Polno ime direktorja založbe Družine je Antonio Martin Rode, ki se je rodil v Argentini kot otrok slovenskih povojnih emigrantov. »Oče in mama sta imela v mislih Antona Martina Slomška, ko sta zame izbrala ime Anton Martin, vendar takrat Slomšek še ni bil prištet med blažene. Tako sta mi ob krstu dodelila istega zavetnika, kot ga ima moj ata - Antona Padovanskega,« je povedal.

Po Slomškovi razglasitvi za blaženega pa je njegova mama rekla: »Vidiš, Tone, sedaj pa imaš tudi uradno Slomška za zavetnika. Od takrat med domačimi god praznujem 24. septembra, čeprav mi drugi voščijo tudi še 13. junija, saj se Padovanskemu nisem odpovedal. (smeh). Kot vidite, ni enostavno, a jaz sem vesel, ker imam dva vzornika in priprošnjika.«

Ob tem nam je zaupal še eno anekdoto. »Mama mi je zaupala, da je razmišljala tudi o možnosti, da bi dobil ime Irenej Friderik, po Baragi, našem velikem misijonarju med ameriškimi staroselci. Moj ata Tone, ki je že dolgo pokojni, pa naj bi ji rekel: 'Od Tončka pa ne odstopim!' In tako sta se dogovorila, da bom dobil ime po Slomšku.«

Ker so v Argentini zahtevali španske oblike imen, je njegovo uradno ime Antonio Martin, čeprav so ga vedno klicali Tone. Povedal je, da je ob vrnitvi v Slovenijo pred 16 leti razmišljal o tem, da bi ime spremenil v Anton Martin, vendar si je po pogovoru s prijateljem Marcosom Finkom premislil. "To je del moje identitete," je dejal.  

Z ženo Kristino imata pet otrok: tri sinove in dve hčerki. Kako ste jih vzgajali? Slomšek namreč pravi: »Le za trojno suknjo skrbite otrokom: za poštenost, delavnost in pobožnost; vse drugo jim bo navrženo.«

Po svojih močeh, z molitvijo in zgledom, kljub premnogim pomanjkljivostim sva se trudila, da bi v njih vzklila živa in dejavna osebna vera v Jezusa Kristusa, Božjega sina. Kot Slovenca, rojena v izseljenstvu, staršem, ki so bili po sili razmer primorani zapustiti domovino, da bi si rešili življenja, imava vedno v spominu to, kar so naši predniki zapisali pod oltar Marije Pomagaj v Buenos Airesu: »Patriam amiserunt, fidem servaverunt«, kar pomeni, »Izgubili so domovino, a ohranili vero«. To dragoceno izkušnjo in pričevanje smo prejeli od naših prednikov in to sva hotela otrokom predati naprej. Da je vera najbolj pomembna in šele pozneje pride vse ostalo. Tudi zato naju je še posebej nagovarjal Slomškov izrek: »Sveta vera bodi vam luč, materni jezik pa ključ do zveličavne narodove omike«. Kot dejavna člana slovenske skupnosti v Argentini sva hotela otrokom ohraniti žive korenine, identiteto, da bi s polno zakladnico začeli pot spoznavanja samega sebe in odkrivanja lastnega poslanstva v življenju.

  Tone Rode z ženo Kristino. FOTO: osebni arhiv

Judovski filozof in rabin Abraham Joshua Heschel (pri založbi Družina v okviru zbirke Sidro je izšla njegova izjemna knjiga Sobota) trdi: »Resnična oseba ni konec ne začetek, ampak obroček v verigi časov: spomin in pričakovanje. Vsak trenutek je nov začetek v zgodovini, ki poteka zdržema. Moti se, kdor hoče osamiti svoj čas in ne mara čutiti vezi s preteklostjo in bodočnostjo. Preteklost se ponižno pretaka v bodočnost, vendar ne pusti, da bi jo zavrgli. Samo kdor je dedič, je lahko pionir.« Torej, hotela sva vzgojiti dediče vrednot, ki bodo lahko pionirji. Z živo osebno vero in globokimi koreninami. Z odprtim in velikim srce za druge. Radodarne, vesele, sočutne, navdušene kristjane, ki se ustvarjalno razdajajo, kjer koli jim je dano živeti.

Družina Rode v Argentini. FOTO: osebni arhiv

Rodili ste se v Buenos Airesu, odrasli v argentinskem okolju, a v slovenski družini. Kako se spominjate svojega otroštva? In še posebej: kaj ste kot otrok izvedeli o Slomšku?

Moje otroštvo je bilo lepo, čeprav sta šla starša skozi mnogo preizkušenj. V Buenos Airesu smo poleg argentinske šole med tednom obiskovali tudi slovensko osnovno šolo, pozneje slovenski srednješolski tečaj, v času univerzitetnega študija pa še slovenski visokošolski tečaj filozofije in teologije, zgodovine in leposlovja, na katerem so, med drugimi, predavali filozof dr. Milan Komar, ekonomist dr. Marko Kremžar ter pisatelj in akademik Zorko Simčič. V Buenos Airesu ima slovenska skupnost več domov, kjer se vrstijo različne dejavnosti, od nedeljske maše pa do športnih in kulturnih prireditev. Naša družina je obiskovala Slomškov dom v okraju Ramos Mejia v predmestju Buenos Airesa. Tako sem se s Slomškom seznanil že v predšolskih letih. Zagotovo smo že v prvem razredu peli kakšno Slomškovo pesem. V spomin se mi je vtisnila fotografija, na kateri kot 5-letni deček, oblečen v gorenjsko narodno nošo, ki jo je sešila moja mama Ivanka, stojim na pručki in deklamiram Slomškovo in še kakšno drugo pesem pred občinstvom članov Slomškovega doma. Mislim, da lahko z gotovostjo zatrdim, da so bili učni programi, ki so jih pripravile naše izseljenske slovenske učiteljice, z osnovnošolskimi učbeniki, kot so bili Zdomski živžav ali pa srednješolski Slovenski svet, veliko bolj domoljubni, kot so ti, ki so danes v uporabi v slovenskih šolah. V njih so predstavljene velike slovenske osebnosti, kot je to Slomšek, pa tudi drugi slovenski duhovniki in katoliški intelektualci, ki jim pripada mesto v zgodovini slovenskega naroda. Brez verskih in narodnih buditeljev, kot je bil škof Anton Martin Slomšek, je vprašanje, ali bi Slovenci kot narod obstali, kaj šele prišli do lastne države. Tako pa smo se v daljni Argentini slovenski otroci načrtno tudi v šoli učili o Slomšku in drugih velikih Slovencih.

Tone Rode je prepričan, da je bil Slomšek eden od ključnih Slovencev, ki so pripomogli k lastni državi Sloveniji. FOTO: Siniša Kanižaj

Ni standardiziranega načina, kako biti Slovenec.

Kaj vam pomeni slovenstvo? Ohranjali ste ga v vseh letih življenja in študija, pa tudi dela v tujini, in ga zdaj živite v Sloveniji? 

Slovenstvo ni nič drugega kot moj način življenja. Je zrak, ki ga diham, da sploh lahko sem. Je to, kar nas kot ljudstvo povezuje. Je ljubezen do slovenskega jezika, kulture, ki intimno vključuje naše običaje, tudi verske obrede. Preprosto zato, ker imam rad svoje prednike, svojo očetnjavo, ki je, odkar smo se priselili v Slovenijo, tudi postala moja domovina. Ker smo argentinski Slovenci sinovi beguncev, ima mogoče to naše slovenstvo sposobnost na skupno stvarnost pogledati z malo drugačne perspektive kot na primer nekdo, ki se je rodil in vseskozi živel v Ljubljani. Argentinski Slovenci prinašamo izkušnjo življenja v svetu, ki te primora, da se bolj okleneš neotipljivih duhovnih in kulturnih dobrin, saj si bil prikrajšan izkušnje Slovenije, njenih naravnih lepot in življenja v njej. Ob tem pa je še izkušnja "dvoživke", življenja v odprtem svetu, v stiku z različnimi drugimi kulturami, ki sobivajo v tej čudoviti južnoameriški deželi, ne nazadnje ljubezen do rodne Argentine. Tu je še zavest, da smo argentinski Slovenci v nekem smislu tudi »arhiv«, ki Slovencem v matici pomaga pogledati v preteklost in v to, kakšna je bila Slovenija pred vihro druge svetovne vojne, pred revolucijo in nastopom komunističnega režima v Sloveniji, ko se je v narodu zgodil veliki izbris zavesti, vsega, kar je bilo pred njim, in so stvarnost načrtno prevzele lažne paradigme, ki še kar trajajo. Dobro bi bilo, da bi cenili vse te različne oblike »biti Slovenec«, od te, ki jo imamo Slovenci po svetu, preko Slovencev v zamejstvu, pa vse do različnih načinov doživljanja slovenstva in narodne zavesti, od vzhoda do zahoda naše drage Slovenije. Vse te različne perspektive na našo skupno stvar, na našo identiteto, nas bogatijo. Ni standardiziranega načina, kako biti Slovenec.

Tode Rode z ženo in otroki, dva sinova sta že poročena. FOTO: osebni arhiv

Kot je bil Slomšek ustvarjalen, ste ustvarjalni tudi vi. Kaj vas žene, da ob vsem delu in odgovornostih pišete pesmi?

Kot član slovenske skupnosti v Argentini si vajen, da imaš dvojno življenje. Po eni strani z vsem prizadevanjem ubiraš strokovno, profesionalno pot, da si služiš vsakdanji kruh, vzporedno pa veliko ur na teden brezplačno deluješ na različnih področjih delovanja v slovenski skupnosti. Tako je bilo v časih moje mladosti, tako je še danes.

Kot član slovenske skupnosti v Argentini si vajen, da imaš dvojno življenje.

Zato sem po končani humanistični salezijanski gimnaziji študiral kemijo, pozneje pa me je moja poslovna pot vodila na področje tehnologije embalaže, industrijskega marketinga, podjetništva in managementa. V okviru slovenske skupnosti pa sem zelo zgodaj vstopil na področje literarnega ustvarjanja in se navdušil tudi za recitacijo in igralstvo. Vrsto let sem sodeloval pri igralskih skupinah režiserjev Nikolaja Jeločnika, Maksa Borštnika in Frida Beznika. Svoje prve pesmi sem objavljal v mesečniku za slovensko mladino Mladinska vez (Buenos Aires 1957-1993), kjer so se uveljavljali tudi mnogi drugi pesniki (Tine Debeljak ml., Vinko Rode, Pavel Fajdiga, Andrej Rot, idr.). Od leta 1986 do leta 1993 sem bil tudi odgovorni urednik te revije. Moj pesniški prvenec Zenice je izšel leta 1991 pri Slovenski kulturni akciji v Argentini, prav tako moja druga pesniška zbirka Mesto pristan (1997). To so bili časi osamosvajanja in demokratizacije Slovenije, zato sem zbudil pozornost intelektualnega kroga Nove revije in takratnega vodstva Društva slovenskih pisateljev, kjer sem predstavil svoj prvenec in pozneje skoraj vsako leto obiskoval Slovenijo ter sodeloval na različnih literarnih večerih in objavljal svoje prispevke v revijah in drugih medijih.

Leta 2004 je pri založbi Družina, ko se mi še sanjalo ni, da bom kdaj njen direktor in glavni urednik, izšla moja tretja zbirka pesmi Biti. Četrta pesniška zbirka Prareka je izšla leta 2015 pri založbi Beletrina, v letu 2023 pri založbi Celovška Mohorjeva pesniška drama Náblus, v letu 2024 pri Kulturno umetniškem društvu Kdo knjiga izbranih del Akordi v mozgu, letos pri društvu Zedinjena Slovenija pa še knjiga Maša za vstajenje Slovencev.

S hčerko Magdaleno na predstavitvi pesnitve Maša za vstajenje Slovencev. FOTO: Tatjana Splichal

Že takrat in tudi danes, kljub vsem drugim dimenzijam svojega življenja, sebe prvotno dojemam kot pesnika, prevajalca, publicista, urednika, kot ustvarjalca, zavezanega besedi. Ta del mojega življenja se je torej razvijal naravno in me je nekako pripeljal tudi do vodenja družbe Družina. Prav na Družini sem dobil izjemno in enkratno priložnost, da sem te različne sposobnosti in dimenzije samega sebe strnil v eni vlogi v službi Cerkve na Slovenskem in slovenskega jezika, kulture in naroda.

Sebe prvotno dojemam kot pesnika, prevajalca, publicista, urednika, kot ustvarjalca, zavezanega besedi.

Kje vidite največje podobnosti v vašem življenju s Slomškovim poslanstvom? Kaj vas v Slomšku navdušuje, v čem vam je zgled in navdih? 

Anton Martin Slomšek je zagotovo eden največjih Slovencev, kar jih je bilo in kar jih kdaj bo. Njegova vedrina, navdušenje in pristno veselje ter njegova iskrena in globoka vera, ljubezen do Boga in naroda, ki mu je bil zvest z vsem srcem, mnoge in različne izjemne sposobnosti, od vodstvenih, govornih, ustvarjalnih, duhovnih, intelektualnih, celo vizionarskih - kar neverjetno se zdi, da je vse talente Bog zaupal enemu samemu človeku. A kar me najbolj navdušuje pri Slomšku, so tri stvari: najprej to, da je kljub mnogim zahtevnim nalogam ostal skromen, zaljubljen v svoje štajerske gorice in bil vedno blizu ljudem, drugič to, da je izžareval globoko radost človeka, ki ve, da je najbolj bogat tisti, ki se najbolj razdaja, in nazadnje njegov pogum, da je vedno znal svoje besede in vizijo podpreti s konkretnimi dejanji, ki so spremenila zgodovino Cerkve in Slovenije. Prepričan sem, da je za to, da je južna Štajerska ostala slovenska, Slomšek bolj zaslužen kot general Rudolf Maister, saj Maister ne bi imel česa braniti, če ne bi s premestitvijo škofovskega sedeža v Maribor Slomšek ustvaril novega duhovnega in narodnega središča v tem delu naše dežele.

Kot direktor Družine ste v središču založništva in katoliškega medijskega prostora. Kako vidite vlogo Družine pri ohranjanju jezika, kulture in katoliških vrednot?

Družina je danes sodobna slovenska katoliška medijska, založniška, turistična in trgovska družba. Največji kapital Družine so njeni ljudje, ki jo bogatijo s svojimi sposobnostmi. Trdno verjamemo v ustvarjalnost skupnosti zelo različnih, a povezanih oseb, preko katerih deluje Sveti Duh. Zato naše poslovne prostore marsikje krasi izrek iz Svetega pisma: "Različni so milostni darovi, isti pa je Duh. In različne so službe, isti pa je Gospod. In različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh." (Kor 12, 4)

Tone Rode (desno) ob Lojzetu Grčmanu in Martinu Golobu na predstavitvi knjige Na spletni prižnici. FOTO: Tatjana Splichal

Z vsem svojim delovanjem, od spletnih in tiskanih medijev, revij in knjig, organizacije dogodkov do potovanj in romanj, se trudimo, da bi Družina bila Njegov glas, Njegova voda v puščavi sodobnega časa. Naše poslanstvo je širiti Božjo družino, posredovati krščanske vrednote, z verodostojnostjo odpirati realen pogled na svet in z radostjo povezovati ljudi. Ostajati zvesti tradiciji, skrbi za slovenski jezik in kulturo, a biti hkrati sodobni in v stiku z vsemi trendi, spremljajoč znamenja časa. Zelo pomembno je, da smo prisotni tudi v digitalnem svetu: z novicami, avdiovizualnimi vsebinami, spletno trgovino kot na družbenih omrežjih. Ljudem bi radi pomagali živeti po krščanskih vrednotah, saj so edini vir trajne in resnične sreče. In najboljši vzor in navdih pri vseh teh načrtih in željah, pa tudi naš priprošnjik pri Bogu, je zagotovo naš dragi blaženi Anton Martin Slomšek.

Pri Družini bi ljudem radi pomagali živeti po krščanskih vrednotah, saj so edini vir trajne in resnične sreče. In najboljši vzor in navdih pri vseh teh načrtih in željah, pa tudi naš priprošnjik pri Bogu, je zagotovo naš dragi blaženi Anton Martin Slomšek.

Kako najraje preživljate svoj prosti čas? Imate kakšne hobije, ki vas posebej veselijo? 

Najbolj v svojem sem, ko pišem. Zaradi obveznosti v službi ter še mnogih projektov in načrtov poleg nje za pisanje nimam toliko časa, kot bi želel. A sem kljub temu izdal že sedem knjig. Desetletje sem bil kolumnist tednika Družina, sedaj objavljam kolumne v slovenskem koroškem tedniku Nedelja. Če bo Bog dal, upam, da bo kdaj še kaj več časa za pisanje. Veliko je še za povedati. Srečen sem tudi, ko po vsakih nekaj tednih lahko grem s kolesom po gozdnih in gorskih poteh komendskih in cerkljanskih gozdov in kamniških hribov. Zelo me veseli, ko si s Kristino vzameva čas za zmenek in greva kam na prireditev ali večerjo, da se lahko v miru pogovarjava. Zelo pa me veseli tudi, ko zberem ljudi ob skupni mizi, dam pobudo za družinska, prijateljska druženja ter druge pogovore.