Celoten pogovor si lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Ali je mogoče spremeniti življenje?.

O tem, ali je sploh mogoče spremeniti življenje, kje najti moč za to, ali je sprememba vedno upravičena, je v pogovoru med drugim razmišljal pater Samuel Rouvillois iz novejše francoske redovne skupnosti sv. Janeza (Communauté st. Jean), doktor filozofije, predavatelj ter svetovalec direktorjev francoskih podjetij o vlogi človeka v podjetju.

Ali je sploh mogoče spremeniti življenje?

Nekateri živijo, kot jim ustreza. Vendar je to močno odvisno od okoliščin. Nekateri nimajo izbire zaradi zapletene preteklosti, mislim na primer na begunce ali zapornike, za katere je prehod v drug družbeni sloj zelo zahteven. Tisti, ki imajo možnosti za spremembo svojega položaja v družbi, so razmeroma premožni, notranje ozaveščeni in svobodni. Pravzaprav ima malo ljudi to svobodo, da spremenijo življenje, se pravi, da se zavestno usmerijo v bolj uravnoteženo, boljše življenje. Življenje je mogoče spremeniti na dva načina: najprej notranje, tako, da nanj ne gledam več kot na nekaj, kar izkoriščam, trošim, ampak ga prejemam iz hvaležnosti. Največja sprememba je v tem, da na življenje gledam kot dar in torej kot priložnost, da ga delim z drugimi in se povezujem z njimi, ne pa kot na nekakšen zaprt prostor, v katerem se sam sebično samouresničujem.

Mislim, da je v tem veliko spreobrnjenje. V številnih duhovnih tradicijah najdemo zavedanje, da ni smiselno tekati za nekoristnimi slepili, stvarmi; da je treba iti vase in se spreobrniti – se pravi obrniti svojega duha tako, da postajamo vedno bolj človečni in živimo v dostojanstvu. Mislim, da to vsi lahko storijo. Treba pa je imeti srečo, da srečaš nekoga, ki te prebudi za to možnost, ki te spremlja. Morda je to duhovnik; ljudje, ki živijo v negotovosti, se lahko podpirajo med seboj, a treba je biti duhovno močan, da to storiš v okolju, ki ni naklonjeno takšni duhovni preobrazbi. In takšna sprememba je pomembna; tista druga sprememba ni zares sprememba življenja, je bolj sprememba življenjskega sloga. Malo možnosti je, da res privede do globoke preobrazbe, notranja sprememba pa lahko dolgoročno privede do spremembe življenjske usmeritve.

Kje najti moč za takšno spremembo?

To se od človeka do človeka zelo razlikuje. Nekateri uporabijo energijo želje: notranje so nezadovoljni, imajo željo po več resnice, dobrote, preprostosti, prisluhnejo globokemu navdihu srca, temu skušajo biti zvesti, potrpežljivo se učijo iskati konkretne priložnosti za to, da bi zaživeli drugače. Rekel bi, da to poiščejo v veselju nad tem, da izpolnijo globoko poklicanost samega sebe. Drugi pa uporabijo energijo obupa – se pravi, da se v popolni življenjski brezizhodnosti v njih nekaj obrne, se prebudi jeza, upor, nekakšen obupan krik in njihovo življenje počasi začne dobivati strukturo. A vsi se ne odločijo za spremembo. Na srečo se nekateri izkopljejo iz zelo negativnih položajev, zapustijo stare navade s pomočjo želje po boljšem ali moči, ki jo najdejo v možnosti upanja. Včasih jo človeku prinese življenje, včasih milost; nekateri se znajdejo v nemogočih razmerah, a so že od malega prepričani, da izhod je, včasih pa do tega pride prek srečanja, ki se ga doslej niso nadejali, a potem rečejo: Življenje se je spremenilo. Da, tvoje življenje je lahko drugačno. To besedo lahko potrdi notranja milost, notranja luč, ki mi razodene, da nisem sam v tem koraku.

Revije za življenjski slog spodbujajo k temu, da življenje vzamemo v svoje roke, da izgubimo kilograme, da se ločimo od ljudi, s katerimi se ne ujamemo, od posesivnih staršev. Ali ni to neke vrste sebično samouresničevanje?

To je precej kompleksno. Nekateri to doživljajo kot nekakšno kozmetiko jaza, ki je v bistvu epikurizem v širšem pomenu te besede: osredotočim se na lastno dobro, izberem v zmernem egoizmu to, kar mi omogoča čim večji napredek, ne le čuten, ampak tudi duhoven. A težava je, da ta naravnanost temelji na strahu. Ko pazim na lastno krhko ravnovesje, to od mene zahteva, da zaprem oči pred vsemi, ki me potrebujejo, pred vsemi nesrečami sveta in se zaščitim v udobni vati. Drugi nimajo duhovnih temeljev, a se hočejo rešiti nezadovoljstva in s tem, ko postanejo pozorni na škodljive stvari, na zdravje, že storijo prvi korak.

Veliko ljudi izbere način življenja, ki je v širokem pomenu besede ekološki – jedo bolj zdravo, se manj vozijo … – a to je lahko tudi nekakšno zapiranje vase: vse mora biti ekološko, bio, iz pravične trgovine, nima pa to nič opraviti s človeškim srcem. Druge pa vodi res globoka ponižnost, spet postajajo navzoči sami sebi in svojim najbližjim. Takšno spreminjanje življenja lahko vodi k dobremu ali slabemu.

Pogovarjal se je Marjan Pogačnik

Celoten pogovor si lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Ali je mogoče spremeniti življenje?.

Foto: arhiv Božjega okolja