Zapri
Iskanje

»Učenje je veselo pričakovanje samega sebe«

Anton Jamnik
Za vas piše:
Anton Jamnik
Objava: 22. 09. 2016 / 12:42
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 9 minut
Nazadnje Posodobljeno: 30.01.2018 / 17:31
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

»Učenje je veselo pričakovanje samega sebe«

Pismo predsednika MOM pri SŠK škofa Antona Jamnika ob začetku šolskega in akademskega leta.
»To, da si in kar si, je Božji dar človeku, to kar boš naredil iz sebe pa je tvoj dar Bogu in sočloveku« (Napis na najstarejši univerzi v Aziji v Manili na Filipinih, Univerza sv. Tomaža)

1. Mladi, starši, vzgojitelji – učenje, študij in vzgoja so veselo pričakovanje samega sebe. To je osebna rast in spodbuda k ustvarjalnosti

Drage učenci, dijaki, mladi v različnih poklicih, študentje, visokošolski učitelji, duhovniki, redovniki, redovnice, laiški sodelavci, dragi starši, dragi prijatelji!

Ob začetku šolskega in akademskega leta, po tako prisrčni in z mladostnim žarom prežeti Stični mladih 2016 in ko so se začela vaša srečanja mladih po župnijah in drugih skupnostih, se želimo priporočiti Svetemu Duhu. Razmisliti želimo o številnih vprašanjih, ki so povezana z vzgojo, učenjem, rasti v veri in pomenu mladinskih občestev. Prav je, da iščemo odgovore na te sodobne izzive. V intervjuju Petra Sloterdijka za 14. številko McKinsey Wissen, ki je bila posvečena izobraževanju (Lernen ist Vorfreude auf sich selbst / Učenje je veselo pričakovanje samega sebe; 2009) so zapisane ključne misli, ki naj bi nagovorile in klicale k razmišljanju vse nas. Navajam krajšo misel iz intervjuja: »Učitelji in vzgojitelji (tudi duhovniki in laiški sodelavci) so ljudje, ki pogosto verjamejo, da je vselej bolje nekaj razložiti, kot nekaj storiti. Vse bolj jasno se namreč kaže, da jedru učenja s klasičnimi šolskimi sredstvi ne pridemo blizu. (…) Ob tem pa vnašajo otroci, dijaki, študentje v učni proces svojo radovednost, svoje navdušenje, ta neprecenljivi medij veselega pričakovanja samih sebe. To veselo pričakovanje svojega lastnega naslednjega stadija je natančno tisto, kar se pričakuje in iz česar lahko izide »učni libido« kot dejanski osebnostni in družbeni kapital. In didaktika, ki to spoštuje, ravna povsem drugače kot šola, v kateri pedagogi nastopajo z gesto: 'Se boste že še čudili, in jaz bom tisti, ki vam bo to pokazal.«



Je »učni libido« v Sloveniji dejansko osebnostni in družbeni kapital? Je v sodobni slovenski šoli, fakulteti, po naših mladinskih občestvih dovolj prostora za celega človeka, ali le za njegove faktografske, družabne, internetne in kompetitivne odvode? V kakšnem razmerju je sodobna didaktika do izvorne človeške avtodidaktike? Je učenje v Sloveniji pa tudi verska vzgoja in rast zares »veselo pričakovanje samega sebe«, svojih bodočih stanj, sposobnosti, razgledov in odločitev, darov, presenečenj nepričakovanega, ali pa prej negativ vsega tega?
 
2. »Vzgojni sistem brez osebnega vpliva učiteljev in vzgojiteljev na študente, dijake je kot polarni mraz in bo ustvaril zaledenelo, okamenelo in togo izobraževanje, nič drugega«, je zapisal Newman

Kako poiskati rešitev na ta vprašanja? Zelo poučen in čudovit zgled nam je pri tem John Henry Newman, ki ga je papež Benedikt XVI. ob svojem obisku v Veliki Britaniji razglasil za blaženega. Nič ne pomagajo naslovi, doktorati in druge reference, če učitelj, vzgojitelj ali profesor, ni najprej tisti, ki je osebnost, ki se trudi živeti to, kar govori in izžareva najprej sam harmonijo bivanja, ki je najboljša »pedagoška metoda«. Newman je to povedal na navdihnjen način: »Srce govori srcu« – »Cor ad cor loquitur«. Ta izrek, ki je bil temeljno vodilo njegovega življenja, je Newman našel pri sv. Frančišku Saleškem in sicer v daljšem pismu, ki ga je svetnik leta 1604 pisal škofu v Bourgesu. Ko Frančišek razpravlja o pridiganju, med drugim zapiše: »Naše besede naj bi prihajale bolj iz srca kakor z ustnic. Navsezadnje je srce tisto, ki govori srcu, usta govorijo le ušesom… Očetje iz starodavnosti in vsi, ki so obrodili sad, (…) so govorili od srca do srca, kot govorijo dobri očetje svojim otrokom. Osebe imajo vpliv na nas, glas nas omeči, pogled nas obvlada, dejanja nas vnamejo.«



V središču vsakega študija in vzgoje je mlada osebnost kot subjekt in ne samo kot nek objekt produkcije faktografskega ponavljanja oziroma znanja. Ob tem pa je prav tako ključna osebnost profesorja, učitelja, duhovnika, staršev. Če nekdo nečesa nima, če tega kar uči sam ne živi, potem nima drugemu kaj dati in ne more v njem prebujati veselo pričakovanje samega sebe. Zato je Newman vedno poudarjal nenadomestljivo vlogo učitelja, profesorja. Tako je razumel tudi vlogo tutorja v Oriel Collegu v Oxfordu. »Resnica vstopa v duha učenca prek oči in ušes, prek čustev, domišljije in razuma«. Noben akademski sistem ne more uspešno delovati brez osebnega vpliva učiteljev. »Kjer je (osebni) vpliv, tam je življenje, kjer ga ni, tudi življenja ni. (…) Akademski sistem brez osebnega vpliva učiteljev na učence je kot polarni mraz in bo ustvaril zaledenelo, okamenelo in togo izobraževanje, nič drugega«, je zapisal Newman.

Kardinalsko geslo Srce govori srcu, ki si ga je Newman izbral, osvetljuje njegovo pojmovanje oznanjevanja, poučevanja in vzgoje. Spominja nas na pomen, ki ga je pripisoval prijateljem in skupnosti, prvenstvu osebnosti, poudarjanju celovitosti človeka. Srce govori srcu, božje srce človekovemu srcu – v učlovečenju božjega Sina in v zakramentalnem življenju Cerkve. Človekovo srce govori srcu drugih, ki iščejo vero, želijo ob šolanju bolj polno zaživeti, se veseliti samih sebe ali pa jih mučijo dvomi. Takšno srce je bílo tudi v Newmanovih prsih in je govorilo neštetim srcem v šolah in na univerzah v Oxfordu, Birminghamu, Dublinu in Rimu v njegovem času in z nevsiljivo močjo govori tudi ljudem našega časa.
 
3. Nekaj spodbud pri iskanju temeljev in vizije vsakršne vzgoje, pa naj bo to v družini, šoli na fakulteti ali v mladinskih občestvih: poudarek na pravicah in dolžnostih.

1. Pomen postavljanja vprašanj s področja etike, ki ni samo neka teorija, ampak predvsem način življenja. Spoznavanje osnovnega etičnega humusa in temeljnih dejstev s področja religije ne glede na področje študija saj to spada k splošni izobrazbi in je primerna osnova za ustvarjanje dialoške odprtosti.

2. Zavzemati se je potrebno tudi za to, da bi se mladi poglabljali v temeljne vsebine klasične izobrazbe, ki je še posebej pomembna v času poplitvenega in empirističnega pogleda na življenje, saj prav klasični teksti (grški, latinski) odkrivajo ves realizem in celovitost temeljnih življenjskih vprašanj; na mnogih tujih univerzah je to del curriculuma ne glede na smer študija.

3. Poseben pomen naj bi imela umetnost, ki govori o skrivnostnih globinah človekovega bivanja, iskanja, hrepenenja, ustvarjanja o tem, da se življenja in vsega bivajočega nikoli ne more obvladati, ampak ostaja odprto, da ga v svojem čudenju vedno znova odkrivamo.

4. Prostovoljno delo bi moralo imeti središčno vlogo pri vsaki vzgoji in občestvu, saj mlade vzgaja za čut odgovornosti za bližnjega, da je nekdo najbolj srečen takrat, kadar se umakne iz svoje egocentrične zaprtosti vase in naredi nekaj dobrega za drugega.

5. Socialna razsežnost je v času težkih gospodarskih razmer še prav posebnega pomena. Pomagati študentom, ki so v težkem materialnem stanju, ali morda doživljajo socialno, duševno ali duhovno stisko in revščino. Po zgledu papeža Frančiška smo poslani k služenju in tukaj štejejo samo konkretna dejanja ne pa neke lepe teorije in želje.

6. Pomembna je kakovostna izobrazba, vedenje, tudi krščanski veri in drugih religijah, ki pa ni namenjeno samo sebi, ampak vodi k bolj ustvarjalnemu bivanju, od spoznanja torej k načinu življenja. Poročilo mednarodne komisije o izobraževanju za 21. stoletje pripravljeno za UNESCO in ga je v Sloveniji izdalo Ministrstvo za šolstvo leta 1996, poudarja štiri temelje vzgoje in izobraževanja (analogno to lahko prenesemo tudi na versko vzgojo in delo v različnih občestvih po župnijah):

a)     Učiti se da bi vedeli
b)    Učiti se, da bi znali delati (od spretnosti do usposobljenosti…..)
c)     Učiti se, da bi znali živeti v skupnosti in eden z drugim (trud za skupne cilje…
d)    Učiti se biti (z veseljem biti to kar si, sprejemanje samega sebe….)

7. V današnjem času individualizma je posebnega pomena vzgoja čuta za skupno dobro, saj je človek družbeno bitje in od vsakega posameznika je odvisno, kakšna bo ta družba in država, v kateri živimo. Ob vseh mogočih pravicah je potrebno poudarjati tudi naše dolžnosti.



Lahko bi govorili, da v sodobni družbi zasledimo naslednje socialne stranpoti in slabosti, ki otežujejo naše medsebojne odnose: »politika brez načel, trgovina brez morale, bogastvo brez dela, izobrazba brez vrednot, znanost brez humanosti, brezvestno uživaštvo, želje po uspehu brez truda in odpovedi.«

Nasproti samovoljni svobodi individualizma in pragmatizma je potrebno poudariti človekovo odgovornost in dolžnosti. Če imamo pravico do življenja, potem imamo tudi dolžnost, da življenje spoštujemo. Če imamo pravico do svobode, smo dolžni tudi spoštovati svobodo drugih. Če imamo pravico do varnosti in do življenja brez strahu, potem smo dolžni, da ustvarimo razmere, da lahko vsak človek to varnost tudi uživa. Če imamo pravico do sodelovanja v političnem življenju lastne države in pravico, da si izberemo politične predstavnike, potem smo dolžni, da z vsemi močmi sodelujemo in tako zagotovimo, da so izbrani najboljši predstavniki. Če imamo pravico do dela pod pravičnimi in primernimi pogoji, da zagotovimo spodobno raven življenja zase in za svoje družine smo dolžni, da z delom in s svojimi sposobnostmi naredimo kar največ. Če imamo pravico do svobode misli, prepričanja in veroizpovedi, smo dolžni spoštovati misli, prepričanja in verska načela vseh drugih. Če imamo pravico do izobraževanja, potem smo se dolžni učiti kar najbolj poglobljeno in kjer je mogoče, svoje znanje in izkušnje deliti z drugimi. In nazadnje, če imamo pravico izkoriščati naravna bogastva, potem smo dolžni spoštovati zemljo in obnavljati ter skrbeti za njene naravne vire.

Pri tem svojem poslanstvu, ki je včasih tudi zahtevno in zahteva radikalne odločitve pa nismo sami, ampak smo zbrani v veri, da nas Gospod opogumlja in vliva poguma, moči in radosti. Vera je živa tudi takrat, ko ne gre za junaška dejanja, marveč za vse, po čemer se človek na svoj način in z vsem življenjem vključuje v Božjo zgodovino.

Dragi prijatelji, želim vam Božjega blagoslova in naj bo leto naših srečevanj, učenja, odkrivanja skrivnosti našega verovanja leto veselega uresničevanja samega sebe. Dobri in usmiljeni Bog nas vedno znova preseneča, samo dopustiti mu moramo, da vstopi v našo živlljensko zgodbo.
 
msgr. dr. Anton Jamnik
predsednik Medškofijskega odbora za mladino in Medškofijskega odbora za kulturo pri SŠK

Foto: Tatjana Splichal

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Preberi tudi

Kupi v trgovini

Novo
Izpostavljeno
39,90€ Poglej izdelek: Pot v samoslovenstvo
Nalaganje
Nazaj na vrh