Slovesnega vseslovenskega praznovanja 100. obletnice Marijinih prikazovanj v Fatimi in slovensko-hrvaškega srečanja 14. oktobra v Stični sta se udeležila tudi odposlanca iz Fatime kaplan Francisco dos Santos Pereira in odgovorna za stike s sredstvi družbenega obveščanja dr. Madalena Baptista de Jesus. Tri dni zatem sta obiskala uredništvo Družine, kjer sta se o Marijinih prikazovanjih v Fatimi ter njihovem pomenu za sedanjega človeka, posebej evropskega, pogovarjala s časnikarjema Jožefom Pavličem in Jožetom Potrpinom. Objavljamo celotno vsebino pogovora.

Pogovor je objavljen tudi v časopisu Družina.

Vsi vemo, da je Fatima eno najbolj znanih in priljubljenih Marijinih romarskih središč v Evropi in vsem svetu. Zakaj je sto let po zadnjem Marijinem prikazanju trem pastirčkom še vedno tako priljubljena?

FRANCISCO: Zdi se mi, da so prikazovanja še vedno pomembna, ker je evangelij še vedno pomemben, prikazovanja pa nas spominjajo na evangelij, z njihovo pomočjo lahko ljudje znova pridobijo zaupanje v Boga in se Mu predajo. Naša Gospa je prišla v Fatimo v mračnem obdobju prve svetovne vojne, ko se je v družbi dogajalo toliko sprememb, začenjalo se je obdobje komunizma. Marija je prišla, da bi nas posvarila pred nevarnostmi razkristjanjevanja, ateizma in preganjanj ter da bi nas opozorila na potrebo po nenehnem spreobrnjenju. Vsak dan se moramo obračati na Boga, kajti Bog je izvir luči, izvir življenja. Svet se je znašel v temi, kot je dejal tudi papež Benedikt XVI., posebej Evropa, in Bog je preko prikazovanj v Fatimi odprl okno, da je lahko znova zasijala luč na Evropo in na ves svet. Zato je Fatima tako pomembna. Tudi danes se še vedno srečujemo s poniževanjem človeka, razvrednotenjem življenja, napadi na družino, na vrednote. Fatima je pomembna, ker smo tudi danes potrebni spreobrnjenja, moliti moramo za mir na svetu, v družinah, v družbi, se žrtvovati kot Jezus na križu za odrešenje sveta. Fatima je še vedno pomembna, ker bodo do konca časov pomembni spreobrnjenje, molitev in darovanje, žrtev, kakršna je bila Jezusova.

Gospa Madalena, ali bi kaj dodali?

MADALENA: Kot je že dejal oče Francisco, vse to se še vedno dogaja, v svetu še vedno ni miru. Naša Gospa nas je prosila, naj molimo rožni venec, da bomo dosegli mir, in resnično moramo moliti. Prosila nas je, naj se spreobrnemo, se pokesamo in molimo rožni venec. To je pot, ki nas bo privedla do miru.

Mesec oktober je še posebej posvečen molitvi rožnega venca, h kateri je tako vabila fatimska Gospa. Te molitve je vedno manj tudi v slovenskih družinah, kot tudi molitve nasploh, brez nje pa ne gre. Ne brez Božje in Marijine pomoči ob vseh težavah in stiskah sedanjega časa in sodobnega človeka.

FRANCISCO: Z istimi težavami se soočamo na Portugalskem. Družina preprosto nima več časa, da bi bila skupaj, molitev pa je pomembna. Tudi papež Janez Pavel II. je dejal: »Družina, ki moli skupaj, ostane skupaj.« Ljudem običajno povem, da je vedno mogoče najti vsaj malo časa za molitev rožnega venca, pa čeprav samo desetko. Deset Zdravamarij in Očenaš je začetek. Ko se družina z otroki odpravlja na delo, na poti pol ure preživi skupaj, že petnajst minut pa je dovolj za molitev rožnega venca. Spomnim se, kako smo doma rožni venec vedno molili po večerji, in tudi če je bil med večerjo prižgan televizor, so bile med oddajami pogosto pavze, dolge okoli petnajst minut. Pa smo povečerjali, skupaj sedli h kaminu in molili rožni venec. Vsak dan lahko najdemo petnajst minut za molitev rožnega venca. Pomembno je, da družina skupaj preživlja čas, se pogovarja o iztekajočem se dnevu, si podeli skrbi in težave. Družina namreč ni zgolj skupina ljudi, ki živi v isti hiši. Družina je skupnost in molitev rožnega venca to skupnost krepi. Če torej nimate časa za vseh pet skrivnosti, zmolite eno ali dve. Če vaša pot na delo ali v šolo traja okoli dvajset minut, pol ure, zakaj ne bi v tem času molili rožnega venca? Ali morda na poti domov, ob koncu dneva? Ta čas je mogoče najti, seveda z nekaj žrtvovanja. Namesto da dvajset minut preživimo na Facebooku in ugotavljamo, kaj počnejo drugi, se lahko preko Marije pogovarjamo z Bogom. Dvajset minut osebnega odnosa z Bogom in družino je pomembnih. Začnimo z molitvijo desetke in kmalu bomo našli čas za dve desetki, nato tri, in na koncu za cel rožni venec.

MADALENA: Da, ker občutite mir, to so trenutki miru. Sicer pa je oče Francisco že vse povedal. Molitev rožnega venca v družinah predstavlja težave tudi na Portugalskem. V fatimskem svetišču, v kapeli prikazovanj, najmanj trikrat dnevno molijo rožni venec. Ljudje skupaj molijo in nato molitev ponesejo na svoje domove. Tudi to je težko, vendar je začetek. Začnejo z desetko, morda celo z eno samo Zdravamarijo v družini. To je začetek, košček dneva, ki ga preživijo skupaj in so bliže Bogu.

Ljudi še vedno posebej vznemirja tretja fatimska skrivnost. To, da bo padel mož, oblečen v belo, vemo po atentatu na papeža Janeza Pavla II. Ali je še kaj drugega, nam neznanega, prikritega?



FRANCISCO: Ne, celotna skrivnost Marijinega prikazanja 13. julija je razkrita, nič ni ostalo skrito. Nekateri ljudje se sicer razburjajo, češ da je gotovo še kaj bolj groznega, morda napoved konca sveta. Toda ne, videnje se nanaša na evangelij. Otroci so videli življenje Cerkve, padec Jezusa pod križem in njegovo pot na Kalvarijo. To je zgodovina Cerkve. Kristus je daroval svoje življenje za odrešenje grešnikov. Vidimo torej strm hrib s križem na vrhu, kot je Kalvarija, in celotno Cerkev, ki se vzpenja po tem hribu. Duhovnike, škofe, redovnice, redovnike, laike vseh starosti, v različnih razmerah. Zelo pomembno se mi zdi, da so otroci celo petdeset let pred drugim vatikanskim cerkvenim zborom videli laike na poti v svetništvo. Pomembno je tudi, da so to prvi otroci, ki niso mučenci, pa so bili razglašeni za svetnike. Kažejo nam, da je svetništvo mogoče doseči v najrazličnejših življenjskih razmerah. Imamo torej Cerkev, ki stopa proti križu, ki si prizadeva za zgledno življenje, nato pa vidimo škofa, oblečenega v belo, prav tako simbol Cerkve, ki prečka mesto v ruševinah in nad njim moli, moli za mesto in za ves svet. To mesto v ruševinah je podoba sveta, celega sveta, ki trpi, je uničen zaradi vojn, sovraštva, zaničevanja ljudi, prve in druge svetovne vojne, vseh vojn, tudi za neodvisnost, denimo v nekdanji Jugoslaviji in danes v Siriji.

Papež je simbol vesoljne Cerkve, ki moli za svet, za odrešenje sveta, tudi za umrle. Ko se povzpne na hrib in doseže križ, ga uničijo puščice in krogle.

Pomembno je, da so pastirčki videli, kako so papeža ubile puščice in krogle – s tem ni bil prikazan en sam trenutek, ampak celotna zgodovina sveta, vseh papežev, ki so toliko pretrpeli, posebej v dvajsetem stoletju. Zgodovinar mi je povedal, da je bilo v dvajsetem stoletju več mučencev kot pred tem v vseh devetnajstih stoletjih skupaj. Tudi to je simbol. Kardinal Ratzinger je leta 2000, ko je napisal dokument o fatimskih sporočilih, dejal, da prerokba ni gotova napoved o tem, kaj se bo zgodilo v prihodnosti, ampak predstavlja le možnost. Vedno pa je mogoče, da s svojim spreobrnjenjem in molitvijo spremenimo prihodnost. Prihodnost ni vklesana v kamen. To videnje, ki so ga posredovali otroci, je možnost, in Janez Pavel II. je dejal, da je kroglo, izstreljeno v sovraštvu, Marija na koncu usmerila drugam, kar je resnični čudež. Njegovo preživetje je bil čudež. Sveti papež Janez Pavel II. je v tem škofu v belem videl sebe, toda tudi papež Pavel VI. je po koncilu veliko trpel, pa papež Janez XXIII. in Benedikt XVI. Celo Ratzinger, papež Benedikt XVI., in zdaj papež Frančišek – vsi papeži trpijo, pravzaprav trpi vsa Cerkev, tudi danes. Celo v današnjem času ljudje še vedno umirajo zaradi vere. To je torej to videnje, Marijino prikazanje. Celotna skrivnost je razkrita, o njej ne moremo nič več povedati.

MADALENA: Mislim, da to ni tretja skrivnost. To je tretji del skrivnosti, skrivnost pa je samo ena. Ljudje pričakujejo nekaj posebnega, oče Francisco pa je povedal, da se vse skupaj še vedno dogaja. Cerkev še vedno preganjajo, papež Frančišek trpi. Vse je še odprto in potrebujemo molitev.

FRANCISCO: To je poziv, naj si nenehno prizadevamo, da bi spremenili svet, naj molimo za svet. Moliti pomeni spremeniti se.

Papež Frančišek je letos 13. maja ob obisku v Fatimi razglasil za svetnika bl. Frančiška in bl. Jacinto Marto. Vsi čakamo, kdaj bo vsaj za blaženo razglašena njuna sestrična Lucija dos Santos?

FRANCISCO: Beatifikacijski postopek na ravni škofije se je zaključil 13. februarja in dokumentacija je bila poslana v Rim. Lucija je živela dolgo življenje, napisala je veliko pisem in knjig. O njej smo pridobili veliko dokumentacije in proces za njeno beatifikacijo je odprt. Sam sem prepričan, da je že v nebesih, toda proces mora biti temeljit, dokumentacijo je treba raziskati in preveriti. Seveda upamo tudi na čudež, letos so se stvari začele dogajati. Prizadevanje za kanonizacijo je velika naloga, vsi trdo delamo za ta cilj. Jubilejno leto zaključujemo delovno, sprejemamo romarje in jim pomagamo. Prihodnje leto bomo začeli s še intenzivnejšim delom, toda dve ali tri leta ni veliko časa. Zelo dolgo smo čakali na zaključek kanonizacijskega procesa za fatimska pastirčka. Dokumentacija je bila v Rimu oddana že leta 1976 ali 1977, toda kanonizacija takrat ni bila mogoča, ker Cerkev za svetniške kandidate ni sprejemala otrok, ki niso bili mučenci, češ da brez mučeništva ni mogoče dokazati njihove svetosti. Nato je papež Janez Pavel II. leta 1981 sklical srečanje teologov, župnikov in psihologov, ki naj bi ugotovili, ali je mogoče, da otroci postanejo svetniki. Odločili so se, da je to mogoče. In takrat je Vatikan sprejel proces za kanonizacijo fatimskih pastirčkov, leta 1981 ali 1982. To je torej dolga zgodba, in če bomo na kanonizacijo s. Lucije čakali pet let, nas nič ne moti. Najpomembnejši je njen zgled, njena zvestoba – življenje s. Lucije je zgled zvestobe: Bogu, naši Gospe in redovnemu poklicu, pa tudi nalogi, ki ji jo je zaupala naša Gospa, naj po svetu širi fatimsko sporočilo o češčenju Marijinega Brezmadežnega Srca in posvetitvi sveta, predvsem Rusije, Marijinemu Brezmadežnemu Srcu.

MADALENA: Bog ve, kaj dela. Pričakovati moramo čudež, On bo že vedel, zakaj.

Slovenci radi romamo v Lurd, Kompostelo, Čenstohovo in druga velika Marijina božjepotna središča. Za nas so nekdaj rekli, da smo »Marijin narod«. Ali to velja tudi za Portugalce?

FRANCISCO: Da, eno izmed prvih imen za Portugalsko je tudi dežela Svete Marije. Vse portugalske stolnice so posvečene naši Gospe, posebej Marijinemu brezmadežnemu spočetju. Tudi Portugalci so resnično Marijin narod. V vsaki škofiji je Marijino romarsko središče, kot pri vas v Sloveniji, posvečena so brezmadežnemu spočetju, Marijinemu vnebovzetju. Najpomembnejši verski praznik na Portugalskem, za božičem in veliko nočjo, je Marijino brezmadežno spočetje, 8. december, za njim pa Marijino vnebovzetje, 15. avgust.

Ta dva datuma sta izredno pomembna, takrat je narodni praznik in dela prost dan. Marija je zelo pomembna. Tudi na Portugalskem ljudje romajo v Fatimo, najmanj enkrat v letu. Tudi tisti, ki sicer niso dejavni katoličani, vsako leto romajo v Fatimo in molijo k pastirčkom. Vsi imamo Marijo za svojo Mater, zaščitnico. Marija je zavetnica mnogih poklicev: ribičev, rudarjev, delavcev, poljedelcev – vsi so se posebej posvetili Mariji. Portugalska je torej podobna Sloveniji.

Evropa je vse bolj razkristjanjena. Zanika svoje verske korenine, se obrača k lažnim bogovom. Ali ni kot nalašč zanjo Marijino povabilo v Fatimi k spreobrnjenju?

FRANCISCO: Marijino povabilo v Fatimi je namenjeno celemu svetu. Čutimo pa, da se je Evropa znašla na križišču: predlog evropske ustave, ki bi temeljila na krščanskih koreninah, je zavrnila večina politikov. Imamo torej staro celino, stare države, ki pozabljajo na svoje korenine in občutek imamo, da obstaja potreba po vrnitvi h tem koreninam. Vidimo, kako v Afriki in Latinski Ameriki vera raste. Krizo imajo tudi v Združenih državah Amerike, v Evropi pa je povsem jasno, da kriza izhaja iz pomanjkanja vere. Tako »ujeti« smo v krščansko vero in tako oddaljeni od njenih izvirov, da pozabljamo, od kod prihajamo. Žal bomo morali priti do skrajne točke, popolnega obupa, da bomo lahko znova začeli. Doseči bomo morali dno. Zdi se mi, da zdaj prihajamo do te skrajne točke in da se ljudje tega zavedajo. Stota obletnica Marijinih prikazovanj v Fatimi bi lahko zaznamovala nov začetek tudi za nas, ki delamo v tem romarskem središču, da bi vero predstavili na nov način, v »novem« jeziku, ki ga bodo razumeli tudi mladi. V mestih živijo otroci, ki še niso videli prave, žive ovce; kako naj jim torej pripovedujemo o Dobrem pastirju, če sploh ne vedo, kaj so to ovce? Ko otroke peljemo v Lucijino hišo, so vedno osupli, da so tam še zmeraj ovce. Ustvariti moramo nove povezave, najti nov jezik. Evangelij namreč ostaja enak, sporočilo evangelija je enako, vendar ga moramo narediti razumljivega, najti nov jezik, ki bo dosegel vse.

Kako pa bomo našli ta jezik?

FRANCISCO: Malce težko bo najti skupno točko. Najti moramo izhodišče, na katerem bi začeli graditi.

MADALENA: Zdi se mi, da gre tudi za družbeni problem. Če mladi ne vidijo drugih hoditi v cerkev, tudi sami nočejo iti; nočejo priznati, da so kristjani, katoličani.

Kako predstavljate Marijino sporočilo mladim?

FRANCISCO: Marijino sporočilo iz Fatime želimo predstaviti na ta način, ker vemo, da mladi, pa tudi odrasli, želijo v življenju doseči nekaj močnega, in mir je močnejša pot. Marijino srce skušamo predstaviti kot izvir miru. Mladim je na voljo zelo veliko dejavnosti: priredili smo celonočni križev pot in glasbeni koncert, po koncertu so šli znova molit križev pot, ponoči, v tišini, pod zvezdami. Ko so prispeli do Kalvarije, so izpovedali vero in jo potrdili tudi s podpisom, kot potrditev njihove želje, da želijo biti skupaj z Marijo graditelji miru. Med nedeljsko mašo z našim škofom so podpisane veroizpovedi položili pred Marijino srce, škof pa jih je poslal v svet kot misijonarje Marijinega srca. Zelo pomembno je, da Marijino srce predstavljamo kot zgled, da bi bili tudi sami sočutni in milostni, da bi začutili stisko bližnjega in si med seboj pomagali. To je bilo prvo tovrstno srečanje, zbralo se je šest tisoč mladih, upamo pa, da bi korak za korakom razvili takšna srečanja, ker se nam zdijo zelo pomembna. Mladi želijo srečati Boga, v življenju želijo doseči nekaj globokega, ker so že naveličani površinskosti, Facebooka,… utrujeni so. Iščejo nekaj globljega.

Vse to ne gre zlahka …

FRANCISCO: Najtežje jim je ugotoviti, da je to resnično pomenljivo. Mladi nočejo moliti zaradi molitve same. Želijo si resničnih sprememb in želijo si jih zdaj. Težko so potrpežljivi, težko razumejo, da se spremembe ne zgodijo čez noč, ampak da je to proces rasti. Treba je čakati. Za spreobrnjenje Rusije se je začelo moliti takoj po prikazovanjih. Pa so zgradili Berlinski zid in mi smo nadaljevali z molitvijo. Padec Berlinskega zidu je bil čudež, zgodil se je čez noč. Od Boga želimo hitre odgovore, Bog pa deluje po svoje, želi nam dati čas, da bi rasli. In to je najpomembnejše. Pomagati moramo mladim, da bodo razumeli, kako pomembne stvari potrebujejo svoj čas za rast.

Pomembno vprašanje za nas Slovence glede mozaika našega jezuita p. Marka Ivana Rupnika v fatimskem svetišču: kako nanj gledajo romarji in kakšen vtis je naredil na vaju?

FRANCISCO: Mozaik je čudovit in ko vodim skupine, lahko na njegovi podlagi gradim katehezo, saj predstavlja Jagnje Božje, Jezusa v bližini križa. Lahko povežemo Kristusa s križem, z Božjim Jagnjetom, Marija in Janez kažeta proti Kristusu, nas vodita k Njemu. Upodobljena je tudi množica angelov in svetnikov. Pomembno se mi zdi, da tam stoji oltar, za njim pa nebeška družba angelov in svetnikov ter nebeško občestvo, ki obhaja sveto mašo. Vsi so zbrani okoli oltarja, na sredini je Kristus. Meni se to zdi najbolj pomembno, ker je vsa Cerkev združena v darovanju svete maše. Ne le Cerkev, ki je na zemlji. Ob tem se zavemo, da smo vsi ena Cerkev. Tudi tista v nebesih, kjer so Naša Gospa, Frančišek in Jacinta, Frančišek Asiški, mati Terezija. P. Rupnik je v mozaik vključil tudi mater Terezijo in Frančiška Asiškega, pa vzhodne svetnike, apostole, vse tri nadangele… Vsi smo ena Cerkev. Obstajajo različne veroizpovedi, toda Cerkev je ena sama, kjer smo vsi skupaj, Kristus pa nam kraljuje s prestola. Jagnje je na prestolu in kraljuje. Duhovniki sedijo na manjših sedežih, na največjem, na prestolu, je Jagnje Božje. Na desni strani oltarja je Kristus na križu, na oltarju pa imamo kamen iz grobnice sv. Petra; v središču je torej povezanost med papežem in Cerkvijo. Najpomembnejša stvar na mozaiku p. Rupnika je, da smo zbrani vsi skupaj in obhajamo sveto mašo, vsa Cerkev se spominja Kristusove žrtve na križu.

MADALENA: Mozaik predstavlja nebesa, ali ne, izbrane, ki bodo prišli v nebesa? Ko obhajamo sveto mašo, pričakujemo, da bomo nekega dne, po smrti, tudi sami sredi med njimi, na drugi strani.
Kaj pa pričevanja, ali poznata kaj močnih pričevanj?

FRANCISCO: Spremembe se dogajajo predvsem v srcih romarjev. Fatima ni kraj, kjer bi se dogajalo kaj dosti telesnih čudežev, dogajajo se duhovni čudeži. Nekateri ljudje pridejo v Fatimo zgolj kot turisti, že dvajset, celo trideset let niso bili pri spovedi. Ko pa pridejo v fatimsko kapelo, začutijo potrebo, da bi se spovedali, ker se je Naša Gospa dotaknila njihovih src. Zato imamo toliko spovednikov. Spoved je najpomembnejše poslanstvo Fatime. Celo papež Frančišek je med obiskom v Fatimi nas duhovnike spomnil, naj ne pozabimo na spovednice, naj ne pozabimo spovedovati romarjev. In naj bomo zares milostni. Najpomembnejša naloga duhovnikov v Fatimi je torej spovedovanje. Resnično pričevanje je vsak dan videti dolge vrste ljudi, ki čakajo na spoved.

Prevedla Mojca Masterl Štefanič
Foto: Jože Potrpin