Prof. dr. Janez Vidmar, po izobrazbi ste politolog in sociolog z doktoratom iz analize javnih politik, ste pa tudi zaveden Slovenec in kristjan …

Hvaležen sem staršem in starim staršem, ki so me vzgojili, da sem ne samo zaveden Slovenec, ampak zaveden kristjan. Stari oče mi je vedno o Frideriku Baragi pripovedoval, da ni bil le zaveden Slovenec, ampak je bil Slovenec prav zaradi tega, ker je vero, ki jo je prejel od staršev, predajal Indijancem. Zato je bil Baraga Slovenec. Ne kot narodnjak – kot kristjan. Slovenci smo bili zaradi vere. Tako so nas učili: »Mi, Slovenci, smo kristjani.« Ker danes žal ne drži več.

Prejemniki priznanj Naša Slovenija 2025 so kot pozornost trajne vrednosti tokrat prejeli starodavni kovani kroparski kovaški znak – srce s tremi žeblji, ki ga je izdelal kovač Janez Pintar iz Lancovega. FOTO: arhiv KD Kultura-natura Slovenija 

Tokrat nas je na vaš obisk opozoril gospod Slavko Mežek iz gibanja Kultura – natura, saj ste prvi ameriški Slovenec, ki je prejel priznanje Naša Slovenija. Podelili so vam ga za vsestransko delovanje v prid skupnosti, za ohranjanje slovenstva, vaše številne dejavnosti, ki so se v zadnjih letih, po vašem odhodu v pokoj, še okrepile. Imeli pa ste tudi zelo zanimivo poklicno pot …

Upokojil sem se konec leta 2019, ravno ko se je začel covid. Zanimivo je, da sem se poklicno ukvarjal prav z raziskavami na področju epidemiologije. Pandemija covida-19 je bila prva epidemija, ki sem jo v 30 letih »zamudil«. Od 80. let prejšnjega stoletja sem preučeval vse epidemije, ki so se pojavile – ne le v Združenih državah Amerike, tudi v Afriki, Južni Ameriki, Aziji, vsepovsod po svetu … jih analiziral in svetoval, kako ublažiti krivuljo rasti.

Res imam dva doma; dom je tam, kjer imaš sorodnike.

Naj omenim, da smo si ameriški Slovenci prizadevali, da je Slovenija v času pandemije prišla do respiratorjev, saj jih je bilo takrat težko dobiti. Začeli smo klicati naokrog, kje bi se dalo dobiti vsaj rabljene. Pomagalo je veliko ljudi!

Janez Vidmar. FOTO: Tatjana Splichal

Ste torej zelo družbeno dejaven kristjan in Slovenec.

Najbolj trdne skupnosti slovenskih priseljencev v ZDA so tiste, ki imajo slovensko cerkev. Tudi če nimajo več slovenskega duhovnika, se je skupnost ohranila z vero in s kulturo. Tudi moja žena je Slovenka, vendar je njena družina v ZDA prišla že pred prvo svetovno vojno. Njen oče je bil rojen v južnem Illinoisu, kamor je veliko Slovencev prihajalo delat v tamkajšnje rudnike.

Tudi če se jezik izgubi, se to, kar se je v zgodovini dogajalo, ne izgubi.

Kaj pa duhovniki? Lani je bila v Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični razstava o misijonarju Janezu Čebulju, ki je bil ustanovitelj Katoliške Cerkve v Duluthu.

Da, bil sem na njegovem grobu. On je bil eden Baragovih misijonarjev – eden tistih, ki so se ob Baragu navdušili za misijone, o tem so pisali v reviji Ave Marija, ki jo izdajajo naši frančiškani. Ti so v Lemontu leta 1916 ustanovili svojo prvo slovensko župnijo v ZDA – župnijo sv. Cirila, že tri leta prej pa so začeli izdajati mesečno revijo Ave Marija (najprej so jo tiskali v Brooklynu, pozneje, ko so tam leta 1923 kupili posestvo, pa v Lemontu). 

Baraga in drugi naši misijonarji so toliko naredili, da človek kar težko dojame.

V reviji so objavili številne zgodovinske članke, pa tudi sicer si prizadevajo za Baragovo beatifikacijo. Med drugim zato, ker je bil eden od misijonarjev, ki je Baragi sledil v Ameriko, frančiškan Oton Skolla. Tja je odplul leta 1841 in skoraj dve desetletji deloval v Michiganu in Wisconsinu, potem se je vrnil v Evropo; zadnja leta je živel na Trsatu, kjer je tudi pokopan. Bil je tudi nadarjen slikar – nekaj njegovih slik hrani Muzej krščanstva na Slovenskem v Stični.

Prizadevate si tudi za beatifikacijo še enega »Baragovega« misijonarja – Jožefa Buha (1833–1923), ki je bil ob Ignaciju Tomazinu in Francu Pircu prvi katoliški misijonar v severni Minnesoti in začetnik slovenskega tiska v ZDA.

Drži, prav v začetku junija so bili storjeni pomembni koraki in do konca leta bo znano, ali bomo lahko začeli postopek za njegovo beatifikacijo. Sam le pomagam. Priprave vodi duhovnik, ki je zdaj župnik v nekdanji slovenski župniji sv. Elizabete v Duluthu – pa ni Slovenec, je Američan. Vedno jih popravljam – Američani mu rečejo »Bu«, jaz pa povem, da je treba izgovarjati tudi »h«. Buh je bil res neverjeten človek: začel je izdajati prvi slovenski časopis v Ameriki Amerikanski Slovenec (1891, skupaj z Antonom Murnikom, op. p.) ter slovenske duhovnike povezal v »Kranjsko slovensko katoliško jednoto«. Vedeti morate, da je šel Buh najprej v Minnesoto kot misijonar med Indijance in je prva leta deloval samo med Indijanci. Potem pa, ko je začelo po letu 1855 v Ameriko prihajati vse več Nemcev, jih je povabil v Minnesoto. Včasih se šalimo, da so prav slovenski misijonarki povabili Nemce v Minnesoto – a to so bili katoliški Nemci in še zdaj je Minnesota ameriška zvezna država z najvišjim odstotkom nemških katoličanov v ZDA. Zaradi naših misijonarjev.

Hvaležen sem staršem in starim staršem, ki so me vzgojili, da sem ne samo zaveden Slovenec, ampak zaveden kristjan.

Franc Pirc, ki je Buha pripeljal v Ameriko, se je pravzaprav v Minnesoti »skrival« pred škofom v Detroitu. V kraju, za katerega je bil odgovoren, je bilo namreč le okoli 1200 Indijancev, slišal pa je, da jih je v Minnesoti več kot 30.000. Zato se je preselil tja in pozneje dosegel, da so v Minnesoto prišli benediktinci. Prav on jih je povabil iz Pensilvanije; večinoma so bili nemški benediktinci, a tudi slovenski. Zadnji indijanski misijonar benediktinec, ki je umrl leta 1959, je bil Slovenec.

Smo priče tega, kar se je dogajalo med drugo svetovno vojno in po njej.

S Simono Štavbar sva leta 2020 izdala knjigo o slovenskih misijonarjih v Ameriki, v kateri sva v angleščino prevedla vse članke, ki so bili o njih objavljeni v reviji Ave Marija. Naslov knjige je They Followed Him to America: Slovenian Missionaries to the Upper Midwest (Lemont, Illinois: St. Mary's Retreat House 2020). Sledili so mu – njemu, Bogu in Baragi. Eden izmed njih je bil tudi Čebulj. Neverjetno, kaj vse je ta človek naredil. On in toliki drugi … 19 slovenskih duhovnikov, ki so delovali v Michiganu, Wisconsinu in Minnesoti, je postavilo Katoliško Cerkev v tem delu ZDA. Slovenski misijonarji so dosegli, da se je Katoliška Cerkev tam postavila na lastne noge. Ob tem pa je treba upoštevati, da je bila Baragova škofija tako dolga, kot je npr. od Pariza do Dunaja!

Janez Vidmar. FOTO: Tatjana Splichal

Tudi sami pa ste zelo dejavni v slovenski župniji v Lemontu – tam ste stalni diakon in to že 36 let! Ob tem ste tudi oskrbnik Baragovega doma …

Baragov dom je pravzaprav dom duhovnih vaj, ki so ga frančiškani ustanovili leta 1949. Najprej je bil namenjen romarjem – ljudje so tja začeli prihajati že 15 let prej. Frančiškani so imeli ob cesti neko staro kočo, potem pa so leta 1949 zgradili to stavbo. Baragov dom je precej velik – ima kar 60 spalnic, kurjave pa do leta 1958 ni imel in so ga uporabljali samo junija, julija in avgusta. Ko so pozneje sklenili, da želijo imeti duhovne vaje tudi pozimi, je bilo treba stavbo prenoviti.

Pandemija covida-19 je bila prva epidemija, ki sem jo v 30 letih kot raziskovalec »zamudil«.

Zanimivo je – preden smo imeli v Lemontu svoj kulturni dom, so se ljudje zbirali v duhovnem domu. Ljudje so bili navajeni hodit tja, ta dom je bil vselej romarsko središče. Čez poletje se še vedno zvrsti pet romanj v Lemont. Včasih so ljudje tja romali iz Clevelanda, Detroita, Pittsburgha, Dulutha … Prav tam se je pred 40 leti porodila tudi pobuda, da bi zgradili Slovensko katoliško središče, ki letos praznuje tridesetletnico.

Praznovanje 100. obletnice "Ameriških Brezij" v Lemontu. FOTO: Janez Kotar

Pa se Slovenci še srečujejo?

Sčasoma je bilo srečanj vse manj, zato smo se odločili, da se enkrat letno čez konec tedna srečamo na »Baragovih dnevih«. Zdaj se navadno srečamo v septembru v enem od mest, ki so pomembna bodisi za Slovence v ZDA bodisi za Baragovo zgodovino. Vsako drugo leto se tako srečamo na eni od Baragovih postojank, sicer pa v Clevelandu, Torontu, Chicagu, Milwaukeeju, Duluthu … v krajih, kjer živimo Slovenci. 

Najbolj trdne skupnosti slovenskih priseljencev v ZDA so tiste, ki imajo slovensko cerkev.

Organizacijo vedno prevzame eno od slovenskih društev. V soboto zvečer ali v nedeljo dopoldne – odvisno od škofa – imamo potem v tistem mestu v stolnici angleško mašo. Deloma je to tudi del prizadevanj za beatifikacijo Baraga in drugih slovenskih misijonarjev. Včasih se mi zdi, da bi bilo dobro, ko ne bi bil beatificiran samo Baraga, ampak vseh 19 in še več naših misijonarjev duhovnikov. Da bi bili vsi razglašeni za svetnike; ti misijonarji so toliko naredili, da človek kar težko dojame.

Zakaj se vam zdi pomembno, da imamo Slovenci svoje svetnike?

Če nekoliko zasukam vprašanje – vsekakor je nekoliko nenavadno, da je vsak drugi svetnik iz Italije. Slovenski svetniki, ki so že dosegli čast oltarja, pa pravzaprav niso slovenskega rodu. Slovenci so veliko trpeli – pomislimo samo na čas med drugo svetovno vojno in po njej. Pred vojno smo imeli Slovenci kakih 650 duhovnikov, med vojno in po njej je bilo pobitih skoraj 300 duhovnikov, polovica, številni so morali po vojni zbežati v Ameriko. Slovenska Cerkev se je po vojni torej začela z nekaj sto duhovniki. In pomislite – ali sploh imamo kakšen spomenik vsem tem duhovnikom, ki so bili pobiti med vojno in po njej? Skoraj nobenega. Sam to dojemam kot izgubo. Nikjer ni nobenega priznanja, koliko je naš narod v tistem času pretrpel. Vsi vemo za svetniškega poljskega duhovnika Maksimilijana Kolbeja; koliko pa je bilo takšnih duhovnikov med Slovenci? Pa nimajo nobenega priznanja. To se mi ne zdi prav. Vsak svetnik je za nas znamenje, kako je treba živeti.

Kako so vam starši privzgojili ljubezen do naroda in do domovine, čeprav so prav doma toliko pretrpeli?

Zanimivo vprašanje. Zato, ker je šlo najprej za vero. Najprej smo katoličani. Potem je pa tudi ta zavest, kaj se je zgodilo z našimi družinami.

Naj ponazorim s primerom duhovnika Jožeta Goleta (21. 9. 1916 – 8. 12. 2013). Doma je bil iz Dobrniča in je bil zmeraj ponosen, da je bil krščen pri istem krstnem kamnu kot Baraga. Jože je bil posvečen v duhovnika konec junija 1943. Mislim, da je bil potem poslan v Mokronog, ki je bil takrat pod Italijo. Italija je razpadla 8. septembra 1943; še tri mesece ni bil v Mokronogu, ko so ga Nemci aretirali in ga poslali v Dachau. Po koncu vojne ni mogel nazaj v Jugoslavijo, ker bi ga obravnavali kot izdajalca. Jožeta so poslali naprej v šole in je v Gradcu doktoriral, vendar tudi po tem ni mogel nazaj v Jugoslavijo. Delo je iskal vsepovsod po svetu. Dobil je ponudbo semenišča v Milwaukeeju, v zvezni državi Wisconsin, pri Redu prevzvišenega srca in je tam poleg ostal in poučeval do konca. Zanimivo je bilo, da so ga ničkolikokrat vabili, naj vstopi v ta red, saj je živel med njimi, učil med njimi … Vendar nikoli ni vstopil. Bil je ponosen, da je Rožmanov duhovnik: bil je med zadnjimi, ki jih je škof Rožman v Ljubljani posvetil v duhovnika. Umrl je kot najstarejši duhovnik ljubljanske nadškofije.

V času osamosvajanja Slovenije smo res neutrudno garali!

Smo priče tega, kar se je dogajalo med drugo svetovno vojno in po njej. Tako so me vzgojili. In ko starši umrejo, smo priče mi. Za menoj bodo moji otroci priče tega, kar se je dogajalo. Tudi če se jezik izgubi, se to, kar se je v zgodovini dogajalo, ne izgubi.

Kako se torej te vrednote prenašajo? So pomembni tudi redni stiki – zaradi narave svojega dela ste bili pogosto v Evropi …

Ja, ko sem še delal, sem bil nenehno v Evropi zaradi poslovnih obveznosti in vsakokrat sem priložnost izkoristil za obisk sorodnikov. Ko si enkrat v Londonu, Frankfurtu, Amsterdamu …, je Ljubljana čisto blizu. In tako sem zmeraj na hitro prišel za 3 ali 4 dni obiskat sorodnike.

Janez Vidmar s priznanjem Naša Slovenija 2025; ob njem žena Dawn in vnukinja, desno ob njih Slavko Mežek iz Kulturnega društva Kultura-natura Slovenija. FOTO: arhiv KD Kultura-natura Slovenija

In radi pridete?

Seveda! Zmeraj, ko pridem nazaj v Slovenijo, čutim, da sem prišel nazaj domov. Ameriški prijatelji, ki so že zdavnaj »pogruntali«, da zmeraj, ko odhajam v Slovenijo, rečem »I'm going back home« (nazaj domov grem, op. p.), me dražijo, da imam dva doma. Res ju imam; dom je tam, kjer imaš sorodnike.

Leta 2009 ste se bili imenovani tudi za častnega konzula Republike Slovenije. Kaj vam to pomeni?

Veliko je Slovencev, strokovnjakov z različnih področij, ki se izselijo v Ameriko; urediti jim je treba potne listine, včasih popisati otroke zaradi državljanstva in podobno. Občasno je treba tudi koga reševati iz težav … Včasih pa na prireditvah v dejavnih slovenskih skupnostih v Milwaukeeju ali v Indianapolisu zastopam državo Slovenijo.

Kako ste doživeli slovensko osamosvojitev?

To je bilo nekaj neverjetnega. Iz tistih časov iz leta 1991 imam doma shranjenih polno papirjev. Problem v ZDA je bil, da je bila vlada čisto proti temu, da bi Slovenija in Hrvaška šli na svoje. Takrat sem imel v Beli hiši dobrega prijatelja, s katerim sva hkrati doktorirala. Delal je v Beli hiši, tako da sem dobro vedel, kako razmišljajo v predsednikovem uradu. Zato smo se v vseh mestih, kjer živi slovenska skupnost, organizirali in začeli s pismi in telefonskimi klici pritiskati na Belo hišo. Obrnili smo se tudi na naše politične predstavnike v Washingtonu. Ključno je bilo, kaj se bo zgodilo v prvih treh mesecih. Skrbelo nas je, da bi ameriška vlada podprla Srbijo.

Je bila to realna nevarnost?

Ja, to je bila realna nevarnost. Skušali smo doseči, da se ameriška vlada ne bi vmešala. »Stay out of it. Don't be involved!« Prve tri mesece je bilo to za nas najpomembnejše. Vedeli smo: če to dosežemo, je že pomembna zmaga. In smo dosegli. Kot slovenska skupnost smo dosegli, da Amerika ni poslala nobena orožja Srbiji; takrat so pravzaprav rekli Jugoslaviji. Kar je bilo pravzaprav smešno, saj so pozneje vsi videli, kaj se dogaja v Bosni in Hercegovini, Krajini itn., kamor so potem tudi Američani pošiljali svoje vojake.

Ali sploh imamo kakšen spomenik vsem tem duhovnikom, ki so bili pobiti med vojno in po njej?

Potem je šlo tudi za povsem konkretne reči: odpreti je bilo treba možnost trgovanja med Slovenijo kot novo državo in ZDA, Kanado in tako naprej. Slovenski podjetniki niso mogli priti do zavarovanja. In tako smo začeli delati še na tem področju, se organizirali in trg se je začel. Kaj vse smo delali za ta projekt! Pomislite samo, da ZDA niso priznale Slovenije vse do aprila naslednjega leta (7. aprila 1992, skupaj s Hrvaško in BiH, op. p.). Zelo pozno. Takratni državni sekretar Jim Baker je bil povsem proti Sloveniji in Hrvaški. Takrat smo res neutrudno garali! Če bi si sposodil košarkarski izraz, bi rekel, da smo uporabljali »back court and front court strategy«; »front court« je bilo pisanje pisem in tako naprej, »back court« pa to, da smo pritisnili na svoje ljudi v Washingtonu in jim pojasnili, kaj se v resnici dogaja.

Ob podelitvi priznanja Naša Slovenija julija 2025 v Kropi je v vigenjcu (žebljarski kovačnici) koval ter Janezu Vidmarju, njegovi ženi Dawn in njuni vnukinji kroparsko kovaško tradicijo predstavil poznavalec, kovač Joža Eržen iz Krope. FOTO: arhiv KD Kultura-natura Slovenija  

Prihodnje leto bomo praznovali 35 let samostojnosti. Kaj bi zaželeli slovenski državi?

Takrat bomo z vso družino prišli nazaj, saj z ženo praznujeva tudi 50. obletnico poroke. Kaj bi zaželel Sloveniji? Zelo sem vesel, da je tukajšnji standard življenja skoraj enak kot v zahodni Evropi in Ameriki; tega pred 40 leti ne bi pričakoval. Za to, da se izoblikuje država, je potreben čas. Tega se ne doseže čez noč. Tudi Američani so imeli prvih 40 let svoje države veliko težav. Zelo pomembna je vzgoja, šole. V tem času so npr. diplomirali prvi maturanti katoliških gimnazij, vplivajo na gospodarstvo, na družbeno dogajanje sploh. Zato je pomembno, kakšne vrednote jim posredujemo.