Tone Partljič je zgodbe pisal, ko je dopolnil 80 let. V zadnjih letih je napisal kar nekaj knjig, v katerih na literaren način opisuje življenje pred desetletji, po drugi svetovni vojni, tudi med njo, kdaj o svojih spominih, kdaj zgodbe o drugih.

Avtor ima za seboj dolgo pisateljsko kariero, kar se pri teh zadnjih knjigah še posebej pozna, saj gre za kakovostno literaturo.

V knjigi so zbrane naslednje zgodbe: Čudež pri Fradlovih, Božič 1944, Brata in pilotova roka, Deček Marjan in mama v Bački, Ali ste videli Kolomana Giderja?, Koprenasti laski na nebu, Doroteja, Strnišče, Boško in Admira, Otroci in vojna (avtor o svojih zgodbah).

Zgodba o Šterntalu oziroma taborišču Strnišče

Naslovna zgodba zbranih črtic je o Šterntalu oziroma taborišču Strnišče. Kot je naslov zgodbe pojasnil Partljič, gre v z zgodbi »o Strnišču za babico Marijo, staro 91 let, o kateri hčerka pove, da je v taborišču doživela nekaj groznega, vendar tega s sorodniki ni želela deliti.

Je pa zgodbo zaupala pisatelju iz Maribora, ki ga ni poznala, razen, da se je z njo šalil. Ker svoje zgodbe ni mogla nobenemu povedati, ni mogla umreti.

V Strnišču, kjer je bila po vojni po nedolžnem zaprta, je izgubila otroka, za katerega ni nikoli izvedela, kje je pokopan.

Ob izpustitvi je morala pod prisilo podpisati, da ne bo nikjer govorila, kaj je videla v taborišču, saj če bo govorila, jo bodo ustrelili.

Na ljudski veselici tri leta pozneje je celo zaplesala s Francem Klancem, najhujšim paznikom, ki se je včasih obnašal kot ponorel.

Morali so ga gledati, kako se je z motorjem vozil čez ležeče moške in se pri tem na glas smejal. Drugi pazniki so mu ploskali.

Prepoznala ga je, s plesa je zbežal, za njim se je izgubila vsaka sled. Pred njeno smrtjo zgodbe pisatelj ni smel objaviti, drugače bi šla v pozabo, če je ne bi nihče napisal.

Zdelo se mi je, da po vseh vojnah ostane nekaj bolečega in bodečega, zato tudi naslov Strnišče, saj se je tudi babica Marija v starosti počutila kot požeto strnišče, ko se je spominjala svoje težke mladosti in bivanja v taborišču Šterntal oziroma Strnišče.«

Strnišče pri Kidričevem, dvorec Sternthal – Šterntal. FOTO: Ivo Žajdela

Po vojni ostanejo bodeča in boleča strnišča

Devet črtic je iz nekega drugega časa, a so dokument mojega sedanjega nelagodja, je zapisal avtor in k temu dodal:

»Vem, da knjige ne spreminjajo sveta, čeprav humanisti in pisatelji sanjamo o tem. Vseeno se nisem mogel upreti, ko so te zgodbe in otroci v njih začeli trkati po moji glavi.«

Partljič je v knjigi zapisal: »Da ne bi nikoli priletela kaka krogla, granata, bomba, raketa v ta edini njihov svet. Da bi zadostovale sedanje izkušnje z vojnami, četudi pregovor pravi, da izkušnje učijo, da izkušnje nič ne naučijo. Vseeno sem napisal to knjižico, ki bi ji najraje dal podnaslov Da se ne pozabi.«

Po vojni ostanejo bodeča in boleča strnišča, kakor na njivi po žetvi. Na njih poženejo novi poganjki, ki naznanijo rast in upanje na lepše življenje ter prihodnost za vse.

Pripovedi so opremljene s fotografijami Stojana Kerblerja

Založba je knjigo opremila s fotografijami fotografa Stojana Kerblerja. Njegove črno-bele fotografije prikazujejo otroke iz njegovih Haloz v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni, ko je bila v Halozah še vedno huda revščina.

Kerblerjevi haloški otroci na fotografijah Partljičeve pripovedi zaokrožujejo v lepo celoto. Kot da bi bile posnete prav za Partljičeve zgodbe, ki pa so od drugod, ne iz Haloz, pa vendar ne daleč stran.

Strnišče pri Kidričevem, info tabla z risbo barak taborišča. FOTO: Ivo Žajdela

Največje žrtve vojn so otroci

Največje žrtve vojn so otroci. Zaradi tega občutka je Partljič napisal te zgodbice, ki so bile nekoč v veliki meri resnica. Otroci trpijo povsod. Pisatelja so vedno zelo prizadele pripovedi in zgodbe o otrocih med vojnami.

Tudi sam je svoje najzgodnejše otroštvo preživel med drugo svetovno vojno. Spominja se, ko je bil oče na vzhodni fronti in pol leta ni bilo glasu od njega, kako so to preživljali. Dve črtici sta o božiču.

»Doma smo praznovali božič, mama je imela tri kose klobase ali klobaso in pol, ki je čakala ateja. Ni ga bilo, pa jo je skuhala nam trem otrokom. Star sem bil štiri leta, sestra sedem, brat šest.

Sneg je bil, nobene luči, kot bi bili sami na svetu. Vojna pa je bila sleherno sekundo med nami. Ali je ata zdaj zunaj na snegu, ali je še živ, kaj če bo zmrznil,« je zgodba o božiču 1944 pri Partljičevih. Mama je takrat tudi dejala, da bodo darila in bomboni na drevescu, ko bo konec vojne.