Papež Frančišek je minuli četrtek obiskal Porcijunkulo, kapelo v baziliki Svete Marije Angelske v Assisiju. Njegov obisk nam daje priložnost, da znova razmislimo o zgledu in duhovnosti priljubljenega asiškega svetnika in papeževega zavetnika sv. Frančiška. Na katoliškem spletnem portalu Aleteia so pred časom objavili zapis svoje sodelavke Amy Peterson, ki je prepričana, da nam asiški ubožec ponuja tri velike življenjske nauke.



»Ali naj ne bi vsi živeli takole?«, mi zašepeta Kirsten, ko se sprehajamo po osrednji ladji bazilike sv. Frančiška. V Assisi sem pripeljala skupino brucev, med katerimi je tudi Kirsten, potovanje pa je del študijskega programa pri predmetu o italijanski kulturni dediščini. Ustavimo se pred fresko v zgornji ladji in se zazremo v Giottovo upodobitev enega najpomembnejših trenutkov v življenju sv. Frančiška. Ker ga je motilo pomanjkanje skrbi za Cerkev pri premožnem očetu, se je Frančišek odpovedal svoji družini in slekel celo oblačila, ki mu jih je priskrbel oče s svojim denarjem. Skoraj gol sredi mestnega trga Frančišek razglasi svojo samostojnost in oznani, da ni nič več odvisen ne od svoje družine ne od finančnih sistemov tistega časa.

»Živeli kako?« vprašam. »Misliš kot menihi?«

»Da«, odvrne in pomigne proti menihu, ki nas vodi po baziliki. »Kot on. Kot Frančišek. Ali ni to najsvetejši način življenja?«

Za trenutek utihnem. »Meni pa se ne zdi«, počasi odgovorim. »Najsvetejšega načina življenja ni. Postati redovnik ali redovnica je najboljši način življenja, če te Bog k temu pokliče, toda Bog nas vse kliče na zelo različne načine. Najsvetejši način življenja je, če sledimo Božjemu klicu, ki ga Bog prav posebej namenja nam.«

Na avtobusu proti Firencam nadaljujeva z najinim pogovorom. Navsezadnje, četudi ni potrebno, da smo vsi poklicani biti sv. Frančišek, pa gotovo obstaja veliko stvari, ki se jih lahko naučimo iz njegovega zgleda.

1 Skrb za Cerkev in posluh za Boga

Asiški ubožec je Jezusove besede vzel zelo resno. Verjel je, da so ubogi blagoslovljeni in da če imaš dva plašča, moraš enega oddati pomoči potrebnemu. Vendar tako ni razmišljal vse svoje življenje: kot mladenič je užival v očetovem bogastvu in svoji priljubljenosti in se je razvil v uspešnega poslovneža. Zelo si je želel tudi viteških časti in slave. Ko pa je odhajal v svojo drugo bitko, je zaslišal Gospodov klic, naj se vrne v Assisi.

V naslednjih letih se je njegovo srce spremenilo. Veliko časa je preživel sam v molitvi in kesanju. Srečal je gobavca in namesto da bi se mu gnusil, je poljubil njegovo roko. Ko je molil v cerkvi sv. Damijana, je zaslišal, da mu Križani govori: »Frančišek, popravi mojo cerkev.« Frančišek je prodal očetovo svilo in denar daroval Cerkvi. To je privedlo do prizora na mestnem trgu, ki ga je Giotto upodobil za večnost in ki nas je tako navdihnil, ko smo se sprehajali po baziliki.

Potem ko je pretrgal vse stike s svojo družino, je Frančišek prosil za kamenje in je z lastnimi rokami popravil staro cerkev. Prijateljem je govoril, da bo sprejel uboštvo in pričel je pridigati. Drugi so mu začeli slediti, Frančišek pa je določil svoje življenjsko vodilo na podlagi Jezusovih besed iz Svetega pisma, ko mlademu bogatašu naroča, naj proda vse svoje imetje in izkupiček razda ubogim, apostolom pravi, naj na svoja potovanja ne jemljejo ničesar, vsem nam pa, naj vsak dan sprejmemo svoj križ. Frančišek je tudi brate prosil, naj živijo na ta način.

Če bi naši otroci zavrnili materialne dobrine, ki jim jih dajemo, ali pa vse naše prihranke podarili Cerkvi, bi bili kot starši verjetno razburjeni in zmedeni, kot Frančiškov oče. V našem relativnem blagostanju in udobju je preprosto pozabiti na Jezusov skrajni klic. Frančišek nas opominja, da je izbira, ki deluje nesmiselna in včasih celo nespametna, morda izbira, h kateri nas poziva Jezus.

2 Skrb za zemljo

Način, na katerega se je Frančišek povezal z živalmi, se je mnogim ljudem zagotovo zdel zelo nenavaden. Legenda pravi, kako je nekoč, ko je potoval s svojimi tovariši, skupino prosil, naj se ustavi. Stopil je s poti in pričel pridigati pticam, ki so sedle na njegove rame in roke in niso odletele, dokler ni končal. Frančišek je verjel, da je narava odsev Boga in v Hvalnici stvarstva je zapisal, da so vsa bitja med seboj bratje in sestre.

Papež Janez Pavel II. je učil, da bi nam morala Frančiškova ljubezen in skrb za stvarstvo pomeniti izziv in nenehen opomnik, »da se ne vedemo kot brezglavi plenilci, kadar gre za naravo, ampak da zanjo prevzamemo odgovornost, da poskrbimo, da bi vse ostalo zdravo in medsebojno povezano, da bi lahko nudili prijazno okolje vsem našim zanamcem«.

Frančišek se ni motil, da v stvarstvu vidi odsev Boga, in kot on bi morali biti tudi mi »zvesti in preudarni oskrbniki« zemlje in se zavedati, da se nam Bog razodeva preko narave.

3 Skrb drug za drugega

V poznejšem življenju je Frančišek začutil klic, da evangelij ponese v muslimanske dežele. Odpravil se je proti Siriji. Med peto križarsko vojno se je odpravil k sultanu. Brez strahu je sovražniku govoril o evangeliju. Čeprav ni podatkov, da bi sultana uspel spreobrniti, je Frančišek vzpostavil mirno sožitje z islamskim svetom, ki je imelo daljnosežne posledice. Frančiškani še danes veljajo za »varihe Svete dežele« in smejo tam zastopati katoliško Cerkev.

V človeški naravi je, da se bojimo tistih, ki so drugačni od nas, Frančiškov zgled pa nas spodbuja, da vzpostavljamo odnose s tistimi, ki niso kakor mi, ki so morda celo naši sovražniki.

Ko smo odhajali iz Assisija, se ne spominjam, da bi s Kirsten prišli do kakšnih posebnih dokončnih sklepov o tem, na kakšne načine nas Bog kliče, navdihnil pa naju je zgled človeka, ki je Jezusove besede jemal resno. Frančiškovo življenje nas še danes vabi, naj sprejemamo preprostost ter skrbimo za Cerkev, zemljo in drug drugega. To vedno ne pomeni velikih dejanj. Kot je rekla Mati Terezija, smo včasih poklicani, da majhne stvari počnemo z veliko ljubezni; da preprosto naredimo to, kar je prav, iz dneva v dan, tudi povsem vsakdanje stvari, kot so hišna opravila in domače naloge, da delimo svoj obrok z ubogim ali pa se spoprijateljimo z begunsko družino.

Morda ne bomo tako skrajni kot je bil sv. Frančišek in ne bomo spremenili sveta, toda kot je predlagal naš italijanski vodič Adam, bomo morda v vsakem našem dejanju z molitvijo izbrali ljubezen in tudi s tem počasi spreminjali svet. To je počel sv. Frančišek in skoraj tisoč let pozneje še vedno govorimo o njegovi neverjetni življenjski zgodbi.

Vir: www.aleteia.org
Foto: Aleteia