Podobno kot druga odkritja, povezana s simbolnim in duhovnim svetom neandertalcev, je tudi neandertalska piščal kmalu po odkritju vzbudila veliko pozornost strokovnjakov in medijev širom sveta. Neandertalci imajo v naši družbeni zavesti posebno mesto, saj so bili njihovi fosilni ostanki prvi prepoznani kot ostanki druge izumrle človeške vrste. 

Fosilne ostanke neandertalca so prvič odkrili leta 1830 v belgijski jami Engis.

Fosilne ostanke neandertalca so prvič odkrili leta 1830 v belgijski jami Engis. Leta 1848 je sledilo odkritje v kamnolomu Forbes na Gibraltarju. Vendar je šele odkritje delno ohranjenega skeleta v jami Feldhofer v dolini Neander pri Düsseldorfu leta 1856 pritegnilo pozornost strokovnjakov, ki so v njem prepoznali novo vrsto »predpotopnega« človeka in ga poimenovali Homo neanderthalensis.

Neandertalci, ki so se razvili in živeli na območju Evrazije med približno 250.000 in 40.000 leti pr. Kr., so najbolje raziskani, najbolj znani in popularni hominidi, katerih najdeni fosilni ostanki pripadajo vsaj 400 različnim osebkom. V več kot stoletje in pol dolgi zgodovini njihovega raziskovanja se je s časom spreminjal tudi družbeni pogled nanje. Kamnita orodja neandertalcev se ves čas njihovega dolgega obstoja niso bistveno spreminjala. Enake oblike orodij, izdelane na enak način, najdemo od Uzbekistana na vzhodu do Iberskega polotoka na zahodu, od Levanta na jugu do Velike Britanije na severu, kar daje vtis enotne, t. i. musterjenske kulture srednjega paleolitika, sloneče na tradiciji in konzervativnosti. 

Jasna razlika v arheološkem zapisu med srednjim paleolitikom oz. neandertalci in mlajšim paleolitikom oz. anatomsko modernimi ljudmi, ko se začne razcvet umetnosti, je skupaj z občutkom lastne večvrednosti botrovala temu, da smo si neandertalca dolgo predstavljali kot primitivnega divjaka, s katerim nimamo nič skupnega.

Neandertalca smo si dolgo predstavljali kot primitivnega divjaka, s katerim nimamo nič skupnega.

Čeprav je ta predstava danes presežena, ostajajo neandertalci hvaležna tema strokovnih razprav in so predmet številnih nesoglasij, kar se kaže že pri njihovem znanstvenem poimenovanju, kjer obstajata dve različici. Strokovnjaki, ki ga imajo za samostojno vrsto, uporabljajo prvotno znanstveno poimenovanje Homo neanderthalensis, medtem ko ga tisti, ki ga smatrajo za podvrsto modernega človeka, imenujejo Homo sapiens neanderthalensis. Slednje poimenovanje podpirajo sodobne genetske raziskave, ki kažejo, da so se anatomsko moderni prišleki križali s staroselskimi neandertalci in imeli z njimi plodne potomce. Delček neandertalskih genov se je prenesel na njihove potomce in živi dalje v evropski populaciji.

Novi pogledi na neandertalca

Večna tema polemik in raziskav so kognitivne zmožnosti neandertalcev, kjer je stroka danes veliko bolj dojemljiva in prizanesljiva do najdb in odkritij, ki jih lahko povežemo z njihovim duhovnim svetom, umetniškim ustvarjanjem ali za neandertalce neobičajnimi tehnološkimi praksami, kot je obdelava kosti in izdelava koščenih predmetov. Še nedolgo nazaj so takšnim odkritjem hitro sledili dvomi, nasprotovanje in zanikanje. Takšne obravnave je bila s strani nekaterih vplivnih strokovnjakov iz tujine, ki so se postavili v vlogo razsodnikov, po odkritju deležna tudi neandertalska piščal – in sloves kontroverznosti jo zaradi tega spremlja še danes. A časi so se spremenili, in če pogledamo novejšo literaturo ali zgolj spremljamo novice v medijih, dobimo vtis, kot da raziskovalci prav tekmujejo med seboj, kdo bo odkril nov kamenček v mozaiku, ki nam bo neandertalce prikazal kot iznajdljive in inovativne ljudi, zmožne umetniškega izražanja. 

Raziskovalci prav tekmujejo med seboj, kdo bo odkril nov kamenček v mozaiku, ki nam bo neandertalce prikazal kot iznajdljive in inovativne ljudi.

Danes je pač najpomembnejše narediti in prodati zgodbo, ne glede na to, na kakšnih temeljih stoji in koliko je za lase privlečena. Tako na podlagi urezov kamnitih orodij na kosteh ptic ujed iz italijanske jame Fumane zaključujejo, da so neandertalci s peruti odstranjevali perje in se z njim kitili. Prodnik, ki spominja na človeški obraz in ima na mestu nosu s prstom odtisnjeno rdečo piko, najden v španskem najdišču San Lázaro, je predstavljen kot nov dokaz o obstoju neandertalske umetnosti. Na fragmentih kosti jamskega leva iz jame Scladina v Belgiji so ugotovili sledove obdelave in uporabe, ki kažejo, da so jih uporabljali v različne namene. 

Odkritje je predstavljeno kot še eno v nizu, ki kaže na napredne kognitivne sposobnosti neandertalcev. Resnici na ljubo, iz časa neandertalcev poznamo kar nekaj namensko izdelanih koščenih predmetov (v Divjih babah I poleg piščali tudi koščene konice), za kamnita strgala, značilna orodja neandertalcev, pa je že dolgo znano, da so bila večnamenska orodja, ki so jih uporabljali za različna opravila.

Raziskovalca Divjih bab I Mitja Brodar (desno) in Ivan Turk (levo). Mitja Brodar je izkopavanja v jami vodil od leta 1979 do 1986. Za njim je vodenje prevzel Ivan Turk, ki se je po odkritju piščali več let ukvarjal z njenim proučevanjem. FOT: France Stele, Arhiv ZRC SAZU Inštitut za arheologijo. 

Glasba, najstarejša umetnostna zvrst

Umetnost je lastna človeški vrsti in glasba je najstarejša umetnostna zvrst. Instrumentalna glasba, petje in ples so v paleolitiku in tudi kasneje imeli pomembno vlogo pri utrjevanju družbenih in duhovnih vezi. Kdaj je pračlovek začel posnemati zvoke iz narave in iz njih zavestno ustvaril glasbo, ne vemo, zelo verjetno pa se je glasba v svojih najpreprostejših oblikah pojavila že ob zori človeštva. Neposredni dokazi o obstoju glasbe v paleolitiku so najdbe namensko izdelanih glasbil. Najdbe paleolitskih glasbil, med katerimi so poleg koščenih piščali zastopane še žvižgalke, brnivke in strgala, so omejene predvsem na Evropo, kar je prejkone odraz dolge tradicije in intenzitete paleolitskih raziskav na Stari celini.

Ohranjena, najdena in prepoznana paleolitska glasbila so le vrh ledene gore. Arheologi odkrijejo le glasbila, izdelana iz kosti, mamutovine in rogovja. Glasbila iz lesa, drugih rastlinskih stebel, roževine (rogov) in živalskih kož (npr. bobni), ki so v določenih obdobjih paleolitika gotovo obstajala, so za večno izgubljena. Za mnoge predmete, ki so jih v paleolitiku lahko uporabljali kot glasbila, tega ni mogoče dokazati. Takšne so votle cevaste kosti z vsaj enim odstranjenim sklepnim delom in naravno preluknjane votle kosti, ki so naravna pihala. 

Ohranjena, najdena in prepoznana paleolitska glasbila so le vrh ledene gore.

Ritmične zvoke so ljudje lahko enostavno proizvajali s svojim telesom, s ploskanjem ali z udarci rok ob telo. Prvi glasbeni instrumenti so bila verjetno tolkala. Poleg človeškega telesa so kot tolkala lahko uporabljali predmete iz narave, kamne, palice in kosti. Ker takšni predmeti niso umetno preoblikovani, jih je v arheološkem zapisu težko ali nemogoče prepoznati.

Proučevanje paleolitske umetnosti se je v preteklosti osredotočalo predvsem na jamske poslikave, gravure in figuralno plastiko. Zanimanje za paleolitsko glasbo je naraslo po odkritju neandertalske piščali, ki so mu sledila nova odkritja zgodnje mlajšepaleolitskih koščenih piščali v jamah Švabske Jure v Nemčiji. Danes se s proučevanjem paleolitskih in drugih starodavnih glasbil ukvarja arheomuzikologija, interdisciplinarna veda, ki združuje etnomuzikologe, antropologe, glasbenike in eksperimentalne arheologe.

Članek si lahko v celoti preberete v 49. številki magazina SLO.