnost in zavednost slovenskih duhovnikov, ki so v slovenskih krajih zaupali poslikavo cerkva domačemu umetniku, čigar delo bo tudi v prihodnosti potrjevalo slovensko navzočnost na tem ozemlju.

Tako kot so se umirili razburkani časi, tako se je postopno umirjala tudi Kraljeva umetniška govorica. Slogovno in vsebinsko se je Kralj, vsaj kar zadeva poslikave na italijanski strani, oddaljil od čustveno pretresljivega, družbeno kritičnega in ironično obarvanega jezika. Pomembnejše mesto je zavzelo versko in liturgično dogajanje, ki oživlja in vodi posameznika skozi cerkveno leto in življenje. Seveda tudi pri tem ni manjkalo narodnostnih poudarkov, npr. upodobitev svetih bratov Cirila in Metoda, ki ostajata simbol trdne povezanosti vere z narodnostjo in nekakšna popotnica Slovencem zunaj matične domovine.

Podoba slovanskih zavetnikov sv. Cirila in Metoda, ki predstavljata simbol trdne povezanosti vere z narodnostjo in sta popotnica Slovencem zunaj matične domovine, v cerkvi v Štandrežu pri Gorici. Foto: Ivo Žajdela

V zadnjem obdobju svojega ustvarjanja se je Tone Kralj ustalil pri prvinski ljudski umetnosti ...

Ljudska ustvarjalnost je bila Kralju položena že v zibelko. V svojih otroških letih se je z njo srečeval ob družinski rezbarski tradiciji in na splošno v umetniško rodovitni dolenjski pokrajini. To dejstvo je zaznamovalo Kraljevo življenjsko in umetniško držo ter v različnih obdobjih prihajalo bolj ali manj razločno na površje.

Čar ljudske domišljije in pristne, nepokvarjene in neizumetničene ustvarjalnosti je Kralju zagotavljal ves čas umetniškega delovanja nekakšen votek, ki je po potrebi zadrževal umetnikove slogovne premike. Kot bi se umetnik želel na jesen svojega življenja znova zazreti v okolje, v katerem je začel spoznavati čarnost in neustavljivo privlačnost umetniškega ustvarjanja, se je v zadnjih delih slogovno in vsebinsko krepkeje približal ljudskemu prvinskemu občutju in se s tem znova poklonil in oddolžil svetu, ki ga je neizbrisno zaznamoval kot človeka in kot umetnika.

Ivo Žajdela, Verena Koršič Zorn, Kraljev obrambni okop, Družina, 28. 9. 2008

Vir: Primorske novice, 4. 7. 2008

Verena Koršič Zorn: Še premalo znana Kraljeva dela

Pogovor z avtorico knjige Tone Kralj. Cerkvene poslikave na Tržaškem, Goriškem in v Kanalski dolini Vereno Koršič Zorn so pod naslovom Še premalo znana Kraljeva dela objavili tudi v Primorskih novica 4. julija 2008, naredila ga je Maksimilijana Ipavec.

Verjetno ni slikarja, ki bi tako močno zaznamoval cerkveno slikarstvo na Primorskem v 20. stoletju, kot ga je Dolenjec Tone Kralj. Pri Goriški Mohorjevi družbi je leta 2008 izšla dvojezična monografija Tone Kralj. Cerkvene poslikave na Tržaškem, Goriškem in v Kanalski dolini, v kateri je umetnostna zgodovinarka Verena Koršič Zorn ob razkošnih fotografijah Carla Sclauzera predstavila sedem cerkva v zamejstvu, katerih notranjščino je zaznamovala Kraljeva slikarska poteza, v eni od njih, v Pevmi pa so knjigo prvič predstavili občinstvu.

Tone Kralj je v zamejskem prostoru poslikal notranjščine sedmih cerkva: Svete Višarje v Kanalski dolini, Pevma in Štandrež na Goriškem, Katinara, kapela šolskih sester pri sv. Ivanu v Trstu ter Trebče in Pesek na Tržaškem.

Kako se je rodila knjiga o Kraljevih poslikavah v goriškem in tržaškem zamejstvu?

Z Goriške Mohorjeve družbe so me povabili, da bi napisala pregled poslikav, ki jih je Tone Kralj ustvaril na Primorskem. Pobudnik publikacije z razkošnimi fotografijami je bil Jurij Paljk, urednik Novega glasa. Pregled Kraljevih stenskih poslikav se mi je s celotnega primorskega prostora zdel preobsežen, zato sem predlagala, da bi se v knjigi posvetili Kraljevim cerkvenim poslikavam v zamejstvu. Ta geografski pas je namreč imel v Kraljevem času poseben pomen, saj je bil zadnji branik slovenstva na zahodnem delu našega etničnega ozemlja.

Letos /2008/ italijansko občinstvo po zaslugi Borisa Pahorja spoznava obraz fašizma, za katerega doslej ni vedelo. Tudi Kraljeve poslikave so pričevanje o stiski slovenskega naroda v času fašizma. Upate na odziv tudi pri italijanskem občinstvu?

Knjiga je dvojezična in seveda si želimo, da bi tudi prek nje naši sosedje spoznali del naše umetnostne in kulturne zgodovine ter slikarja, ki je pomembno zaznamoval slovensko slikarstvo v minulem stoletju. S knjigo smo želeli bralcu približati tudi funkcijo stenske poslikave: ta pa je, da gledalca nagovori in mu da snov za razmislek. Knjiga ne prinaša strokovnih diskurzov, namenjena je najširšemu krogu ljudi, da bi spoznali Kraljevo umetnost in se ob dodatnem pisnem pojasnilu poglobili tudi v posamezne prizore. Velike in strokovne monografije o Kraljevem slikarstvu pa žal še nimamo.

Čeprav gre za stenske poslikave, pa ne moremo govoriti o freskah, kajne?

Ne, ne v pravem pomenu besede, saj Kralj nikoli ni slikal na svež omet. Slikanje al fresco je dolgotrajen postopek, ki si ga Kralj zaradi različnih okoliščin ni mogel privoščiti, zato je slikal na suh omet. Na ta način je narejena večina njegovih stenskih slik, v zadnjem obdobju življenja pa je namesto na omet slikal na lesonitne plošče, ki jih je kasneje pritrdil na steno in dajejo učinek stenske poslikave. O celovitejših Kraljevih poslikavah v zamejskem prostoru lahko govorimo zlasti na Višarjah, v Pevmi in na Katinari.

V kakšnem stanju pa so Kraljeve freske?

Poslikave na suh omet niso obstojne in so velik zalogaj tudi za restavratorje. Na srečo so na naši strani dobro ohranjene, na Višarjah in v Pevmi jih je restavriral že Kralj sam. Treba je poudariti, da župnije zelo lepo skrbijo za Kraljevo dediščino. V večjih težavah kot poslikave v zamejstvu pa so Kraljeve stenske slike v matični domovini. Želim si, da bi ljudje spoznali, kakšno bogastvo se skriva v zamejskih cerkvah, saj cerkveno slikarstvo predstavlja prav poseben delež v Kraljevem opusu.

Njegovo cerkveno slikarstvo je mogoče razdeliti v dva tematska sklopa – v tisto, ki je bilo angažirano politično oziroma narodnostno, in na povojno, ki je precej mistično.

Celoten opus Kraljevega cerkvenega slikarstva še ni natančno obdelan, odprta so tudi vprašanja glede ikonografskih problemov. Že na hitro pa je mogoče dognati, da je bil Kralj v fazi med vojnama zelo angažiran, pa tudi kritičen do oblasti in tenkočuten do trpljenja slovenskih ljudi na Primorskem. Zato je bil njegov takratni ikonografski program usmerjen v obrambno stališče, ljudem je skušal vlivati pogum in optimizem. Po vojni se je v stenskih poslikavah cerkva loteval bolj običajnih ikonografskih motivov – nekako v smislu tradicije srednjeveške Biblie Pauperum, torej slikovnega prikaza evangelijskih zgodb.

Podoba slovanskih zavetnikov sv. Cirila in Metoda v cerkvi v Pesku nad Trstom. Foto: Ivo Žajdela

Obdelali ste sedem poslikav. Katere so politično angažirane in katere mistične?

Politično angažirane prizore najdemo na Višarjah, v Pevmi in na Katinari. Slednja je prav poseben primer, saj je Križev pot, s katerim je Kralj poslikal ves stenski prostor, razumeti kot prikaz trpljenja primorskih ljudi. To je edini ikonografski motiv v tej cerkvi in v tem je vsekakor močna simbolika, ki nas lahko nagovarja tudi danes.

So še kakšni zanimivi ikonografski poudarki, ki ste jih našli na poslikavah v Pevmi in na Višarjah?

V Pevmi lahko najdemo zanimive anahronizme, spogledovanja s srednjeveško umetnostjo, predvsem z gotiko. Med motivi, ki so neobičajni za cerkvene poslikave je, denimo, Tobijev odhod od doma ali ciklus o sv. Silvestru. Slednjega lahko sicer navežemo na to, da je cerkev posvečena temu svetniku, a kljub temu gre za zelo redek motiv. Na Višarjah je Kralj upodobil Marijo, zavetnico s plaščem. To je res izjemen primer v Kraljevem ikonografskem programu.

Zakaj mislite, da je Tone Kralj uspel tako močno čustveno nagovoriti ljudi in hkrati tudi močno zaznamovati slovensko cerkveno slikarstvo?

Na Primorskem se je priljubil, ker se je vživel v položaj tukajšnjih Slovencev. V tistem času je bil eden redkih slikarjev, ki je sploh deloval na Primorskem. Generacija uspešnih slikarjev, ki so na tem območju delovali, do Pilona, Spazzapana, Černigoja in Mušiča, se je iz teh krajev izselila. Kralj je tedaj prišel v slikarsko skoraj povsem opuščen prostor. V 30. letih in tudi med drugo svetovno vojno je prevzel vlogo cerkvenega slikarja celotne primorske dežele. Vemo, da je bil v stiku s primorskimi narodnimi buditelji, kulturniki, duhovniki, učitelji, s tistimi, ki so se upirali zavojevalni in raznarodovalni politiki italijanske države, ki je v tem prostoru tako nasilno delovala.

Kako pa je Kralj oblikoval svoj narodno angažiran ikonografski program? Je to izključno njegovo delo ali mu je kdo pri tem pomagal?

O tem je težko soditi, saj je delal v zelo težkih časih. Verjetno se je v nekaterih primerih posvetoval, dobil nekatere sugestije od krajevnih duhovnikov, saj je bila v tem času slovenska pisana beseda nadzorovana in preganjana. Kralj bi sam tudi veliko tvegal, če bi se spustil v kakšno dopisovanje. Morda bodo nadaljnje raziskave kaj pokazale tudi v tej smeri, a v tej knjigi se nisem spuščala v ta vprašanja.

Maksimilijana Ipavec, Verena Koršič Zorn, Še premalo znana Kraljeva dela, Primorske novice, 4. 7. 2008Konec v: Tone Kralj, Verena Koršič Zorn, Primorska, Pevma, Slivje, Katinara, fašizem, Mussolini, D'Annunzio [3]

1/4