Nadaljevanje iz: Tone Oblak, Sveti Gregor, Slemena, partizani 1942, vaška straža, Zaveza [2]

25. avgusta 2011 je v Clevelandu v ZDA v oseminosemdesetem letu starosti umrl Anton Oblak, nekdanji vaški stražar in domobranec, v zadnjih dveh desetletjih pa tesno povezan tudi z Novo Slovensko zavezo, zato je prav, da ob slovesu pogledamo vsaj nekatere točke njegove težke življenjske poti.

Ilijevi so bili velika družina

Anton Oblak se je rodil leta 1923 v trdni kmečki družini Antona Oblaka in Marije, rojene Rigler, na Grabnu pri Sv. Gregorju. Ilijevi, kot se še danes po domače reče pri hiši, so bili velika družina: poleg očeta in matere še sedem sinov in dve hčeri. Tone je bil drugi po vrsti. Ker je prvorojenec Stanko šel v ljubljansko šolo – v začetku druge svetovne vojne je bil študent farmacije – je bil za očetovega naslednika na kmetiji določen Tone in bilo je v načrtu, da bo šel v Kmetijsko šolo na Grmu, kar pa je potem vojna preprečila.

Župnišče in župnijska cerkev sv. Gregorja Velikega pri Svetem Gregorju. Foto: Ivo Žajdela

V društvu so se izobraževali in zato dobro vedeli, kaj je komunizem

Pri Sv. Gregorju je skoraj 50 let župnikoval Franc Krumpestar, ki je bil pri ljudeh zelo priljubljen. V njegovem času so Gregorci zgradili velik prosvetni dom z gledališko dvorano, ki ni imela para daleč naokrog. Tega kulturnega in prosvetnega središča se je posluževalo staro in mlado. V zadnjih letih pred drugo svetovno vojno sta bila v okviru prosvetnega društva posebno agilna fantovski in dekliški krožek. Tone Oblak je leta 1992 v nekem razgovoru z Ivom Žajdelo, ki je bil objavljen v Slovencu, povedal, kako so se v društvu izobraževali in zato dobro vedeli, kaj je komunizem. Ko je bilo leta 1940 v Velikih Laščah neko tekmovanje mladinskih organizacij v poznavanju komunistične ideologije, so Gregorci odnesli prvo nagrado.

Frančiškan Donat Jug in njegova Gregorska kronika

Ker se je poleti 1941 v Ljubljani nabralo preveč beguncev z Gorenjskega in Štajerskega, so jih skušali razporediti tudi po podeželskih občinah. V Velikih Laščah je bil tedaj v ta namen ustanovljen poseben odbor, pri Sv. Gregorju pa se je za to zavzel župnik Krumpestar in dosegel, da so farani sprejeli precej beguncev, med njimi tudi frančiškanskega brata z Brezij Donata Juga, ki je potem marsikateri medvojni dogodek v fari ovekovečil v tako imenovani Gregorski kroniki. Posebno med štajerskimi begunci je bilo več takih, ki so od začetka bili povezani s komunisti in so se kasneje pridružili partizanom.

Vaška straža pri Svetem Gregorju. Na sredini poveljnik Jože Lavrič iz Žužemberka.

Konec septembra 1942 so tudi pri Sv. Gregorju ustanovili vaško stražo

Prva žrtev boljševiškega terorja na Slemenih je bil aprila 1942 Jože Zabukovec, gospodar Tomaževe kmetije v Krnčah. Ko so partizani 20. maja 1942 zasedli Sodražico, so tudi Slemena prišla pod njihovo oblast, kajti Italijani v Velikih Laščah in Ribnici se niso več pokazali iz svojih utrdb, pač pa so Sodražico nekajkrat bombardirali. Konec septembra 1942 so tudi pri Sv. Gregorju ustanovili vaško stražo in komaj 18-letni Tone Oblak se ji je pridružil. Italijani so jim v začetku dali zelo malo orožja, k sreči pa so ga nekaj imeli že od aprila 1941. S tistim orožjem so stražili po vaseh že pred uradno ustanovitvijo vaške straže, zaradi česar so pa bili v nevarnosti tudi pred Italijani. Štiridesetčlanska posadka vaške straže se je torej utrdila pri Sv. Gregorju in od tedaj pa do kapitulacije Italije je na Slemenih vladal relativen mir.

Turjak, Veliki Osolnik in umor Stanka Oblaka na Radleku

Znano je, da je gregorska posadka vaške straže, v kateri sta bila tudi Tone Oblak in njegov eno leto starejši brat Stanko, študent farmacije, prišla na Turjak v nedeljo 12. septembra 1943 dopoldne. Še isti dan proti večeru so Gregorci z nekaterimi drugimi posadkami odšli proti Zapotoku, kjer je že bil tudi stotnik Cerkvenik, ki si je zelo prizadeval, da bi Turjak izpraznil. Iz približno 700 vojakov, ki so se tako zbrali na Zapotoku, je Cerkvenik formiral 3. in 4. bataljon. V ponedeljek je bil potem 3. bataljon pod poveljstvom Milka Piriha poslan na Osredek oziroma na Veliki Osolnik, kjer jih je v noči na 15. september napadla Tomšičeva brigada in Stanko Oblak je bil med tistimi, ki so jih partizani zajeli. Ko je bil že določen za ustrelitev, je od nekod prišel njegov ljubljanski sošolec – partizan in ga potegnil iz vrste. Več kot dva meseca so ga potem vodili s seboj. Niso mu dali orožja in stalno so ga imeli pod kontrolo. Ko se je njegova enota 26. novembra 1943 zadrževala na Radleku pri Blokah, ga je Daki obsodil na smrt, češ da je hotel pobegniti. V bližini domačije, kjer so ga »obsodili«, so ga ustrelili in zakopali. /Seveda ni šlo za nikakršno sodbo, saj partizani kot paravojska Komunistične partije s tem niso imeli nikakršnega mandata ne legitimnosti, op. Ivo Žajdela./ Že čez dva dni je neka ženska Oblakovim prinesla žalostno novico. Ker je bil oče bolan, sta se mati in hlapec s konji in zapravljivčkom še isti dan odpeljala na Radlek. Partizani so se medtem premaknili drugam, zato sta Stankovo truplo s pomočjo dobrih domačinov brez težav dvignila iz groba in pripeljala domov. Na pogreb, ki je bil naslednjo nedeljo pri Sv. Gregorju, so prišli tudi domobranci iz Velikih Lašč.

Postavitev spominski plošč pri Svetem Gregorju. 19. 9. 1993. Foto: Ivo Žajdela

Sprevod mučencev je bil tako ganljiv, da so vsem solze kar lile iz oči

Kot je zapisal Donat Jug, je bilo 14. septembra na Velikem Osolniku med 24 na smrt »obsojenimi« 9 gregorskih fantov. 15. septembra je neka ženska prišla povedat, kaj se je zgodilo, in dva moža sta takoj odšla v Sodražico na rajonski odbor po dovoljenje, da bi jih lahko prepeljali na domače pokopališče. »17. septembra so se že ob šestih zjutraj zbirali vozniki, ki so od raznih krajev pripeljali bele mrtvaške truge za gregorske mučence. Prihajale so tudi črno oblečene ženske, ki so prinašale vence in šopke, da jih bodo vozniki odpeljali s seboj na Veliki Osolnik in z njimi okrasili krste. /.../ Pričakovali so, da pridejo vozniki z mučenci k Sv Gregorju okoli druge ure; bila je tedaj tu že vsa fara v žalni obleki. Kmalu po 3. uri se prikažejo prve krste nasproti Levstikov. Tačas pa zapojo gregorski zvonovi svojo turobno žalostinko. Sprevod mučencev skozi Andol proti pokopališču je bil tako ganljiv, da so vsem solze kar lile iz oči.«

Spominske plošče pri Svetem Gregorju. Foto: Ivo Žajdela

Ob napadu na Velike Lašče se mu je uspelo rešiti iz obroča

Kaj pa se je zgodilo s Tonetom Oblakom, ki je 12. septembra tudi prišel z gregorskimi fanti na Turjak in naprej na Zapotok. Ker ni bil razporejen v 3. bataljon, ni odšel na Veliki Osolnik, kljub temu pa so ga partizani s še nekaterimi gregorskimi fanti zajeli nekje pri Golem. Po raznih ovinkih so jih potem odgnali v Kočevje, kjer se mu je ob nemški ofenzivi uspelo rešiti, in potem je bil domobranec v Velikih Laščah. Tudi ob znanem partizanskem napadu na Velike Lašče je bil Tone med tistimi, ki so se uspeli prebiti iz obroča.

Na Miklavžev večer 1943 so partizani Oblakove povsem izropali

Ravno na Miklavžev večer 1943 je k Oblakovim na Graben prišla močna partizanska enota. Celo noč in še naslednje dopoldne so plenili in nosili na vozove. Ko so okrog poldneva končali rekvizicijo, so v en težko naložen voz vpregli domače konje, mobilizirali pa so še tri druge voznike, da so odpeljali naropano blago. Odgnali so tudi vso živino. Domači so ostali brez vsega; ni bilo kaj dati v lonec, pa saj niti lonca niti žlic ni bilo. Rešila jih je pomoč dobrih sosedov.

»Zavezniško« uničevanje Žužemberka 12. 2. 1945.

Oko mu je uničilo »zavezniško« letalo v Žužemberku

Na svečnico 2. februarja 1945 je bil Tone s skupino velikolaških domobrancev v Žužemberku, ko so nenadoma priletela »titovska« letala in začela bombardirati. V neposredni bližini, kjer je bil tisti trenutek Tone z nekaj tovariši, je eksplodirala letalska bomba. Toneta je zadelo v glavo in mu ranilo tudi pljuča, imel pa je srečo v nesreči, da je nanj padel soborec – skoraj sosed od Sv. Gregorja – in ga zaščitil s svojim truplom. Kljub prizadevanju zdravnikov je Tone postal invalid, saj mu enega očesa niso mogli rešiti.

Po odpustu iz bolnišnice je delal v domobranski pisarni. Maja 1945 ni odšel s svojo enoto na Koroško, ampak se je z nekaj tovariši skrival v bližini domačega kraja. Kasneje se jim je pridružil tudi Vinko Levstik, ki je ob vrnitvi iz Vetrinja ušel pri Hudi luknji, in v začetku septembra so se skupaj umaknili v Italijo. Tone se je prav kmalu po prihodu v Italijo premaknil na Koroško in se pridružil domačim v begunskem taborišču v Spittalu.

Tone in sestra Marija sta v začetku leta 1949 odšla v ZDA in se naselila v Clevelandu

Medtem ko je Tone v začetku maja 1945 ostal doma, so oče, mati in šest otrok odšli na Koroško. Stisko tistih dni nazorno pokaže dogodek, ki se je zgodil pri Oblakovih na Grabnu tisto dopoldne pred odhodom od doma. Mati je zjutraj zamesila kruh, da bi ga imeli za na pot. Komaj je več hlebcev vsadila v peč, je prišel ukaz, da morajo takoj oditi. Menda so tisti kruh, ki pa niti ni bil dobro pečen, potem pobrali domobranci, ki so se kot zaščitnica umaknili nekoliko kasneje.

V pojasnilo, zakaj s starši ni odšlo sedem otrok, naj povem, da je Vinko, ki se je v Kamniku izučil za trgovca, tudi po nemški zasedbi ostal v službi in ga je doletela mobilizacija v nemško vojsko. Bil je najprej na ruski fronti, nato na zahodni fronti ujet in se je kljub temu prvi od cele družine vrnil domov na Graben. Novembra 1947 so se vrnili starši, hči Kristina in štirje fantje, Tone in Marija pa sta ostala v taborišču. Ko sta v začetku leta 1949 končno dobila garantno pismo od strica Alojza, sta odšla v ZDA in se naselila v Clevelandu.

Vinko Levstik in Anton Oblak z ženo Vido na spominski slovesnosti na Teharjah 18. junija 1995. Foto: Ivo Žajdela

Zavzeto je pomagal pri delu slovenskih društev v Clevelandu

Kljub svoji invalidnosti je Tone Oblak v Clevelandu ustanovil podjetje za popravilo starih zgradb in stanovanj. Kasneje je celo postal inšpektor za to področje pri mestni komunali. Leta 1958 se je poročil in žena Vida mu je bila potem do konca zvesta sopotnica. Dokler mu je zdravje dopuščalo, je zavzeto pomagal pri delu slovenskih društev in delal v Slovenski pisarni v Clevelandu.

Skozi vsa leta svojega prisilnega izseljenstva je spremljal razmere v domovini in bilo mu je v veliko zadovoljstvo, kadar jo je obiskal in preživel kak dan tudi na svojem rojstnem Grabnu. Še posebno srečen je bil, ko je leta 1991 na dan osamosvojitve kot gost lahko prisostvoval slavnostni seji parlamenta. Po ustanovitvi Nove Slovenske zaveze je bil stalno povezan z nami in v Slovenski pisarni zbiral naročnino za našo revijo Zaveza, za kar se mu iskreno zahvaljujemo, njegovim svojcem pa izrekamo globoko sožalje.

Slovo od pokojnega Toneta je bilo 29. avgusta 2011 v Clevelandu: najprej v cerkvi sv. Vida slovesna pogrebna maša, ki jo je daroval župnik Jože Božnar, nato pa pogreb na pokopališču vernih duš. Naj mu bo lahka tuja zemlja in naj uživa večno plačilo pri Bogu!

1/9