Sv. Gregor so Slemena in Slemena so Sv. Gregor

Sv. Gregor /nad Sodražico/ je uradni naziv naše župnije, tako se je reklo tudi občini, dokler smo jo imeli, ozemlje, na katerem se razprostira župnija in se je tudi občina, pa so Slemena. Zdaj je tako, da kadar govorimo o Sv. Gregorju, mislimo na Slemena. V Krajevnem leksikonu Slovenije piše, da je »Sv. Gregor (725 m, 54 preb.) gručasta vas, središče Slemen na jugu velikolaške pokrajine. Stoji na razglednem vrhu, kjer je razvodje med ponikalnicama Rašico in Bistrico. V kmetijstvu prevladuje živinoreja. V vasi je župnijska cerkev sv. Gregorja Velikega. Pri Sv. Gregorju se je rodil politik Janez Evangelist Krek (1865–1917).« Prav bi bilo, če bi napisali, da krasi glavni oltar slika Matevža Langusa iz leta 1832, zlasti pa ne bi smeli pozabiti fresk iz 16. stoletja v podružnični cerkvi sv. Urha v Maršičih z znamenito Lisico romarico: naslikana je lisica z romarsko palico v roki, s papinsko kapo na glavi, iz žepa pa ji visi glava ukradene kokoši. Saj smo Gregorci trmasti in zagnani, nikoli pa nam ni padlo na um, da bi uničevali svojo dediščino, čeprav protestantsko.

Cerkev sv. Urha v Maršičih z znamenito Lisico romarico iz 16. stoletja. Vir: izleti.turisticna-zveza.si

Vojna nam je prekrižala načrte, predvsem komunistična revolucija

Če bi šli gledat, kaj piše za našo vas Graben (740 m, 25 preb.), ki ni niti kilometer oddaljena od farnega središča, bi naleteli na podoben zapis, povrhu pa podatek, da je najvišje naselje v Slemenih. Najvišja trigonometrična točka na Slemenih, kota 753, je na gričku za Ilijevo, to je našo hišo, in imamo v njegovi bližini postavljen kozolec. Tam sem se rodil 4. maja 1923 leta kot drugi otrok, leto starejši je bil brat Stanko, za menoj pa še sedem. Srednje velika kmetija, oče je tudi trgoval z lesom, po veliki krizi po letu 1930, ko je Evropo preplavil poceni ruski les, pa se je posvečal predvsem kmetiji in nam otrokom, pa tudi politiki. Že stari oče se je ukvarjal z njo in bil celo župan, oče pa kar nekaj mandatov občinski odbornik, seveda na listi Ljudske stranke. Ta je na Slemenih vedno zmagovala. Imeli smo toliko zemlje, da so nam hodili ljudje pomagat za plačilo, par konj, vsaj štiri krave in pet prašičev. Brat Stanko je študiral farmacijo, mene pa je oče nameraval poslati na kmetijsko šolo na Grmu. Vojna nam je prekrižala načrte, ne toliko italijanska okupacija, ki smo jo komaj čutili, ampak /komunistična/ revolucija. Na Slemenih Italijanov ni bilo, prvo karabinjersko postajo so imeli v Sodražici in se za nas niso brigali. O tem sem že pisal in je mojo zgodbo objavil Ivo Žajdela, zdaj samo bolj podrobno.

Sveti Gregor, v ozadju desno vas Graben.

Jugo žandarji so do onemoglega streljali na slovensko zastavo na mlaju

Slemena so od nekdaj veljala za klerikalna. Občino so nam vzeli ljubljanski liberalci, ko so prišli do besede, ter jo razdelili med Velike Lašče in Sodražico. Kasneje smo prišli pod Ribnico. Pred vojno je živelo v 21-ih vaseh naše fare nad 600 ljudi, zdaj pa samo še 460. Še ko smo bili trije Ilijevi fantje, Stanko, Tone in Vinko Oblak še kratkohlačniki, smo bili povsod zraven. Spominjam se proslave ob 60-letnici dr. Antona Korošca, takrat je bil ravno v konfinaciji. Streljali smo s topičem, kurili kres, obešali slovenske zastave na drevesa in eno celo narisali na gasilski dom. Kmalu po tistem je bila tudi birma in smo postavili visok mlaj s slovensko zastavo na vrhu krošnje. Prihajali so žandarji, plezali po drevesih in snemali zastave, do onemoglega streljali na zastavo na mlaju, dokler je niso razcefrali, narisane zastave na gasilskem domu pa so se lotili kar s krampom.

Nedeljski izlet na Pugljev vrh.

Vse družabno življenje se je odvijalo pri Sv. Gregorju

Skrbno smo obdelovali zemljo, redili živino, prevažali s parom konj. Marsikje je bilo tako strmo, da je moral eden pri oranju paziti samo na to, da brazda ni padala nazaj. Pridelovali smo koruzo, krompir, oves, ječmen, ajdo. Osnovno šolo sem končal, ko sem bil star 14 let, potem pa sem delal na kmetiji in veliko vozaril. Večeri pa so bili za druženje in kulturno dejavnost, pri katerem smo imeli glavno besedo sicer fantje, a tudi dekleta niso stala ob strani. Vse družabno življenje se je odvijalo pri Sv. Gregorju, ki je bil pravo središče. V njem skoraj ni bilo pravih prebivalcev, pač pa cerkev z župniščem, prosvetni dom, šola, gasilski dom ter Oblakova trgovina in gostilna. Imeli smo lepo knjižnico, gasilsko društvo, pevski krožek, igralsko družino; igre so bile na Štefanovo, na binkoštni ponedeljek in še nekajkrat, ljudje so jih prihajali gledat iz Velikih Lašč, Sodražice in Ribnice. Prosvetni dom z veliko dvorano stoji še danes. Na strehi je nosil ponosni napis Gregorjev dom. Seveda smo imeli tudi telovadno društvo. Uradno sta bila to fantovski odsek in dekliški krožek, po naše pa smo bili Orli in Orlice. Tudi Sokola so skušali ustanoviti pri nas, pa ni bilo pravega zanimanja, čeprav so nas celo v šoli nagovarjali, naj se vpišemo.

Šola pri Svetem Gregorju z vzidano spominsko ploščo Janezu Evangelistu Kreku (levo), ki so jo požgali partizani (»narodno osvobodilna vojska«) 3. decembra 1943 (vir: Slovenski dom, štev. 35, 2. 9. 1944).

Okrog 1. oktobra 1943 so partizani požgali šolo in prosvetni dom

Dvorazredna šola je ponosno nosila ploščo s sporočilom, da se je v tej hiši rodil Janez Evangelist Krek. Otrok nas je bilo skoraj sto in je moral biti pouk v dveh izmenah, v vsakem prostoru po dva razreda. Danes je v nižjih razredih osnovne šole, ki jo imamo v nekdanjem prosvetnem domu, pol manj otrok, otroke višjih razredov pa vozijo v Sodražico. Tudi stare šole ni več, saj so jo okrog 1. oktobra 1943 skupaj s prosvetnim domom požgali partizani. Dom smo naslednje leto obnovili, s šolo pa je bilo konec. Morali so jo podreti in zdaj na njenem mestu stoji gasilni dom. Dokaz, kako trpežni smo Gregorčani in kako pri srcu nam je bil naš dom, je njegovo popravilo sredi vojne vihre. Leta 1944 smo prav iz opekarne Vič pri Ljubljani tovorili strešnike, da smo prekrili njegovo streho. Z vozovi z opeko smo se pridružili nemškim oskrbovalnim konvojem, ki so vozili na dolenjsko hrano za prebivalce. Krekovo ploščo je eden od domačinov shranil in skril. Leta 1984, torej še v svinčenih časih, so jo kljub nasprotovanju občinskih veljakov pritrdili na šolo, nekdanji prosvetni dom, slovesno odkrili in blagoslovili.

Prosvetni dom pri Svetem Gregorju, ki so ga požgali partizani (»narodno osvobodilna vojska«) 3. decembra 1943 (vir: Slovenski dom, štev. 35, 2. 9. 1944).

V Sodražici sem vzel dve italijanski mavzerici in streliva zanju

Ob kapitulaciji Jugoslavije aprila 1941 se je na veliki petek valila čez Slemena poražena vojska. Umikala se je proti Ribnici in naprej na Hrvaško. Vozili so težke topove, ki so marsikje na naših poteh in cestah obtičali. Vojaki so nas prisilili, da smo jim jih pomagali riniti v breg. Pri nas niso odmetavali orožja, pač pa v Sodražici, kjer je bilo te robe na kupe. Fantje smo si je nabrali, da smo komaj nosili. Sam sem vzel dve mavzerici in streliva zanju. Doma smo orožje poskrili. Spominjam pa se, da je bil naš ata kot član občinskega odbora pooblaščen, da je nadziral razdeljevanje hrane, ki jo je vojska pustila. Bilo je ogromno jajc, moke, masla, dvopeka in druge hrane. Atova zasluga je, da je vsak faran dobil pravičen delež.

Potem so se začele širiti vesti o umorih

Idile je bilo konec spomladi leta 1942, ko so nas začeli obiskovati partizani. Slemena so bila odmaknjena od glavnih cest in železnice, zato so se pri nas čutili varne. Stalnih partizanov je bilo malo, a so se obnašali kot gospodarji, jemali živila, obleko in živino. Vedeli smo, da morajo živeti in se nismo preveč pritoževali. Potem so se začele širiti vesti o umorih. Ne o umorih ljudi nekje daleč, ampak takih, ki smo jih vsaj na videz poznali in imeli z njimi opravka.

Slemena so bila prepredena s potmi, srečavali smo se na vsakem koraku, čeznje se je dalo zlahka in hitro priti v Velike Lašče, Sodražico ali Ribnico. Nekateri so hodili peš celo v Ljubljano. Na Dolenjskem in Notranjskem smo bili vajeni, da so se na veselici fantje stepli zaradi dekleta in si pomagali celo z noži, iz Loške doline je bil doma celo slavni razbojnik Hace, tudi do kakega umora iz jeze ali ljubosumja je prišlo. A zdaj je šlo za nekaj drugega. Srečavati smo se začeli z umori iz političnih razlogov, kar je bilo za nas nerazumljivo, krivično, zlasti pa nevarno.

Postavitev spominski plošč pri Svetem Gregorju. 19. 9. 1993. Foto: Ivo Žajdela

Umor gozdnega in lovskega čuvaja Ignacija Križmana, očeta šestih otrok

Med prvimi so ustrelili gozdnega in lovskega čuvaja Ignacija Križmana, očeta šestih otrok. Zgodilo se je 18. februarja 1942 v dolinici severno od nas v vasi Borovec, ki leži ob cesti, ki pelje iz Velikih Lašč na Bloke. Kar s smučmi so se pripeljali z Blok. /Stane Semič/ Daki je bil tisti. Med prvimi so šli v partizane divji lovci in ti so imeli Križmana v želodcu. Da je izdajal, vprašujem se samo, kaj naj bi izdal. Bil je zima 1941, ko partizanov skoraj ni bilo, o čem drugem pa bi sploh lahko poročal?

Spominske plošče pri Svetem Gregorju. Foto: Ivo Žajdela

April, maj, junij in julij 1942 so bili štirje krvavi meseci

Marca 1942 smo izvedeli za umor študentov Franca Župca in Jaroslava Kiklja sredi Ljubljane, aprila pa se je začelo zares po vsem ozemlju Ljubljanske pokrajine. Skoraj ni bilo dneva, da se ne bi kaj slišalo, tam so tega in tam so onega. April, maj, junij in julij 1942 so bili štirje krvavi meseci, v katerih so se izživljali tako partizani kot italijanski okupatorji. Teh mesecev ne bomo pozabili, dokler bomo živi, kot ne Velikega Osolnika /po uničenju Turjaka septembra 1943, ko so partizani tam ustrelili ujetnike/ in povojnih pobojev. Na eni strani revolucionarni teror, na drugi slepi povračilni okupatorjevi ukrepi, s katerimi se je znašal nad nekrivim civilnim prebivalstvom. Nekaj je bilo treba ukreniti.

Spominske plošče pri Svetem Gregorju. Foto: Ivo Žajdela

22. aprila 1942 je partizan vasi Krnče umoril Jožeta Zabukovca, očeta sedmih otrok

Na Slemenih je treščilo 22. aprila 1942. V vasi Krnče, dober kilometer od nas, so pri Tomaževih ustrelili gospodarja Jožeta Zabukovca, očeta sedmih otrok. Rad je zahajal na sejme, včasih je tudi pregloboko pogledal v kozarec. Morilec se je kasno popoldne kot samotni potnik v nenavadnem dežnem plašču pojavil na Grabnu in vprašal za Krnče. Ustrežljivo smo mu pokazali pot. Nekaj sto metrov od farne cerkve navzdol proti severozahodu sta Andol in Krnče, vsak z nekaj hišami, med njima je cesta. Ustavil se je v Andolu in se pogovarjal z Gorjupom, ki je stal na balkonu domače hiše. V tistem sta oba zagledala Tomaževega, kako prihaja navzgor po poti, bil je na sejmu v Velikih Laščah. Nekaj časa sta še govorila, potem pa se je neznanec poslovil in se napotil čez cesto. Na Zabukovčevo ženo, ki se je odpravljala krmit prašiče, je naletel v veži. Vprašal je za moža in z roko mu je pokazala kuhinjo.

Jože Zabukovec s Krnčega, spominske plošče na Svetem Gregorju. Foto: Ivo Žajdela

Ustrelil ga je od zadaj v glavo, da je omahnil na mizo

Zabukovec je sedel za mizo in se zavzeto loteval regrata s krompirjem. Morilec se mu je neopažen približal in ga od zadaj ustrelil v glavo, da je omahnil na mizo. Z ženo sta se ponovno srečala, ko je odhajal iz hiše, ona pa s hleva: »Moža sem vam ustrelil!«, ji je dejal in mirno odšel svojo pot. Ni mu čisto verjela, saj strelov ni slišala. Za moža je najprej menila, da spi. Potegnila ga je, pa je padel po tleh. Trije streli v glavo. Ni bil takoj mrtev. Hropel je, položili so ga v posteljo, vendar je bilo jasno, da mu ni pomoči. Prišli so sosedje in bedeli ob njem. Sosed Jože Korošec, terenec, za katerega smo vedeli, da je imel prste zraven, je norel in se držal za glavo: »Kaj se je naredlo, kaj se je naredlo!«

2. julija 1942 so partizani umorili zakonca Pečnik z Grebenja pri Svetem Gregorju, gozdnega in lovskega čuvaja Jožeta (1897) in ženo Ano (1895). Stanovala sta v gozdarski koči blizu Male Slevice. Nekaj mesecev kasneje so v gozdu blizu koče našli njun grob (Janko Maček, Velike Lašče v ognju vojne in revolucije, Zaveza, št. 7, december 1992).

Stane Semič - Daki je 23. aprila na Vidovski planoti ustrelil Jožeta Tekavca in dva občinska odbornika

Okrog enajstih ponoči je trdo potrkalo na vrata. Neradi in na ponovne grožnje so jih domači odklenili in na pragu zagledali partizane, pet ali šest v civilnih oblekah. »Roke v vis!«. Nekaj so morali slišati, da gospodar ni mrtev. Ljudi so postavili v eno vrsto, posebno sumljiv jim je bil Jože Malnar, šuštar, ki je bil prav tako velik po postavi in suh kot ustreljeni gospodar, ki pa ga niso videli, ker so ga prisotni zakrivali. Šuštarja so hoteli kar počiti in s težavo jim je dopovedal, da ni Tomažev.

Zabukovec je umrl opolnoči. Govorilo se je, da ga je ustrelil Daki, kar pa ne drži. Ta je moril naslednjega dne, 23. aprila, po Vidovski planoti, ko je lastnoročno ustrelil vidovskega župana Jožeta Tekavca in dva občinska odbornika. Zabukovčev morilec je nosil partizansko ime Abi in je bil doma z Brezovice pri Ljubljani /Zdravko Prebil - Abi iz Podsmreke pri Dobrovi, op. I. Ž./. Po vojni se je priženil v Žimarice pri Sodražici. No partizanska skupina je vedela za orožje, ki so ga ob kapitulaciji Jugoslavije z volmi pripeljali Bločani in stresli na travnik pri Krnčah. Domačini so orožje pobrali, granate pa ves dan metali po bregu, da je pokalo kot na sejmu. Partizani so vedeli, kdo je vzel orožje. Spet delo domačih terencev. Čeprav je bila polnoč, so prisilili Janeza Adamiča iz Andola, da jih je gnal v gozd in jim je izročil na smreki skrito puško in prav tam zakopan zaboj z strelivom. Gorjupov Korl je moral po mitraljez.

Ko so se poslavljali, so partizani baje rekli zbranim pri mrliču, naj javijo Italijanom v Velike Lašče, da ga je ustrelila roka pravice. Jože Korošec, terenec in Zabukovčev sosed, je imel silno moč. Ko je Adamiča iz Andola obdolžil, da je izdajalec, ga je moral ta na kolenih prositi odpuščanja, da ga je črtal s seznama. Korošec se je skupaj s sinom znašel na Rabu, se po kapitulaciji vrnil, ponj so prišli domobranci in ga ustrelili.

Nadaljevanje v: Tone Oblak, Sveti Gregor, Slemena, partizani 1942, vaška straža, Zaveza [2]

1/9