TV premiera filma »Exodus 1945: Naša kri«
TV premiera filma »Exodus 1945: Naša kri«
Dogajanje na kulturnem področju je letos nespregledljivo zaznamoval film Exodus 1945: Naša kri, ki ga je ustvarila ekipa Studia Siposh. V kino dvorane po Sloveniji, v zamejstvu in izseljenstvu je pretresljiva in vrhunsko upodobljena zgodba o sanitetnem vlaku z ranjenimi domobranci in zdravniškim spremstvom dr. Valentina Meršola in dr. Janeza Janeža pritegnila zelo veliko gledalcev, bila je tudi povod za številne poglobljene in iskrene razprave, ki zdravijo boleče rane narodove preteklosti.
Film, ki si ga je doslej ogledalo že več kot 35.000 gledalcev, zdaj prihaja tudi na male ekrane. V soboto, 21. novembra, bo namreč na Planet TV ob 20. uri doživel televizijsko premiero, ki bo zgodbo iz majskih dni leta 1945 ponesla v še širši gledalski krog in tako prispevala k sočutnemu soočanju z narodovo travmatično preteklostjo – kajti prav v tem je moč filmske umetnosti.
Spiritus movens projekta, ki je zrasel iz darov posameznikov in nekaterih (tudi cerkvenih) ustanov, je David Sipoš, ustanovitelj in direktor Studia Siposh. Pogovor z njim o projektu Exodus 1945, ki bo predvidoma obsegal več filmov, smo objavili v letošnji novomašni številki tednika Družina, pred televizijsko premiero filma Naša kri pa v branje ponujamo nekaj delov pogovora, ki odstirajo zakulisje ustvarjanja izjemne filmske uspešnice.
Konec junija in v začetku julija 2025 ste na terenu snemali film Exodus 1945: Naša kri. Ali so spomini na tistih deset snemalnih dni še živi? Bili ste v vlogi snemalca, direktorja fotografije …
To je bilo burno obdobje za celo ekipo. Morda ne toliko zame osebno, temveč predvsem za produkcijsko ekipo, ki se je takrat ukvarjala s tem filmom: Vid Planinc, Nastja Vodenik, Rok Lužnik. Že mesece prej so bili zelo vpeti v to, da so se ti snemalni dnevi sploh zgodili. Zame pa … Bili so sicer naporni dnevi, kar se tiče snemanja, po drugi strani pa sem projekt opazoval malce z razdalje. In tako je bil tudi zame izjemno zanimiva vstopnica v neko zgodovinsko obdobje, ki se ti potem v resnici odvija pred očmi, ko doživiš stari vlak, ko doživiš ljudi, ki so oblečeni, kot so bili pred 80 leti, ko doživiš njihova čustva, ki se zgodijo le meter stran od tebe ... Zame so zgodovinski filmi prav s tega vidika, da se lahko preselim v neko starinsko obdobje, idealna izkušnja. Če bi imel super moč in bi si lahko zaželel karkoli, vedno pomislim, da bi rad bil muha, ki lahko potuje skozi čas. Pa bi recimo pribrenčal v pisarno, kjer se je zgodil odločilen trenutek, ko je se Slomšek izpogajal, da se sedež škofije iz Šent Andraža preseli v Maribor. Pa še veliko je takih zgodb, v katere bi rad priletel kot muha (smeh). To bi najraje doživel, če bi imel super moč. A na neki način s filmom tudi imam super moč, da se preselim v neko preteklo dogajanje, ki ga zorganizira moja ekipa. In ravno to se je zgodilo tudi v tistih desetih snemalnih dnevih pri projektu Exodus 1945: Naša kri.
V to zgodbo smo šli zato po eni strani brez nekih posebnih pričakovanj, kaj bi bila tista ključna »kljukica« na njegovem koncu, po drugi strani pa z velikim zaupanjem, da naredimo najboljše, kar je v naši moči.
Če se zdaj vendarle spremeniva v muhi in znova poletiva v lanske snemalne dneve. Kakšna so bila takratna pričakovanja glede tega, kako bo film sprejet v javnosti? Ali ste imeli kakšne številčne predstave o občinstvu, ki bi ga radi dosegli?
V projekt smo vstopili s precej nizkimi pričakovanji, kar se tiče tega, koliko gledalcev bomo pritegnili v slovenske kinodvorane, koliko gledalcev po svetu si bo ogledalo film. Naš čisto prvotni cilj niti ni bil enourni, temveč polurni film, pri čemer nismo razmišljali, ali bo to zadoščalo, da ga bomo sploh lahko spravili v kinematografe. Pri nastajanju filma je bila ves čas prisotna neka skromnost in ponižnost. Jasno pa smo vedeli, da hočemo povedati ta del slovenske zgodovine, ob tem smo hkrati čutili, da če v tem uspemo, se bodo verjetno odpirala vrata tudi za naprej, za nove projekte ali pa vsaj za nadaljevanje tega projekta. V to zgodbo smo šli zato po eni strani brez nekih posebnih pričakovanj, kaj bi bila tista ključna »kljukica« na njegovem koncu, po drugi strani pa z velikim zaupanjem, da naredimo najboljše, kar je v naši moči.
Film je imel doslej že 35.000 gledalcev, ki prihajajo iz tisočih družin. To dokazuje še še nekaj – da je bil vaš film, če si dovolim to primerjavo, kot svojevrsten kamen, vržen v morje ranjenega slovenstva, v katerem je sprožil valove sočutja. Ob številih projekcijah ste se srečevali tudi s številnimi ljudmi in njihovimi zgodbami. Kaj se vas je pri tem morda najbolj dotaknilo?
Že pri drugih projektih, kot sta bila recimo filma Nebesa pod Triglavom ali pa Srce se ne boji o Alojziju Grozdetu, sem se srečeval z osebnimi zgodbami ljudi, ki so bili zaznamovani z obdobjem druge svetovne vojne in jih ta zaznamovanost še danes boli. Zame osebno pa je bilo zelo zanimivo videti, kako različen je odziv na isto obdobje pri različnih krogih naših ljudi. Recimo: beseda domobranec med slovenskimi izseljenci v Ameriki živi v ponosnem spominu, medtem ko je v Sloveniji drugače in smo se ji zato tudi pri promociji filma Naša kri vsaj na nekaterih mestih skušali skorajda izogibati, da to ni primarna stvar, o kateri govorimo v filmu. Konec koncev ne dr. Janez Janež ne dr. Valentin Meršol nista bila domobranca, res pa je, da so okoliščine sanitetnega vlaka in ranjencev na njem zaznamovane prav s to besedo. In potem vidiš, kako smo si različni, ko gledamo na ta del slovenske zgodovine skozi oči tistih, ki so ostali v Sloveniji in od tu spremljali dogajanje zadnjih 80 let, ali pa tistih, ki so iz Slovenije po vojni odšli in so stvari spremljali v ločeni tišini, v kateri so gojili ponosen in lep spomin na te ljudi.
»Moram iskreni priznati: preden smo šli februarja s filmom v javnost, sem se kar malo bal, kakšni bodo odzivi, zato sem namenoma »treniral« za to, da bi se izognil zlasti spletnim komentarjem.«
Film je povezal celoten slovenski kulturni prostor ravno s predvajanji, ki ste jih imeli v Severni Ameriki in v Argentini; dejansko ga lahko vidimo kot dragocen prispevek k tkanju skupnega dobrega demokratične in osamosvojene Slovenije ter celotnega slovenstva.
Meni se zdi ta projekt pomemben za različne generacije na različnih ravneh. Če recimo pogledamo najstarejšo generacijo ljudi, ki so šli po desetletjih prvič v kino zato, da so si ogledali ta film – lahko jim daje pomiritev, da so njihovi starši, stari starši, morda celo bratje in sestre dobili spomenik in da je resnica o njih prišla na dan v tako jasni obliki.
To je naš prispevek k temu, da razgrajujemo nekdanjo zamolčanost; prav film je tisti medij, ki to najlaže doseže, ker človeku hitreje »zleze pod kožo«, od njega ne zahteva velike časovne komponente, nagradi pa ga z zelo visoko čustveno vpetostjo.
Druga zanimiva publika pa mi je predvsem moja ali celo nekaj mlajša generacija, ki se s tem delom zgodovine v večini sploh ni soočila na neki šolski učni ravni, ampak so o njej slišali bolj ali manj to, kar so jim povedali starši, morda celo bolj stari starši. Zaradi tega imajo na ta del zgodovine zelo »sporadičen« spomin; nimajo neke celostne slike, temveč so si ustvarili zelo enolično podobo. Če si je tak človek dopustil, da je šel film gledat brez kakšnih vnaprejšnjih predsodkov, če filma ni vnaprej skrčil na dve vrstici, prebrani v Mladini, ali na nekaj Facebook komentarjev, je lahko spoznal in doživel marsikaj novega. In prav odzivi gledalcev mlajše generacije so zame eni najbolj dragocenih, ker so pokazali, da se je tem ljudem ob filmu odprl nov horizont slovenske zgodovine, o katerem doslej niso veliko vedeli. Videli so zgodbe navadnih ljudi v kontekstu vojne in povojnega dogajanja, videli pa so tudi naš namen, da tu ne gre za nikakršno »razdvajanje«, ampak za to, da spregovorimo o resnici, ki je bila do zdaj na mnoge načine utišana. Utišana tako, da ljudje o tem, kar se je zgodilo njim ali njihovim svojcem, niso hoteli ali upali govoriti, utišana pa tudi tako, da takšni projekti, kot je naš film, nikoli niso dobili potrebne finančne podpore. Bogu hvala, da smo mi našli pot, ki nas je pripeljala do finiša, torej do končanega filma, in se nismo bili prisiljeni ustaviti na pol poti, ker filma ne bi mogli dokončati zaradi pomanjkanja financ. To je naš prispevek k temu, da razgrajujemo nekdanjo zamolčanost; prav film je tisti medij, ki to najlaže doseže, ker človeku hitreje »zleze pod kožo«, od njega ne zahteva velike časovne komponente, nagradi pa ga z zelo visoko čustveno vpetostjo.
Priprošnja Mariji in tudi drugim svetnikom je bilo zadnje upanje tistih, ki so ob koncu vojne zapuščali Slovenijo, in mnogih v zadnjih trenutkih pred nasilno smrtjo.
Skozi pogovor vedno znova prihaja do izraza dejstvo, kako kompleksna je bila zgodba nastajanja filma Exodus 1945: Naša kri, da je bilo veliko možnosti, da ne bi bila izpeljana tako, kot ste si želeli. Upam, da s tem vprašanjem nisem preveč vsiljiv: ali se pri tako zahtevnih projektih priporočate svetniškim Slovencem, o katerih ste v preteklosti že posneli dokumentarce – denimo škofu Antonu Vovku in Alojziju Grozdetu, ki ju je kruto udarilo totalitarno nasilje komunističnih oblastnikov?
Morda bi na tem mestu celo bolj izpostavil brezjansko Marijo, ki jo je tudi režiser Vid Planinc imel najbolj pred očmi že v času priprave celotnega projekta, zlasti pa med samim snemanjem. Sproti je bilo treba sprejemati številne odločitve, ki so se nato izkazale za dobre, zlasti pa smo pod Marijinim varstvom praktično brez zapletov izpeljali snemalne dneve. Pa bi lahko veliko stvari šlo narobe! Saj veste, kako je z delom na prostem: nebo s soncem in dežjem kroji pogoje in vedno je vprašanje, kako so bodo v takih razmerah posneti kadri, ki so razporejeni na različnih točkah v filmu, ujeli med seboj. Mi nismo imeli nobenih dodatnih snemalnih dni zaradi muhastega vremena, vse se je dobro izteklo, kar nam je zagotovo priskrbela brezjanska Marija. Še kako prav je, da smo ji dali nekaj sekund tudi v filmu, da se zgodba, ki smo jo hoteli povedati, ne izogiba verskemu elementu. Pri ljudeh, ki smo jih upodobili, je bila prav ta verska razsežnost zelo v ospredju. Priprošnja Mariji in tudi drugim svetnikom je bilo zadnje upanje tistih, ki so ob koncu vojne zapuščali Slovenijo, in mnogih v zadnjih trenutkih pred nasilno smrtjo.
Bežno ste omenili kritike na račun filma. Pričakovano so v nekaterih krogih vaš film skušali »raztrgati« – ne zaradi umetniške neprepričljivosti ali česa podobnega, temveč zgolj zato, ker ste si ga sploh drznili posneti. V kolikšni meri se velja ozirati na take pristranske ocene, ki so v svojem jedru pravzaprav naravnane na to, da bi vam preprečile nadaljnje delo?
Moram iskreni priznati: preden smo šli februarja s filmom v javnost, sem se kar malo bal, kakšni bodo odzivi, zato sem namenoma »treniral« za to, da bi se izognil zlasti spletnim komentarjem. V tistem času in tudi zdaj sem izoblikoval svoj dnevni pristop: če skušam kaj brati, to zavestno niso stvari, ki bi do mene prišle iz nekega zloveščega namena, ker ima nekdo pač preveč časa in želi svoj gnev zliti v svet, naš film pa zlorablja kot »oporno« točko za to početje. Temu se izogibam, s tem se ne ukvarjam, ker globoko v sebi čutim in vem, da smo film naredili z iskrenim dobrim namenom, da naš namen ni razdvajati, temveč govoriti resnico, povezovati in postavljati spomenik ljudem, ki so v skrbi za bližnjega v času lastne stiske naredili velike stvari. Žolčni komentarji, sploh če ciljajo direktno in zelo osebno nate, sicer lahko globoko zarežejo in če nimaš dovolj trde kože, puščajo posledice. Zato sem se odločil, da se s tem ne bom ukvarjal in moril. Pa saj negativnih kritik ni bilo veliko, recimo Mladina pa Radio Študent. Ko so jih moji sodelavci analizirali, se je izkazalo, da gre v resnici samo za ideološki napad, ki v ničemer ni utemeljen s tistim, kar je bilo naše poslanstvo pri tem filmu.
Premieri filma Exodus 1945: Naša kri bo na TV Planet sledilo predvajanje še enega filma produkcijske hiše Studio Siposh, ki sega v čas druge svetovne vojne, in sicer Nebesa pod Triglavom.



