V nedeljo, 14. oktobra, je bil na Ponikvi 15. romarski shod slovenskih kmetov. Tokratno vodilo je bila Slomškova misel »Že v malem zrnu vse bogastvo je«. Srečanje so organizirali Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije, Občina Šentjur in Župnija Ponikva.

V župnijski cerkvi sv. Martina je somaševanje vodil upokojeni nadškof Uran, udeležil pa se ga je tudi evangeličanski škof Geza Filo. Pri maši je pel Mešani pevski zbor Koral Laško.



Nadškof Uran se je na začetku zahvalil kmetom, ker utrjujejo »svoje plemenito poslanstvo in stanovsko zavest«, sprejemajo in posredujejo, kar nam podarjata mati zemlja in delo človeških prizadevanj. V pridigi je spregovoril predvsem o odnosu do bogastva. Poudaril je, da je treba znova vzpostaviti ravnotežje med »biti« in »imeti«. Jezus sicer ne obsoja bogastva, temveč pretirano navezanost na denar in dobrine, malikovanje in skopuštvo. Norost je imeti za temeljni cilj življenja kopičenje bogastva, graditi eno vilo za drugo, ko pa vemo, da smo lahko iz trenutka v trenutek poklicani, da zapustimo vse. Poleg tega pa bogastvo resno otežuje vstop v nebeško kraljestvo. Tako težko je, da je celo kameli lažje iti skozi šivankino uho.



Mamon je simbol za vse malike in resnični sovražnik Boga, proti-Bog, je dejal nadškof Uran, navezujoč se na Božjo besedo in slogan srečanja.

»Vere, upanja in ljubezni človek ne polaga več v Boga, ampak v denar. Udejanja pa se tudi preobrat vseh vrednot. 'Bogu ni nič nemogoče', pravi Sveto pismo in še: 'Tistemu, ki veruje, je vse mogoče'. Svet pa pravi: 'Tistemu, ki ima denar, je vse mogoče'. In na določenem področju se zdi, da vsa dejstva temu pritrjujejo.«



Prav tako je skopost izvor nesreče. »Skopuh je nesrečnež. Do vseh je nezaupljiv in se osami,« je nadaljeval škof. »V krču varčevanja se v življenju odreka vsemu in tako ne užije ne tega sveta, niti kar je Božjega, ker to odpovedovanje ni zaradi Boga. Namesto, da bi si pridobil gotovost in mir, je večni talec svojega denarja.«



Jezus je razodel alternativno dobrino, ki je neskončno dragocenejša od denarja – Božje kraljestvo.

»Bogati mladenič se zdrzne ob dejstvu, da bi moral deliti svoje bogastvo z revnimi«

»Bogataš je nadvse pripravljen sprejeti Boga, dokler mu je ta predstavljen kot garant ustaljenega reda, pravice do posesti, Boga, ki nasprotuje nasilju. Tisto, kar bogatin ne sprejema glede Božjega kraljestva, ki ga oznanja Jezus, je zahteva ljubezni do bližnjega, zahteva, da ne bi pustil Lazarja, da umre pred vrati. Tukaj je konec idile. Bogati mladenič se zdrzne ob dejstvu, da bi moral deliti svoje bogastvo z revnimi.

Za hudim zlom je denar

Za vsem, kar je v današnji družbi resnično hudo zlo, je denar ali pa je vsaj tudi denar. Bog pa lahko reši tudi bogatina. Ne gre za vprašanje, ali bo bogatin rešen, ampak, kateri bogatin bo rešen.

»Bog ti v revežih podarja nosače. Oni se odpravljajo tja, kamor ti upaš, da boš nekoč odšel. Bog ima svoje potrebe prav tu, v revežih, in ti bo povrnil, ko boš tam.«

Ne le dobrodelnost, škof Uran vidi možnost, da bi bogastvo služilo kot skupno dobro tudi s poštenim plačevanjem davkov, ustvarjanjem novih delovnih mest, višanjem plač delavcem, ko položaj to dovoljuje, odpiranjem podjetij v revnih krajih. »Skratka, denar naj služi in naj se pretaka. Biti moramo kanali, po katerih se pretaka voda, ne pa umetna jezera, ki jo zadržujejo le zase.«

Kot najvišjo vrednoto je škof navedel modrost, ki ima večjo moč kot oblast, bogastvo, zdravje, lepota.

Ob koncu je zbranim dejal, naj se posebej priporočijo bl. A. M. Slomšku, ki nam zagotalja, da »že v malem zrnu vse bogastvo je!«.

Na Slomu, pred rojstno hišo bl. Antona Martina Slomška, zavetnika slovenskih kmetov, kmetijstva in kmetijskega slovstva, je bila po maši akademija, na kateri so poudarili pomen medgeneracijskega dialoga, sobivanja, različnega pogleda na svet in sodelovanja. Osrednja gostja je bila kmetica leta 2017 Karolina Dragica Črešnar, ki je v svojem govoru poudarila spoštovanje maternega jezika, narave in kmečkega poklica.

»Verjamem, da kmetje in kmetice še znamo stopiti skupaj, da znamo premikati gore in dajati zgled, da ni vse v materialnih dobrinah, te sicer morajo biti, a da je kmetu največji blagoslov spomladi uspeti vse posejati, poleti gledati, kako z božjo pomočjo raste in v jeseni pobrati darove. In hvaležnost ter sklenjene roke tukaj ne morejo izostati, saj smo kmetje še kako povezani z naravo in odvisni od vremena. Vem pa, da bomo vsi morali naravo bolj spoštovati in jo negovati, saj se kaj kmalu lahko zgodi, da iz drobnega semena ne bo zraslo nič več in vsi vemo, kaj to za človeštvo pomeni.«

Obiskovalce so s tradicionalnim golažem in dobrotami s kmetij pogostili člani prostovoljnega gasilskega društva Ponikva in članice okoliških društev kmečkih žena ob sodelovanju učencev Srednje kmetijske šole Šentjur.

Vir in foto: Jože Potrpin