Post se začne z odkritim spopadom, ko Satan skuša Jezusa s ponosom, napuhom in udobjem. Ko se približuje božič, se soočamo z istimi skušnjavami.

Prva skušnjava božiča je ponos: občutek ogroženosti zaradi Jezusa.

Tej skušnjavi je povsem podlegel Herod, ki je naročil poboj vseh dečkov, v nori želji, da bi bil med njimi tudi novorojeni Jezus. Podobno počnejo naše vlade: ne bojijo se Dedka Mraza, Božička in njegovih jelenčkov, ker niso resnični in zato nikogar ne ogrožajo. Novorojeni Jezus pa je resničen in zato so prestrašeni.

To vemo, ker smo prestrašeni tudi mi. Pogosto božič praznujemo le s čustvene plati, Jezusa pa puščamo varno ob strani. Govorimo, kako ga ob letošnjem božiču želimo sprejeti v svoje srce. Pa ne v tisti del srca, ki je zadolžen za jutranjo rutino … ali našo večerno zabavo. Tudi ne v tisti del, ki nadzira naš čas, ki ga preživimo na spletu. Ali del, ki se na delovnem mestu postavi zase – ali pa se molče umakne. Tudi ne v tisti del, ki zapravlja naš denar.

Jelenčke že sprejmemo v srce, Jezusa pa ne.

Tu postane smiseln znani navedek papeža Benedikta: »Ali se morda vsi skupaj na nek način ne bojimo? Če bi pustili Kristusa vstopiti v našo notranjost in se mu odprli, ali se ne bojimo, da bi nam ta odnesel nekaj iz našega življenja?« se sprašuje upokojeni papež in odgovarja: »Ne! Kdor pusti Kristusu vstopiti, ne bo izgubil ničesar od tega, kar življenje dela svobodno, lepo in veliko. Ne! Le v tem prijateljstvu so vrata življenja na stežaj odprta.«

Druga skušnjava božiča je napuh: občutek razočaranja nad Jezusom.

Satan je glavni primer te skušnjave. Knjiga razodetja nam govori, kako se nasilno upira Božjemu učlovečenju. Zakaj? Noče častiti osebe, ki je pravi Bog in pravi človek, narava, ki je nižja od njegove.

Podobno se dogaja tudi danes. Vsi se Jezusa ne bojijo. Nekateri imamo občutek, da smo ga sprejeli v polnosti, pa nam ga vendar primanjkuje. To se nam včasih zgodi, ker smo doživeli čustveno izkušnjo z Jezusom, pa smo ga žal povsem narobe razumeli.

Britanski igralec Derek Jacobi, ki slovi po Shakespearjanskih vlogah, se spominja, kako se je kot najstnik udeležil srečanja z Billyjem Grahamom (ameriškim evangeličanskim pridigarjem, op. prev.). »Na koncu sem se spustil v areno, da bi se izročil Jezusu«, je povedal. Po srečanju pa se je »počutil prevaranega in osramočenega«.

Pri tem ni edini. Tudi drugi ljudje so na podobnih dogodkih doživljali enake izkušnje. Prav tako običajna je tudi »mehka različica«: vsi tisti, ki smo se za določen čas povsem predali veri in se kasneje iz nje umaknili, smo občutili dvom in konec svojih utvar.

Pogum! Celo Janez Krstnik se je tako počutil (Mt 11). Jezusa je vprašal: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« V letošnjem adventu nam papež Frančišek predlaga, naj si predstavljamo svojo različico Janezovega dialoga z Jezusom, ko opazimo, da se tudi mi nismo preoblikovali: »Kaj manjka, Gospod? – Manjkajo tvoji grehi! Daj mi svoje grehe! Daj mi svoje grehe in jaz te bom naredil novega!«

Tretja skušnjava božiča je, da imamo raje svojo udobno rutino kakor Jezusa.

Lastniki gostišč so se ujeli v to past: tako so bili zasedeni z opravki tistega dne, da so Jezusa brez premisleka odslovili, ko je želel vstopiti. Vendarle pa imamo ob božiču tudi pozitivne zglede. Pomislimo, kako preprosto bi bilo, da bi glavni liki v božični zgodbi prav tako padli v to skušnjavo – ali pa celo v vse tri!

Pastirji bi se lahko osredotočili na varovanje svoje črede in ne bi šli pogledat Jezusa. Lahko bi se ustrašili angelov, ali pa bi jih Dete Jezus v jaslicah razočaralo.

Tudi trije modri bi se lahko mirno odrekli dolgemu potovanju za zvezdo, se prestrašili judovskega načina verovanja, ali pa bili nad njim razočarani.

Osrednja pozitivna zgleda božiča sta Marija in Jožef. Pomislimo, kako bi se njuna zgodba lahko obrnila v napačno smer: Marija bi se lahko uprla zahtevnemu potovanju ali pa se jezila nad Jožefom, ker jima ni našel prenočišča, Jožef pa bi se lahko odrekel vsem naporom, ki jih je povzroča otrok, ki sploh ni bil njegov.

Pa nihče ni storil nič od tega. Vsi so se zbrali okoli novorojenega Deteta in ga počastili.

Če se bomo v pričakovanju letošnjega božiča borili proti skušnjavam ponosa, napuha in udobja, se jim lahko pridružimo.

Vir: www.aleteia.org
Foto: arhiv Družine (T.S.)