Duhovniki svojo preobremenjenost pogosto poskušajo prikriti, toda neizpodbitno dejstvo je, da tudi oni potrebujejo počitnice. Vse obveznosti, ki jih izpolnjujejo skozi leto, lahko močno obremenijo njihovo zdravje. Zato tako kot vsi drugi ljudje vsaj enkrat na leto potrebujejo čas, namenjen samo njim: čas za počitek, za sprostitev, za dušo. To še posebej velja za duhovnike, ki so pristojni za več župnij – ti imajo poleg običajnih obveznosti naloženo še skrb pogostega prevažanja iz ene župnije v drugo, usklajevanje urnikov svetih maš in druge pastoralne oskrbe v vsaki župniji. Nenehno hitenje in prilagajanje lahko hitro povzročita izgorelost ali depresijo.

Francoski duhovnik Benoit Bertrand, škof Pontoisa v osrednji Franciji, je sodeloval v raziskavi o zdravju duhovnikov v svoji državi – kot pišejo vatikanski mediji, je ob tem naštel celo vrsto dejavnikov, ki negativno vplivajo na dobro počutje Božjih služabnikov. Takole piše: »S koronaepidemijo smo preživeli resno zdravstveno krizo; tu so še težke mednarodne razmere, izzivi, s katerimi se sooča Cerkev, in včasih škandali, ki so seveda zelo žalostni in neprijetni. Obstaja cela vrsta vzrokov, ki lahko privedejo do zaskrbljenosti med duhovniki. V Italiji se je nedavno tega mlad duhovnik odločil, da konča svoje življenje.«

Preberite tudi: Papeži svetujejo: kako preživeti poletni dopust

Samomor mladega jezuita

To je bil 35-letni Matteo Balzano iz škofije Novara, ki so ga 5. julija letos našli mrtvega v njegovem stanovanju. Župljani so bili pretreseni, saj niso slutili, da se je mladi duhovnik znašel v zanj na videz brezizhodni stiski. Razlog več torej, da ne smemo zanemariti vprašanja duševnega zdravja naših duhovnikov.

Kot piše škof Bertrand, je znano, da »duhovnik, ki mu ne gre dobro v osebnem, duhovnem, telesnem ali duševnem življenju, tudi ne more biti zelo srečen v svoji službi - in to seveda vpliva na celotno krščansko občestvo«. Zato so francoski škofje leta 2020 naročili raziskavo o duševnem zdravju svojih duhovnikov, v okviru katere so se posvetovali s 6.300 dejavnimi škofijskimi duhovniki v Franciji.

Duhovniki morajo imeti možnost počitka, izjemno pomembni pa so tudi redni zdravstveni pregledi pri splošnem zdravniku, na kar mnogi duhovniki pogosto preprosto pozabijo.

Raziskovalci, med katerimi je bil tudi škof Bertrand, so bili posebej pozorni na alarmna znamenja med duhovniki: prekomerna telesna teža, debelost, tveganje za zasvojenost z alkoholom ali cigaretami: »Na splošno je večina dejavnih duhovnikov, več kot 90 odstotkov, izjavila, da so v dobri telesni kondiciji. Zaskrbljujoče je bilo, da skoraj dva od desetih duhovnikov kažeta simptome depresije in da dva odstotka škofijskih duhovnikov trpi zaradi izgorelosti. Raziskava je tudi razkrila, da je 40 odstotkov duhovnikov svojo osebno izpolnitev v službi ocenilo kot razmeroma nizko. Vse to je škofe zaskrbelo.«

Prvi ukrep, ki ga predlaga raziskava: izsledke tovrstnih projektov je treba temeljito predstaviti javnosti ter tako spodbuditi ozaveščenost duhovnikov, škofov in vernikov o tem vprašanju. Izpostavljen je bil tudi pomen počitka in rednih zdravstvenih pregledov pri splošnem zdravniku, na kar mnogi duhovniki pogosto preprosto pozabijo.

Domačim duhovnikom lahko prisluhnemo ob prijateljskem obroku. FOTO: Tatjana Splichal

Prisluhnimo duhovnikom – morda ob večerji?

»Priredili smo nekaj dogodkov za ozaveščanje in informiranje o stresu, depresiji, izgorelosti in njihovem zgodnjem odkrivanju. Pri tem je zelo pomembno, da duhovnikom preprosto prisluhnemo. Škof in generalni vikar bi si morala vzeti čas in jih obiskati na domu, v njihovi župniji, ter z njimi preživeti nekaj časa. In končno, raziskava je razkrila pomen duhovnega svetovanja in bratstva med duhovniki. Pa tudi vernike je treba ozaveščati o duhovnikih, ki so jim zaupani.«

Tudi duhovniki se morajo vključiti v svoje občestvo in biti pripravljeni, da se pogovarjajo s svojimi župljani, kadar se sami znajdejo v težavah.

Predvsem na to točko se moramo navaditi: običajno so duhovniki tisti, ki so nenehno na voljo svojim župljanom, ki potrpežljivo poslušajo - toda kdo prisluhne duhovnikom? Kot piše škof Bertrand, so to »pogosto zelo zadržani ljudje, ki težko izrazijo svoje slabosti, trpljenje ali težave. V župnijah in drugih pastoralnih ustanovah bi laiki morda lahko občasno povabili svoje duhovnike na večerjo, ustvarili sproščeno vzdušje in jim prisluhnili.« Škof pa ob tem opozarja, kako so mnogi župljani, pogosto cele družine, zelo pozorni do svojih duhovnikov, »vendar se morajo tudi duhovniki sami vključiti v svoje občestvo in biti pripravljeni, da se pogovarjajo s svojimi župljani, kadar se sami znajdejo v težavah«.

Francoski škof Benoit Bertrand je sodeloval v raziskavi o zdravju duhovnikov v svoji državi. FOTO: YouTube/zajem zaslona

»Nismo superjunaki!«

Ali so tudi škofje izpostavljeni tveganju depresije ali izgorelosti? »Seveda!« odgovarja Bertrand: »Nismo superjunaki.« V življenju škofije so tudi trenutki, ko se soočajo z velikimi težavami in napetostmi: »Škof resnično potrebuje podporo.« Francoska škofovska konferenca je predlagala obiske drugega škofa in laikov, ki naj bi za določen čas prišli k škofu, se z njim srečali ter prisluhnili njemu in njegovemu osebju - kot pomoč pri njegovem škofovskem poslanstvu.

Naučiti se je treba včasih reči ne.

Kako se lahko škof oz. duhovnik zavaruje pred preobremenjenostjo? Škof Pontoisa ima preprost recept: naučiti se je treba včasih reči ne: »Včasih je treba imeti pogum, da človek reče: poslušaj, žal mi je, ampak v tem trenutku to ni mogoče. Se vidimo čez štirinajst dni, čez mesec ali dva. Ljudje morajo iz ust svojega duhovnika brez nadaljnjega kdaj sprejeti tudi negativen odgovor.«