P. Cestnik je na ta spraševalčev izziv odgovoril z vidika literature, a njegov odgovor nosi sporočilnost o univerzalni moči umetnosti. Med drugim je dejal: »Z literaturo izstopiš iz politike in greš v človeško usodo. To narediš s pomočjo estetskega besedila, ki je že samo po sebi, ker je estetsko, očiščujoče, katarzično. /…/ To je namen literature: ko pisatelj naredi, česar ne more nekdo drug. Ne more zgodovinar; poda sicer podatke, opiše razmere, ne more pa v tolikšni meri pripeljati v proces katarze, očiščevanja. Tega ne more niti politik, čeprav se trudi, ampak on ima pogosto svoje kalkulacije. Pisatelj pa lahko …«

Na te besede sem se spomnil, ko sem nepremično obsedel po ogledu filma Exodus 1945: Naša kri in ugotovil, da imam od ganotja zadrgnjeno grlo in solzne oči. Zalotil sem se, da sem bil dobesedno učbeniški primer očiščevalnega občutka! Bi me moralo biti zaradi tega vsaj po malem sram? Ne, nikakor – na tiste solze sem bil celo ponosen. Zapornice do njih pa je odprla filmska umetnost, ki ima v današnjem svetu, v katerem imajo podobe prednostno mesto pred besedami, poseben, skorajda privilegiran položaj. In za slovenske razmere je doslej veljalo, da se je film – ob nekaterih osamljenih poskusih iz preteklosti – na široko ogibal upodabljanju zgodb t. i. »druge strani«, s katerimi bi vstopil v ranjenost nacije, jo skušal očistiti in povezati, da bi se končno začela bolje celiti, kot se je doslej.

Ekipa Studia Siposh skozi zgodbo sanitetnega vlaka, ki prve majske dni 1945 z ranjenci in spremljevalnim osebjem išče rešitev na avstrijskem Koroškem pred skoraj gotovo smrtjo zaradi pričakovanega nasilja komunističnih revolucionarjev, pogumno, samozavestno in izvedbeno prepričljivo vstopi na to »deficitarno« področje. Predvsem pa so pomembne nekatere okoliščine, v katerih je nastal ta filmski projekt.

Prva je ta, da ga je zasnovala in vrhunsko izvedla izredno mlada ekipa. Ničkolikokrat so nas prepričevali, da preteklost mladih ne zanima, da gre pri obujanju medvojnih in povojnih travm le za nerganje starcev, ki s svojimi zamerami obremenjujejo celoten narod. Ne – izkaže se, da mlade te zgodbe živo zadevajo, saj so del njihove istovetnosti, a da lahko vanje prav zaradi svoje mladostne neobremenjenosti vstopajo s svobodo, ki nam doslej ni bila poznana. In to je svoboda, ki pred seboj vidi človeka v njegovi življenjski konkretnosti, v etičnih dilemah, ki presegajo vsiljeno črno-belo karikiranje, kdo sme biti v partijskih nebesih in kdo v peklu.

Na pragu predvolilnega časa se nam je s filmom Exodus 1945: Naša kri zgodilo nekaj, kar kot balzam blaži napetosti in tke skupnostno oblačilo, v katero se lahko odenemo vsi.

Druga bistvena okoliščina filma je, da ga je omogočila donatorska velikodušnost, ki je prišla iz izredno širokega kroga posameznikov in nekaterih ustanov. Gre torej za popolnoma neodvisno produkcijo, ki je številne darove malih ljudi oplemenitila s svojim velikim talentom in profesionalnostjo. Film je nastal z budžetom, za katerega se marsikdo, vajen navezanosti na državne finance, ne bi niti spravil iz fotelja.

Opozoriti pa velja še na tretjo okoliščino, povezano s predvajanjem filma, ki je uradno premiero doživel 20. februarja – torej le dan potem, ko smo vstopili v kampanjo pred marčnimi parlamentarnimi volitvami in tako v čas, ki je po naravi stvari (in s tem v demokraciji ni nič narobe!) zaznamovan z napetostmi, tudi ostrimi trki različnih pogledov na to, kam naj kot nacija usmerimo svoj prihodnji korak in kdo naj ima pri tem v strukturah zakonodajne in izvršne oblasti vodilno vlogo. In na pragu tega časa se nam je zgodilo nekaj, kar kot balzam blaži te napetosti in tke skupnostno oblačilo, v katero se lahko odenemo vsi.

Ali kot je v svojem vtisu o filmu za spletno Družino dejal nadškof Stanislav Zore: »Upam, da nam bo ta film pomagal, da se bomo kot narod počlovečili.« Še kako utemeljeno upanje.

Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina (9/2026).