Poglejmo samo zgovorne naslove njegovih pesniških zbirk: Vsakdanji kruh (1966), Lesnika (1969), Mrtva zemlja (1972), Trate (izbor pesmi, 1975), Ledene rože (1978), V lesu ogenj (1979), Slovenske gorice (1981), Koprive (1988), Moje bregače (1993), O domovina (1994), Marija Snežna (1995), Golčim besede iz srca in vesti (1995), Cmurek 1998), Moja jablana (1999), Mati Slovenija (2000), Tropine (2005)

Grabe mojih sanj

Kulturni center iz Maribora je izdal pesniško zbirko Toneta Kuntnerja Grabe mojih sanj.

Uvodoma je kar šest uglednih Slovencev, Tone Partljič, Drago Jančar, Aleksander Zorn, Aleš Berger, Edvard Kovač in Rudi Španzel, napisalo krajše in daljše misli o pesniku in njegovi poeziji, ki ji vsi kljub njeni navidezni preprostosti dajejo posebno mesto ne le v naši poeziji, ampak nasploh v kulturi.

Aleš Berger je izpostavil trpko enostavnost in molovsko ubranost Kuntnerjevih verzov. Spomnil se je, ko je pred tridesetimi leti pripravljal antološki izbor iz dotedanje Kuntnerjeve poezije, ki je leta 1993 izšel pod naslovom Moje bregače. Takrat je ugotavljal, da je Tone Kuntner na poseben način navzoč v slovenski poeziji, ki jo vztrajno bogati s samosvojimi, kuntnerjevskimi temami in toni.

Pripadnost, vera in ljubezen samostojni Sloveniji

»Prizadeto in presunjeno zapisuje svoje doživljanje 'mrtve zemlje', opuščenih in propadajočih kmečkih domačij, in tujstva v mestu, kamor ga je pripeljala življenjska pot.

Njegove tovrstne pesmi so elegično utišane impresije ali rezki klici socialnega protesta. Ob tej središčni ali vsaj najbolj prepoznavni temi pa Kuntner ves čas piše tudi nikdar skončano ljubezensko zgodbo, ki pozna vzpone in padce, trenutke skladnosti in samotno oddaljevanje.

Dvojna erotična navezanost: na kmečko zemljo in na ljubljeno bitje torej prežarja Kuntnerjevo poezijo, ki se dogaja med potrjevanjem in izdajanjem teh ljubezni; v njeni otožni melodiki in možato grenkih lirizmih se je zalesketala marsikatera antologijska pesem sodobne slovenske poezije in avtorju pridobila mnogo naklonjenih bralcev, posebej tistih, ki jim je blizu tradicionalna, umljiva, preprosta, a zato ne enostavna pesniška govorica,« je zapisal Berger.

Tone Kuntner se je v poznejših letih s prav posebnim žarom in predanostjo posvečal domovinski poeziji, v kateri je izražal pripadnost, vero in ljubezen samostojni Sloveniji, ki je v njegovem videnju zadobila plemenite, tople in srčne poteze žene, matere in domačije.

Prijatelja Edvard Kovač in Tone Kuntner. FOTO: Sonja Kuntner

S poezijo obdaruje slovensko besedo in zemljo

Edvard Kovač se spominja, da je Kuntnerjeve pesmi prvič zasledil v reviji Celovški Zvon pod naslovom Pesmi o gnoju. Spoznal je, da gre za človeka, »ki prvinsko živi z materjo zemljo in ki je sposoben v najbolj vsakdanjih opravilih čutnega kmečkega življenja prepoznati pomežik iz večnosti, ko se nebo sklanja k zemlji in se v očeh ljudi čistih src začenjata poljubljati nebo in zemlja«.

Zapisal je, da so za pesnika Toneta Kuntnerja prispodobe iz preprostega kmečkega življenja, iz katerega je izšel in na katerega je bil vedno ponosen, tiste besede modrosti, ki ga navdihujejo, da v poeziji ubira svojo pot, da se ne predaja modernim in postmodernim tokovom.

Iz njegovega prvinskega doživljanja zemlje se rojeva zanj tako značilna domovinska lirika, ki jo navdušeno sprejemajo njegovi rojaki doma ter po svetu, ne le v zamejstvu, temveč tudi v Avstraliji in Ameriki.

Pesnik svojo radodarnost izkazuje prav s pozornostjo do Slovencev, ki so morali zapustiti domačo zemljo ali ki so odšli v svet, da so uresničevali svojo kreativnost in plodovitost. S poezijo obdaruje slovensko besedo in zemljo.

Tone Kuntner. FOTO: Tatjana Splichal

Ljubezen do slovenskega jezika, slovenske zemlje in slovanske duše

Tone Kuntner ni (bil) le gledališki igralec in ni le pesnik, ampak je nekdo, ki je s slovensko zastavo pogumno stopil na Roško cesto in zahteval svobodo za četverico zaprtih, svobodo za ves slovenski narod. Tone Kuntner dobesedno udejanja Župančičev vzklik: »Veš, poet, svoj dolg!«

Edvard Kovač je vesel in počaščen, da je bil priča izvirom pesnikove melodije, da pozna barvo njegovih prispodob in da mu je bilo dano brati njegove »podorane« sanje, »grabe« njegovih sanj.

»Naj slovenskemu pesniku in prijatelju ob vstopanju v jubilejno leto zaželim, da bi še pogosto dvignil čašo, da bi še mnogokrat z dušo recitiral vse kitice Prešernove Zdravice ter prebujal v nas ljubezen do slovenskega jezika, slovenske zemlje in slovanske duše.«

Tanja Badalič Volk: Sledi mesečine

Založba Fran iz Celovca je izdala slikanico Tanje Badalič Volk Sledi mesečine.

»V mehkem vetru zadrhtijo sence noči« so besede, s katerimi nas Tanja Badalič Volk pospremi v svojo očarljivo knjigo Sledi mesečine, piše v spremni besedi Maja Smotlak in empatično zaokroži: »Odpreti knjigo Sledi mesečine pomeni odpreti skrivni prehod v magične in obenem pomirjujoče dimenzije narave ter globine lastne duševnosti. Pomeni podariti si nekaj minut spokojnosti in topline, ne glede na to, koliko smo stari.«

Tanja Badalič, z umetniškim imenom Tanja Badalič Volk, rojena leta 1982 v Šempetru pri Gorici, je doktorirala na področju Primerjalnih študijev idej in kultur. Raziskovalno se ukvarja z literarno recepcijo avtoric, kritičnimi animalističnimi študijami in ekokritiko, smerjo v literarni vedi, ki kritično preučuje odnos človeka do okolja ter nečloveških živali v literaturi. Piše krajša literarna besedila in pesmi z ekološko ter etično tematiko, v katerih narava in živali zavzemajo osrednje mesto. Svoja dela tudi ilustrira, pri tem se poslužuje mešane tehnike, akvarela, tuša, tempere, svinčnika in barvic. Živi in ustvarja v Oseku v Vipavski dolini.