Nadaljevanje iz: Tone Oblak, Sveti Gregor, Slemena, partizani 1942, vaška straža, Zaveza [1]

Govorili so nemarno, zmerjali in pretili, vključevali srbske kletvice

V tistem času se je zgodilo na Slemenih še nekaj reči, ki so nam dale misliti. Ne vem katero nedeljo je bilo, ko so nas partizani po popoldanskem krščanskem nauku pričakali pred cerkvijo, nas odgnali na vrt Oblakove gostilne in zastražili. Držali so nam govore. Niso skrivali, da nas nočejo pridobiti zase, ampak zastrašiti. Govorili so nemarno, zmerjali in pretili, vključevali srbske kletvice. No, nekaj od njih smo poznali, sami postopači in faloti. Miting se je vlekel in vlekel. Napočil je čas za krmljenje živine, otroci so tožili, da so lačni, pa niso imeli posluha za naše prošnje. Šele pozno popoldne so nas izpustili.

Pripeljali so se štirimi vozovi in trgovino izropali, da so ostale samo prazne police

Pa konfiskacija v gostilni in trgovini pri Oblakovih. Bili so zelo verna družina, zelo sposobna, France je imel veletrgovino na Rakeku, drugi je bil zobozdravnik v Ljubljani, Jože je bil zobotehnik, Ciril duhovnik. Micka je vodila trgovino in gostilno, Nežka je pomagala materi Magdaleni, ki je bila takrat še živa. Nežkin mož je bil v Ameriki in si prihranil nekaj denarja. K njim sta rada zahajal oba duhovnika, skupaj so igrali tarok. Nekega večera so jih presenetili partizani: »Roke v vis, nemaš da mrdaš, pucati čemo!«, naperjeno orožje, neusmiljeno ropanje. Pripeljali so se štirimi vozovi in pobrali v trgovini vse, kar je bilo videti uporabno, in jo izropali, da so ostale samo prazne stene in police.

Nobena organizacija nismo bili, enostavno smo sklenili, da se bomo branili

Kaj se bomo taki vojski pridružili? Fantje se nismo več upali spati doma. Zvečer smo vzeli odeje in se izgubili v gozdu. Slišale so se tudi grožnje, da nam bodo pobrali duhovnika. Imeli smo dva, dolgoletnega župnika Franca Krumpestarja, ki je bil star skoraj 80 let, in njegovega pomočnika, Leona Kristanca, ki se je sem umaknil pred Nemci s Prežganja. Kristanc je imel posluh za naše slutnje in strah. Nič nam ni branil, ko smo sklenili, da se organiziramo.

Poiskali smo orožje, ki smo ga bili skrili ob razpadu Jugoslavije in začeli patruljirati po vasicah. Bali smo se tako italijanskih patrulj kot partizanskih. Nobena organizacija nismo bili, enostavno smo sklenili, da se bomo branili in se udarili z vsakih, ki nam bo zastavil pot. V tem času so nam partizani grozili z mobilizacijo, širili pa so se tudi glasovi, da bodo Italijani prišli na Slemena in vse poslali v internacijo. Prav v tistem času se je zgodilo, da so hoteli partizani vdreti v župnišče, razbili so že vhodna vrata, pa smo jih pregnali.

Prosili smo za dovoljenje, da nosimo svoje orožje in se branimo sami

Maja meseca je moralo biti in ne junija, ko smo poslali v Sodražico študenta Toneta Modica po pomoč. Karabinjerji so namreč že 28. maja 1942 Sodražico zapustili in se preselili v Ribnico. Toneta zato, ker je znal italijansko. Zglasil se je na karabinjerski postaji in razložil, kakšen je položaj. Vaščani so izpostavljeni partizanom na milost in nemilost. Prosijo za dovoljenje, da nosijo svoje orožje in se branijo sami, če jim ga Italijani ne dajo. Debelo so ga gledali, nekaj zapisali, pa nič. Italijanska taktika je bila strahopetna. Kot okupatorji bi morali vzdrževati red in mir, pa so se povsod, kjer je postalo zanje vroče, umaknili v večje naselje.

Vaška straža pri Svetem Gregorju.

Partizanski umor Kozinovih z Zapotoka

Čim so torej karabinjerji 28. maja 1942 odšli, so se še istega dne pojavili v Sodražici partizani in jo »osvobodili«. Že naslednjega dne so prišli po Franceta Kozina iz Zapotoka. Bil je bister kmečki fant, opravljeno je imel kmetijsko šolo na Grmu in užival zlasti med fanti velik ugled. Odgnali so ga v Sodražico, »obsodili« na smrt, 30. maja pod Boncarjem ustrelili in zagrebli, prav tam kjer so dan prej potolkli 15 ciganov.

Kot veste, so Kozinovi kasneje, bilo je že po Roški ofenzivi, Franceta izkopali in slovesno pokopali pri Sv. Marku. Kaj hujšega kot to. Čez teden dni so se nanje spravili partizani, ubili očeta, mater in sina Janeza. Hromega Janeza sem dobro poznal, saj sem mu nosil ure v popravilo.

Svetu so sporočili, da jim nobena reč ni sveta in se pred ničemer ne bodo ustavili

Po zasedbi Sodražice so pregnali s stanovanja Franceta in Ivanko Novak, oba učitelja. France se je umaknil v Ljubljano, Ivanka pa k svojcem v Hrovačo /ta podatek ne drži, Ivanko so partizani ugrabili pri Kovačevih v Sodražici, glej Janko Maček, Zaveza, št. 22, sept. 1996, op. I. Ž./. Tam so prišli ponjo ponoči 3. junija. Hoteli so Franceta, ker njega ni bilo, pa vzeli njegovo ženo. Čeprav je bila v devetem mesecu nosečnosti, vsak čas naj bi rodila, so jo odpeljali in umorili. Ob njeni smrti so se širile vesti, da si je morala sama izkopati grob in da jih je na kolenih prosila, naj jo pustijo živeti vsaj do poroda, pa so jo vseeno pobili. Prišel je čas, ko jim je bilo vseeno, kaj govore o njih. Vsemu svetu so sporočili, da jim nobena reč ni sveta in se pred ničemer ne bodo ustavili.

Zakonca Pečnik so kar s koli potolkli, pravi ritualni umor

Od umorov samo še o Kozlerjevem gozdnem in lovskem čuvaju Jožetu Pečniku in njegovi ženi Ani, ker je nenavaden. Živela sta v gozdni koči pri Junčjem, dober kilometer od gregorske cerkve. Proti koncu junija 1942 sta nenadoma izginila. Govorili so, da sta odšla v partizane, ravno tisti, za katere se je kasneje izkazalo, da so bili zraven. Niso ju partizani, ampak lastnoročno terenski odbor OF. Takrat je imel absolutno oblast. Glavno besedo so imeli divji lovci. Pečnik je bil strog in če jih je zalotil pri dejanju, ni poznal odpustka. Celo do Maršičev so se slišali vpitje in kriki. Kar s koli so ju potolkli. Pravi ritualni umor. V jeseni istega leta so odkrili njun grob četrt ure hoda od njune koče. Izkopali so ju gregorski vaški stražarji, poškodbe so bile značilne, pokopali so ju v Velikih Laščah.

2. julija 1942 so partizani umorili zakonca Pečnik z Grebenja pri Svetem Gregorju, gozdnega in lovskega čuvaja Jožeta (1897) in ženo Ano (1895). Stanovala sta v gozdarski koči blizu Male Slevice. Nekaj mesecev kasneje so v gozdu blizu koče našli njun grob (Janko Maček, Velike Lašče v ognju vojne in revolucije, Zaveza, št. 7, december 1992).

Nobena ofenziva to ni bila, ime so si izmislili partizani

Roška ofenziva, ki se je uradno začela 16. julija 1942, je bila pri Sv. Gregorju prav taka, kot drugod na ozemlju Ljubljanske pokrajine. Nobena ofenziva seveda, ime so si izmislili partizani, kot ofenzivo so jo seveda razglašali tudi Italijani. Bolj jim je prijalo lomastenje po slovenski zemlji, kot umiranje na ruski fronti, kamor so jih hoteli poslati. V resnici je bil to zločinski pohod okupatorjeve vojske, ki se je spravljala na nemočno in nekrivo civilno prebivalstvo, požigala vasi, streljala talce, ostale vaščane pa odvažala na Rab. Napredovala je tako počasi in tako glasno, da so se partizani lahko pred njo vedno pravočasno umaknili, obenem pa dovolj vidno, da so lahko nanjo streljali varno iz zasede, potem pa v beg.

Partizani so spustili rafal iz mitraljeza in pobegnili

V vsej ofenzivi, ki je trajala dober mesec, po partizanski verziji pa štiri mesece, ni bilo niti enega resnega spopada. Žrtve so bile skoraj izključno na strani civilnega prebivalstva. Tako so na Jakobovo nedeljo 26. julija popoldne na lojtrskih vozeh pripeljali iz Karlovice na pokopališče v Velikih Laščah v nepobarvanih krstah 16 mrličev, med katerimi ni bilo niti enega partizana. Slemena so istega dne napadali tako, da se je z Ortneka navzgor na čelu italijanske kolone pripeljal oficir na motorju. Partizani, ki so se zadnje mesece pogosto ustavljali na gori, so ga pričakali pred vasjo, spustili rafal iz mitraljeza in pobegnili. Motor je bil uničen, Italijan pa na srečo nepoškodovan. S tem je bil boj za Slemena končan in to na srečo Gregorčanov, namreč.

Zajetih niso ustrelili, ampak poslali v internacijo na Rab

Ko je italijanska soldateska pridrvela v vas, je na Sv. Gregorju, Andolu in Krnčah pobrala vse mlajše moške, kakih dvajset po številu, in jih postavila ob cerkveni zid. A preden so padli streli, je pritekel iz cerkve stari župnik s štolo okrog vratu, asistiral mu je kaplan Kristanc, pokleknil pred poveljnikom in izprosil, da zajetih niso ustrelili, ampak poslali v internacijo na Rab. Če bi bil oficir na motorju ranjen ali celo mrtev, ne bi pomagala nobena prošnja. Čeprav niso našli nobenega partizana, so ostale moške, ki so jih pobrali po Slemenih in drugod, odpeljali v Ribnico. Bilo nas je najmanj sto, zaprli so nas v kasarno, od koder so nas vozili pet tednov v Žlebič, da smo v Kozlerjevi hosti sekali drevje ob železniški progi, 100 metrov na vsako stran.

Župnijska cerkev sv. Gregorja Velikega pri Svetem Gregorju. Foto: Ivo Žajdela

Gregorčani smo se vsi odločili za orožje, bilo nas je 45

Po tistem, bilo je v začetku septembra, pa je prišla v naše barake skupina italijanskih oficirjev. Spomnili so nas na našo prošnjo po orožju in dovoljenju za obrambo. Če smo še pripravljeni vzeti orožje, ga bomo dobili, sicer pa bomo šli v internacijo. Izpustili so nas in poslali h karabinjerjem, ki so se v tem času vrnili v Sodražico. Gregorčani smo se vsi odločili za orožje, bilo nas je 45. Karabinjerji so nam dali znane francoske dolginke na tri metke in tri strele, priložili pa še strojnico, ki smo jo postavili v zvonik gregorske cerkve.

Namestili smo se v prosvetnem domu in zasedli tudi polovico šole. Otroci so imeli zato pouk samo dvakrat tedensko. Okrog vsega smo napeljali bodečo žico, v eno od žic ponoči priključili elektriko, izkopali bunkerje, najmanj šest jih je bilo. Tako visoki so bili, da smo v njih lahko stali. Čez ceste smo postavili španske jezdece.

Ponoči smo bili na postojanki, čez dan pa pomagali na svojih kmetijah

Hvalili smo se, da imamo veliko orožja, med drugim tudi težkega. Nikoli nas niso napadli, postojanke v naši okolici pa pogosto. Imeli smo dober položaj na griču, z juga se sploh ne bi dalo napadati po tisti strmini, ponoči pa so nam hodili pomagat starejši fantje in možje iz okoliških vasi, ker se niso upali spati doma. Stražili so, mlajši pa šli v patrulje. Ponoči smo bili na postojanki, čez dan pa pomagali na svojih kmetijah. Italijani nam niso čisto zaupali. Ko so videli, da delujemo resno in so razmere varne, so poslali nekaj svojih vojakov, med njimi tudi zveznega oficirja. Poveljnik postojanke je bil študent medicine Lojze Arko.

Župnijska cerkev sv. Gregorja Velikega pri Svetem Gregorju. Foto: Ivo Žajdela

Hodili smo na Goro nad Sodražico in v Loški Potok, imeli smo vse pod nadzorom

V tistem času partizani niso imeli na Slemenih kaj iskati. Še več, od Gregorja smo hodili v skupinah po dvajset in več za teden dni tudi na Goro nad Sodražico. Tam so imeli partizani prehodno pot med Notranjsko in Suho krajino. Menjavali smo se z vaškimi stražarji iz drugih postojank. Od tam smo hodili tudi v Loški Potok, tako da smo imeli vse pod nadzorom. V jeseni in pozimi leta 1942 in prvo polovico leta 1943 do kapitulacije Italije smo imeli red.

Od 23 umorjenih na Velikem Osolniku jih je bila kar 12 od Sv. Gregorja

O dogajanju po 8. septembru 1943, ko je kapitulirala Italija, samo na kratko. Naprej smo na Slemenih pobrali orožje, ki so ga pustili Italijani, kolikor ga je kdo mogel nositi. V nedeljo 12. septembra smo odšli pod poveljstvom Jožeta Lavriča, doma iz Žužemberka, na Turjak. Tam nam ni bilo všeč in smo se pridružili skupini, ki se je umaknila na Zapotok. Del gregorskih stražarjev so poslali proti Golem, med njimi sem bil tudi jaz, večji del pa na Veliki Osolnik. Pri tisti polomiji okrog vasi in cerkve na vrhu hriba 14. in 15. septembra 1943 se je pokazalo, kako so imeli gregorske fante v želodcu. Od 23 umorjenih pred cerkvijo na vrhu hriba jih je bila kar 12 od Sv. Gregorja.

V spomin Slemencem, pomorjenim na Velikem Osolniku, Sveti Gregor, Slovenski dom, štev. 36, 9. 9. 1944 (prva varianta)

V spomin Slemencem, pomorjenim na Velikem Osolniku, Sveti Gregor, Slovenski dom, štev. 36, 9. 9. 1944 (druga varianta)V spomin Slemencem, pomorjenim na Velikem Osolniku, Sveti Gregor, Slovenski dom, štev. 36, 9. 9. 1944 (tretja varianta)

Brata Stanka so na Radleku ranili, ujeli in ustrelili

Ustavil bi se samo še pri leto starejšem bratu Stanku (1922–1943), študentu farmacije. Ko so univerzo zaprli, je prišel domov in z menoj vred vstopil v gregorsko vaško stražo. Potem se je 14. septembra 1943 znašel na Velikem Osolniku, bil ujet in med tistimi, ki so jih odredili za ustrelitev. Pa se je med partizani našel študent, ki ga je poznal in ga potegnil iz vrste. Mobiliziran je bil v partizansko vojsko. Po napadu na Grahovo 24. novembra je skušal na Radleku pobegniti. Ranili so ga in ujeli, »obsodili« na smrt in ustrelili.

Stanko Oblak (1922–1943).

Mati je sina Stanka na Radleku izkopala in pokopala pri Svetem Gregorju

O tem ne bi pripovedoval, če se ne bi zgodile še dve reči. Mene ni bilo doma, na Golem so me takrat ujeli, odpeljali v Kočevje, kjer sem bil ob nemški ofenzivi rešen in postal najprej domobranec na postojanki na Rudniku pri Ljubljani, kasneje pa vojak velikolaškega bataljona. O tem je posebna zgodba. Še istega dne, torej 24. novembra 1943, je potrkala na hišna vrata na Grabnu neznana ženska in začela: »Prihajam s slabo novico. Vašega sina Stanka so partizani pri nas na Radleku ubili. Vem, kje je njegov grob.« Materi ni bilo treba dvakrat reči, hlapec je zapregel zapravljivčka in odšla sta na pot, našla grob, domačini so jima pomagali mrliča odkopati in naložiti na voz. Ko sta ga pripeljala domov, so ga uredili in položili v hiši na mrtvaški oder, da so ga domačini lahko hodili kropit, 28. novembra pa cerkveno pokopali na gregorskem pokopališču.

Postavitev spominski plošč pri Svetem Gregorju. 19. 9. 1993. Foto: Ivo Žajdela

Ropali so vso noč. Do vrha so napolnili štiri vozove.

Kaj hujšega kot to. Z živimi se je še dalo kaj urediti, pri mrtvih pa partizani niso poznali šale. Če so umorjeni ostali skriti in zakopani ter so svojci o njih molčali, je šlo. Saj to se je pokazalo po vojni, ko se je o pobojih samo šepetalo. Že čez teden dni, na Miklavžev večer ob desetih zvečer so prišli. Prignala jih je domača terenka. Dva dni prej so napadli Velike Lašče in uničili tamkajšnjo domobransko postojanko, glavnina se je že odpravila proti Kočevju in ga 8. decembra 1943 začela napadati. Pri nas se jim ni mudilo. Ropali so vso noč. Do vrha so napolnili štiri vozove. Pobrali so oba konja in voz, eno vprego so vzeli pri sosedu, druge dve dobili drugod na Slemenih, pet prašičev so kar postrelili, ravno prav so bili rejeni in naslednje dni naj bi bile koline, in jih zmetali na voz. Nazadnje so pripeli na vozove petero govedi. Vzeli so vsa živila, ves letni pridelek žita, tega smo imeli veliko in različnega, saj smo obdelali vsako ped zemlje, skratka, vse, kar se je dalo odnesti, tako da smo bili ob vsa oblačila, celo spodnje perilo in posteljnino, očetu so celo slekli suknjič. Če ne bi pomagali sosedje, bi hodili nagi. Šele na Miklavža ob treh popoldne so se odpravili stran.

Spominske plošče pri Svetem Gregorju. Foto: Ivo Žajdela

Sveti Gregor: Ubili so 17 vaških stražarjev in 50 domobrancev

Od 600 prebivalcev gregorske fare jih je umrlo 17 kot vaških stražarjev, od tega jih so jih 12 ustrelili na Velikem Osolniku, in 50 domobrancev, od tega so jih 46 bili po vojni. Kako pa je bilo z menoj, kako sem se leta 1944 znašel v patrulji z Vinkom Levstekom, zaradi katere so ga nekaj deset let preganjali na sodišču, kako smo nekateri ob koncu vojne ostali doma in čakali Angleže ter se čez nekaj mesecev prebili na Tržaško, pa ob drugi priliki.

Slemenci od leta 1941–1944, Sveti Gregor, Slovenski dom, štev. 35, 2. 9. 1944Ivo Žajdela, Postavljena spomenika pri Sv. Gregorju in v Škocjanu, Slovenec, 1993

Jože Pavlič, Spomenik žrtvam s Slemen, Družina, 1993Ciril Jaklič, Naj tudi to izve prihodnji rod, Slovenec, 18. 9. 1993

J. Primc, Na Slemenih spomenik žrtvam, Dolenjski list, 1993Konec v: Tone Oblak, Sveti Gregor, Slemena, partizani 1942, vaška straža, Janko Maček, Zaveza [3]

1/10