Najprej sem knjigo Verene Koršič Zorn na kratko predstavil v Družini 31. avgusta 2008, nato pa pod naslovom Kraljev obrambni okop še v pogovoru z avtorico 28. septembra 2008, poglejmo, saj takrat povedano ni izgubilo na aktualnosti.

Knjiga Tone Kralj predstavlja Kraljeve cerkvene poslikave na tistem delu Primorske, ki so ga po drugi svetovni vojni dodelili Italiji: skupno sedem cerkva, če odmislimo na Goriškem še cerkve v Sovodnjah in na Peči, na Tržaškem pa v Padričah in na Vejni, za katere je Tone Kralj naredil nekaj posameznih del. Cerkvene poslikave iz tridesetih let 20. stoletja (Svete Višarje, Katinara, Pevma) so freske na suh omet, poznejšim pa se pridružijo tudi poslikave na lesonitni podlagi, za kar se je Kralj morda odločil iz tehničnih in praktičnih razlogov.

V treh primorskih cerkvah prikaz trpljenja in upanja na rešitev

Tri cerkve na tem območju, poslikane med obema vojnama, duhovno povezuje skupni imenovalec, trpljenje in upanje na rešitev, podton sicer med seboj različnih ikonografskih motivov. Temu primerno je tudi slogovno izražanje, razpeto med secesijsko elegantnostjo linij, ekspresionistično deformacijo teles in plastičnostjo nove stvarnosti. Kralj je s te­mi stilnimi posebnostmi najbolje prelil v sliko duhovno stanje Primorcev v primežu fašistične strahovlade in s svojo likovno govorico vlival vero v zmago dobrega, želeč ljudem sporočiti, naj vztrajajo v upanju na pravično rešitev.

Z duhovno vsebino prežeto slikarstvo je polno simbolike

Kraljeve človeške vrline, optimizem, odgovornost, dobrota, poštenost so tako prepletene z njegovim umetniškim poklicem, da le težko ločimo človeka od umetnika. Z duhovno vsebino prežeto slikarstvo je polno simbolike, čustev in želje po iskrenem dvogovoru z gledalcem. V po vojni poslikanih cerkvah so predstav­ljeni predvsem prizori s svetopisemsko vsebino, mistično snovjo in svetniškimi liki. Cerkve na Tržaškem Krasu (Trebče, Pesek, Sveti Ivan v Trstu) lahko sklenemo v celoto, kjer je poudarjena predvsem spremljava cerkvenega liturgičnega leta v povezavi s praznovanjem posameznih praznikov (sveto Rešnje Telo, Sveta Trojica, Srce Jezusovo).

Vabilo k po­novnemu ogledu Kraljevih poslikav

Knjigo, ki je oblikovno zelo lepa, v njej pa zaradi velikega formata še posebej pridejo do izraza veliki posnetki Kraljevih poslikav, sta založba in avtorica izdali v upanju, da bo zbrano slikovno gradivo poživilo radovednost in ljudi vabilo k po­novnemu ogledu Kraljevih poslikav, da bo krepilo ponos na našo kulturno zakladnico in odgovornost za njeno ohranjanje, pa tudi, da nas bo spominjalo na težke zgodovinske trenutke, v katerih je nastajalo. Želijo pa tudi, da bi pritegnilo tudi sosede Italijane k odkrivanju našega kulturnega bogastva in posredno tudi naše slovenske krajevne zgodovine, ki so nam jo tako mačehovsko krojile črne sile. Ta Kraljeva dela plemenitijo prostor, v katerem se že stoletja srečujemo s sosedi, in bi morala tkati vezi medsebojnega spoznavanja in spodbujati k vzajemnemu kulturnemu dialogu.

Ivo Žajdela, Tone Kralj, Verena Koršič Zorn, Družina, 31. 8. 2008Ekskurzija Rafaelove družbe po cerkvah v zamejstvu s poslikavami Toneta Kralja (11. 9. 2021). Razlaga Verene Koršič Zorn v cerkvi sv. Silvestra v Pevmi pri Gorici. Foto: Ivo Žajdela

Pogovor z Vereno Koršič Zorn: Kraljev obrambni okop

Tone Kralj je poslikal čez 40 cerkva, kar je v širšem evropskem merilu nekaj posebnega in česar se ne zavedamo dovolj ...

Delo Toneta Kralja je res enkratno. Verjetno po številu poslikanih cerkva tudi v svetovnem merilu nima pravega tekmeca. Če pa pomislimo še na čas in razmere, v katerih je nastajala večina omenjenih del, je ta segment Kraljevega opusa naravnost osupljiv. Tega se premalo zavedamo oziroma smo se začeli prepozno zavedati, saj je marsikatera dragocena poslikava že izgubljena ali hudo poškodovana. Spomeniškovarstvena služba v Sloveniji po drugi svetovni vojni zaradi politične ureditve ni imela prostih rok in cerkve gotovo niso bile na prednostni lestvici restavratorskih posegov, zato je skrb za vzdrževanje in ohranjanje slonela le na umetniški dovzetnosti in dobri volji duhovnikov in seveda finančni zmogljivosti posamezne župnije oziroma vernikov in ljudi dobre volje.

Cerkve s Kraljevimi deli na ozemlju, ki je po drugi svetovni vojni dokončno pripadlo Italiji, so bile v nekoliko drugačnem položaju vsaj glede povojne demokratične politične ureditve. Včasih so bili problemi bolj povezani z narodno pripadnostjo. Kraljeve poslikave zunaj slovenske državne meje so neprecenljiv zaklad za tam živečo slovensko skupnost, saj utelešajo izjemne umetniške dosežke slikarja, ki si je v izredno nenaklonjenih časih raje izbral težjo pot in skušal zapolnjevati vrzel, ki so jo za seboj pustili slovenski krajevni umetniki. Knjiga zato ponuja bralcu bogato slikovno gradivo, da bi se ob njem navdušil in si morda skušal tudi sam ogledati te mojstrovine. Italijanski prevod pa nagovarja tudi sosede, da spoznajo tega našega velikega umetnika, ki je v italijanskih krogih domala neznan, čeprav je trikrat sodeloval na beneškem bienalu in tudi razstavljal po Italiji.

Med prizori, ki kažejo trpljenje primorskih ljudi, je zelo zgovoren križev pot v cerkvi na Katinari, 1. postaja Jezus pred Pilatom. Levo zgoraj »Rimljana« s fašistično butaro. Foto: Ivo Žajdela

Tone Kralj je veliko cerkva poslikal na zahodnem slovenskem etničnem ozemlju, ki je bilo pred drugo svetovno vojno pod Italijo. Ko je pričel, na primer s poslikavo cerkve v Volčah, je pri goriškem nadškofu Sedeju naletel na močno nasprotovanje. Zakaj?

V bistvu so skoraj vse Kraljeve cerkvene poslikave na Primorskem, na zahodnem robu slovenske zemlje, ki ga je Italija zasedla po prvi svetovni vojni in ki še danes zbuja skomine pri sosedih. Ta pas od naših Julijskih Alp do naše jadranske obale je Kralj spremenil v obrambni okop, ki se na svoji najbolj zahodni črti, danes zunaj matičnega ozemlja, srečuje z romanskim svetom.

Ko je Kralj poslikal svojo prvo cerkev na Goriškem, je bil res deležen kritik in negodovanja, kar je bilo do neke mere razumljivo, ne pa sprejemljivo. S svojim inovativnim slikarstvom, ki je bilo pravo nasprotje dotedanjemu akademizmu in epigonstvu, je pri nekaterih umetniško manj pripravljenih in dojemljivih krogih zbudil zgražanje in nezaupanje, kar pa ni imelo negativnih posledic za umetnikovo »osvajanje« Primorske. Takratna primorska duhovščina je v Tonetu Kralju takoj zaslutila zaveznika, ki lahko s sliko pove to, kar beseda ni smela več. Tako je Kralj postal zaveznik božje besede in v javnosti nasilno utišane slovenske besede.

Med prizori, ki kažejo trpljenje primorskih ljudi, je zelo zgovoren križev pot v cerkvi na Katinari, 6. postaja Jezus sreča Veroniko. Preganjana in trpeča je Kralj upodobil v slovenskih narodnih barvah, beli, modri in rdeči. Foto: Ivo Žajdela

V vaši knjigi so zapisani podatki o duhovnikih, ki so Toneta Kralja naprosili, naj poslika cerkve, ki so jih upravljali. Ti duhovniki so takrat odigravali pomembno kulturno in narodno poslanstvo.

O tem bi lahko široko razpravljali. Res sem se v knjigi dotaknila imen duhovnikov, ki so Kralja povabili v svojo župnijo in mu zaupali poslikavo cerkve. Vendar so to le obrobni zapisi ob krajši predstavitvi posamezne cerkvene stavbe. Ta tematika bi lahko zapolnila daljšo razpravo. Duhovniki so bili in so še vedno na obravnavanem ozemlju izredno pomemben steber ne samo v verskem in duhovnem, ampak tudi kulturnem in narodnostnem življenju Slovencev. V obdobju fašistične, predvsem v obmejnih krajih genocidne politike, ki so jo tudi Italijani sami začeli šele zdaj podrobneje odkrivati, so ostali duhovniki zadnja opora in obramba pred raznarodovalnim pritiskom.

Duhovnike, ki so si v tistem časti upali poklicati v svojo cerkev Toneta Kralja, ki je v svojih poslikavah na različne načine tudi nekoliko izzivalno odgovarjal na takratno politično situacijo, lahko uvrščamo med neustrašne, drzne in daljnovidne osebnosti. Po drugi strani pa lahko nanje gledamo iz povsem drugega, umetnostnozgodovinskega pogleda. S svojim posluhom za umetniško ustvarjanje, predvsem pa za umetnost Toneta Kralja, ki je v cerkvenem slikarstvu ubral popolnoma novo pot, so prispevali neprecenljiv delež v slovensko umetnostno zakladnico.

Med prizori, ki kažejo trpljenje primorskih ljudi, je zelo zgovoren križev pot v cerkvi na Katinari, 11. postaja Jezus na Kalvariji – pribijanje na križ. Foto: Ivo Žajdela

Tone Kralj je slikal na različne načine: poslikave na suh omet, na lesonitne plošče ... Zakaj? Včasih celo na skrivaj in na hitrico ...

Prva cerkev, ki jo je po neizvedenem naročilu za Dobrepolje Kralj poslikal, je bila cerkev na Premu. V tistem času je bil umetnik komaj dvajsetleten mladenič. Mogoče se takrat še ni upal spoprijeti s pravo, na sveži omet slikano fresko, ki zahteva veliko izkušenj, priprav in izvajalskega časa. Intenzivno slikarsko delovanje po zasedeni Primorski, ki ga je popolnoma posrkalo vase, pa mu tudi kasneje ni dopuščalo poglabljanja v to zahtevno slikarsko tehniko. Poslikave so nastajale večkrat ob tesno zaprtih vratih, v strahu pred nezaželenimi obiski, v hitrem zamahu. Priprave in čas izvedbe prave freske bi bili v tistem času nesmiselno tveganje. Tudi zapletene zunanje okoliščine so, vsaj tako domnevamo, botrovale prevladi slikarij na suhi omet, kar je Kralj ohranil skozi ves svoj ustvarjalni opus.

Žal so poslikave, vsaj kar zadeva obravnavano obdobje, že toliko časovno odmaknjene, da prič, ki so spremljale njihovo nastajanje, ni več med živimi. Marsikaj bi nam lahko pojasnile, tudi v zvezi z izbrano ikonografijo. Pisnih virov je zelo malo, saj je bil slovenski tisk na omenjenem ozemlju že skoraj povsem zatrt, malo verjetno pa je, da bi še kaj odkrili v zasebnih arhivih v obliki dopisovanja. Slovenska beseda je bila namreč takrat že sama na sebi zločin. V kasnejših letih je včasih zidne poslikave zamenjal s slikami na lesonitnih ploščah, mogoče iz praktičnih in tehničnih razlogov. Slikanje visoko pod stropom, na površinah, ki jih ni mogoče premikati, je namreč tudi zahteven fizični izziv.

Med prizori, ki kažejo trpljenje primorskih ljudi, je zelo zgovoren križev pot v cerkvi na Katinari, 12. postaja Jezus na Kalvariji – na križu. Foto: Ivo Žajdela

Katere prizore je najpogosteje slikal?

Izredno pomembna bi bila raziskava o pogostnosti pojavljanja posameznih motivov ali ciklusov predvsem v poslikavah iz obdobja med obema vojnama, saj je bilo Kraljevo slikarstvo v tem času prepojeno z narodnoobrambno mislijo in s poslanstvom, ki naj bi kljub brezupnim okoliščinam vlivalo ljudem optimizem za prihodnost. Če se spet omejimo na snov pred drugo sve­tovno vojno poslikanih cerkva (Sv. Višarje v Kanalski dolini, Katinara na Tržaškem in Pevma na Goriškem) na ozemlju, zajetem v knjigi, nas bo prevzela tematika trpljenja pa tudi spodbudni prizori, ki človeka navdajajo z upanjem in zaupanjem v božjo pomoč in človeško dobroto, kljub valovom gorja, ki jih je takrat povzročala človeška nespamet, omejenost in nadutost. Kralj je želel preseči negativna človekova nagnjenja in izkazovati vero v zmago dobrega. Na to misel se npr. navezujejo poslikave v cerkvi sv. Silvestra v Pevmi, s prikazom starozavezne zgodbe o Tobijevi ponižnosti in dobroti, darežljivosti in požrtvovalnosti sv. Karla Boromejskega, o spoštljivosti in širokosrčnosti svetih treh kraljev. Podobno rdečo nit lahko opazimo tudi v Marijini cerkvi na Svetih Višarjah v dobrotno razprostrtem plašču Marije, priprošnjice, tolažnice, pribežališča vseh žalostnih in potrtih, zdravih in bolnih, mladih in ostarelih. Med prizori trpljenja, ki v bistvu kažejo trpljenje primorskih ljudi, je npr. zelo zgovoren križev pot na Katinari. Pasijonski ciklus je v katinarski cerkvi Svete Trojice zavzel vse cerkvene stene, pri tem pa se obiskovalec cerkve tudi sam znajde v središču dramatičnega dogajanja. Smisel trpljenja, ki mu sledi odrešenje, je učinkovito prikazano tudi v pevmski cerkvi v prizoru mučenja prvih kristjanov. Isto misel lahko zasledimo tudi v višarski cerkvi, kjer je prav posebej poudarjeno tudi dejstvo, da po vojnih grozotah prej ali slej ozeleni oljčna vejica miru.

Med prizori, ki kažejo trpljenje primorskih ljudi, je zelo zgovoren križev pot v cerkvi na Katinari, 13. postaja Jezus na Kalvariji – snet s križa, v naročju pri Mariji. Foto: Ivo Žajdela

Močna je tudi njegova duhovna in politična simbolika (fašizem, zatiranje Slovencev v Italiji ipd.).

Tone Kralj je bil močna osebnost z izostrenim občutkom za moralne in etične vrednote. Te odlike se tako silovito prepletajo v njegovih značajskih in poklicnih potezah, da ni mogoče ločiti umetnika od človeka. Kralj je svojo lestvico vrednot prav gotovo še popolneje izoblikoval tudi po izkušnjah in spoznanju nesmiselnih grozot prve svetovne vojne, zaradi katerih je tako živo občutil duhovno in fizično stisko človeka. Med »pohodi« po Primorski se je ta občutek v njem še okrepil, saj je lahko vsak dan sproti sešteval teptanje najos­novnejših člove­kovih pravic primorskih Sloven­cev. V duhovnem smislu je skušal s svojim umetniškim jezikom z vsebino svojih del ljudem posredovati sporočilo, da je vsako trpljenje na koncu le okronano z zmago, zato se splača vztrajati kljub brezupnim razmeram. S tem se je Kralj brez besed povezal s primorskimi Slovenci, ki so, ne glede na svetovni nazor, videli samo enega sovražnika: fašizem. Sledovi uničevalne fašistične politike, ki je Italija ni nikoli priznala in se zanjo ni nikoli opravičila, so med primorskimi Slovenci še danes. Kralj je s svojim delom tudi sebe postavljal v nevaren položaj in prav neverjetno se zdi, da se v vseh dolgih letih med obema vojnama in med drugo svetovno vojno ni zapletel v kake resnejše nevšečnosti.

Nadaljevanje v: Tone Kralj, Verena Koršič Zorn, Primorska, Pevma, Slivje, Katinara, fašizem, Mussolini, D'Annunzio [2]

Anamarija Rajk, Verena Koršič Zorn, Upornik s čopičem, Tone Kralj, Slovenski čas, št. 123, 12. 7. 2020Ivo Žajdela, Premska slovanska apostola, Prem, Tone Kralj, Ciril in Metod, Družina, 28. 4. 2024

Saša Quinzi, Ob obletnicah cerkve, Kralja, Kosovela, Štandrež, Novi glas, 28. 3. 2024

1/7