Učitelji in starši – nasprotniki ali zavezniki?

Šolski minister Vinko Logaj je na konferenci ravnateljev pred začetkom šolskega leta podal oceno, da se v slovenskem šolstvu »stvari ustavljajo na odnosni ravni in v komunikaciji«. (Tudi) zato je mnogim učencem ob koncu počitnic težko. V šole se zaskrbljeni vračajo tudi nekateri učitelji, ki povedo, da jih delo z učenci sploh ne skrbi, veliko več sivih las pa jim povzročajo njihovi starši (velja seveda tudi obrnjeno). Zakaj so odnosi med učitelji in starši včasih zahtevni? Da učitelji raje delajo z otroki kot s starši, niti ni presenetljivo, saj se verjetno nihče na pedagoško ali druge fakultete, ki običajno pripeljejo do učiteljskega poklica, ne vpiše zaradi velike želje po delu s starši. Razloge za manj prijetne odnose med učitelji in starši najdemo pri obojih. Miha Čebulj, oče dveh otrok, predsednik Sveta staršev in član Sveta zavoda OŠ Davorina Jenka v Cerkljah na Gorenjskem, enega od izvorov zapletov vidi v prepričanju staršev, da imajo iz učilnic veliko »izkušenj in znanj«, saj so tudi sami hodili v šolo. Tako menijo, da šolstvo dobro poznajo, zato želijo dobronamerno podati svoj uvid o tem, kakšna naj bi šola bila. »Včasih je to lahko koristno, ne pa vedno: takšni komentarji staršev so lahko tudi nezavedno zdravljenje lastnih travm, ki smo jih v šoli doživeli,« dodaja Čebulj. Uroš Medar, učitelj matematike in fizike na OŠ Danile Kumar v Ljubljani, opaža, da je nekaterim staršem težko slišati kritiko svojega otroka, zato se včasih postavijo v obrambno pozicijo. A podobno, opozarja, je lahko tudi pri učiteljih: »Če učitelj v poučevanje daje sebe celega, bo tudi on občutljiv na kritiko in bo morda manj primerno odreagiral.« Miha Čebulj si včasih želi večjo vlogo staršev pri doseganju skupnih ciljev: »Učitelji npr. pri bralni znački od otrok poleg prebrane knjige pričakujejo še risbo, pisno obnovo in/ali razgovor o knjigi. Če je cilj promocija branja, bi pričakoval, da učitelj starše vpraša, na kakšen način jim pri doseganju tega cilja lahko pomagamo.« Učitelj je na svojem področju sicer strokovnjak, zato je razumljivo, da starši ne morejo določati, kako naj bi učni proces potekal. Uroš Medar slikovito oriše: »Jaz avtomehaniku ne razlagam, kako mora zamenjati neki del sklopke. Seveda pa to ne pomeni, da smo do staršev lahko vzvišeni ali da ne bi sprejemali njihovih dobrih predlogov.« Kaj starši pogosto očitajo učiteljem? Starše manjkrat zmotijo metode poučevanja, večkrat pa se jim nepravična zdi katera od ocen. To je razumljivo, saj imajo (vsaj v pisno) ocenjevanje nekoliko boljši vpogled kot v sam proces poučevanja, poleg tega pa ocene ne razumejo vedno le kot povratne informacije o znanju v nekem trenutku, pač pa ji pripišejo širši pomen. Nekateri starši so tudi prepričani, da učitelji prepogosto obveščajo o manjših prekrških, npr. klepetanju med poukom, saj pričakujejo, da bo učitelj poskrbel za mir v učilnici. Podobno je lahko z domačimi nalogami. Miha Čebulj navaja primer, ki se je dobro razpletel: »V lanskem šolskem letu me je zelo skrbna in prijetna učiteljica naučila, naj se ne obremenjujem z njenimi obvestili, da otrok nima domače naloge, saj podpira odločitev naju z ženo, da je za domače naloge odgovoren sam; obvešča pa zgolj zato, da doma vemo, koliko otrok sodeluje.« Mnogi starši si tudi želijo, da bi otroci čim več ali celo vse šolsko delo opravili v šoli in bi jim popoldnevi ter konci tedna ostali za druge dejavnosti. Učitelj Uroš Medar jih razume in navaja prepričanje socialne pedagoginje Damjane Šmid, da naj ima učenec samostojnega dela na dan največ toliko, kot je številka njegovega razreda, pomnožena z 10 minutami. Sedmošolec bi tako samostojno delal največ 70 minut na dan, v kar pa je poleg domačih nalog všteto tudi samostojno delo pri pouku. Ni pomembno le kaj, temveč tudi kako sporočamo Na šolah poleg pogovora v živo, npr. na govorilnih urah, s starši komunicirajo prek različnih komunikacijskih kanalov. Ko smo v stiski s časom, je večkrat najbolj preprosta rešitev sporočilo prek e-pošte. Žal pa preproste rešitve pogosto niso najboljše. Medar pojasnjuje: »To je najslabši način. Elektronska sporočila so pogosto napisana v afektu in dostikrat tudi napačno razumljena. Morda je oče ob pisanju doživljal hudo zaskrbljenost, mi pa v zapisanem prepoznamo jezo in napadalni ton.« Z njim se strinja tudi Čebulj: »Izza tipkovnice sebe lahko precej hitro distanciramo od sporočila in tako lažje prestopimo mejo, ki je v živo verjetno ne bi. To ne pomeni, da digitalne komunikacije ne smemo uporabljati; za tehnične dogovore je odlična, za vsebinske in vzgojne vsebine pa si starši moramo vzeti čas in z učiteljem sesti skupaj.« »Veliko nesoglasij se reši že tako, da spregovorimo na štiri oči,« mu pritrjuje učitelj Uroš Medar. Zveni razumljivo in verjetno to ve večina učiteljev (in staršev). A vseeno do srečanj v živo včasih ne pride. Razlog za to gotovo ni samo pomanjkanje časa. K temu verjetno prispeva tudi strah staršev pred učitelji ali njihovim maščevanjem. Uroš Medar zagotavlja: »Učitelji se zavedamo, da nismo nezmot- ljivi. Prav tako ni treba, da jih skrbi maščevanje učiteljev. Zaradi staršev, ki pridejo na govorilne ure, otrok nikoli ne kaznujemo, jih 'nimamo na piki'.« Podobnega mnenja je tudi predsednik Sveta staršev na OŠ Davorina Jenka Miha Čebulj: »Ocenjujem, da so slovenski učitelji v večini dovolj profesionalni, da znajo ločiti, da sta otrok in starš dve različni osebi in da z vsakim gradijo svoj lasten odnos.« Drži pa, da učitelji staršem včasih (pre)hitro dajo kakšno nalepko. Čebulj opaža, da nekateri učitelji starša, ki tiho ne kima, hitro označijo kot zahtevnega. Uroš Medar prizna, da se učitelji včasih soočanja s t. i. zahtevnimi starši bojijo. Opozarja pa še na eno težavo: »Če starši s svojim otrokom veliko govorijo o svojem negativnem odnosu do učitelja, ga stalno kritizirajo ipd., otrok morda ne bo zmogel vzpostaviti ustreznega odnosa s tem učiteljem. Pohvalno je, da otroci sledijo mnenju svojih staršev. A prav zato pred otrokom učitelja ne smemo označiti kot slabega, saj s tem bolj kot učitelju škodimo svojemu otroku.« S tem se strinja tudi Miha Čebulj in dodaja: »Če ima otrok občutek, da učiteljev odnos ni ustrezen, je v njegovi koristi, da mu starši razložimo, da so učitelji različni in da se bo v življenju srečeval z ljudmi, s katerimi ne bo vedno kompatibilen in naj ta odnos z učiteljem vzame kot šolo ter se nauči, kako s takimi ljudmi ravnati, da je sodelovanje vseeno uspešno.« Včasih pa se vseeno zgodi, da nezadovoljstvo z učiteljem presega zgolj subjektiven občutek nekega otroka ali starša. Miha Čebulj v primerih, ko več staršev v razredu zazna neprimeren odnos do učencev ali nekakovostno poučevanje, predlaga: »Najtežje je spremembe doseči pri učiteljih, ki predstavljajo sistemsko težavo in se o njihovi nestrokovnosti govori skozi generacije. Ker v teh primerih vodstvo velikokrat nima dovolj vzvodov za ukrepanje, lahko skupni nastop staršev pripomore k odločnejšim ukrepom.« Če nas pri učitelju nekaj zmoti … Verjetno ni staršev, ki se jim vsaj kdaj nekaj, kar je (oz. naj bi – po besedah otroka) storil učitelj, ne bi zdelo nenavadno ali celo nepravično. A Uroš Medar, oče štirih hčera, poudarja: »Starši ga večkrat polomimo, ko nekritično vzamemo povedano za resnico. Jaz se v očetovski vlogi v takem primeru odzovem z vprašanjem: 'Kaj si pa ti naredila narobe?' Ne da bi hotel hčerko obtoževati, ampak jo spodbudim, da mi pove celo zgodbo, ne le 'krivični del'.« Podobno svetuje tudi Čebulj: »Ko starš ocenjuje, da učitelj nekaj dela narobe, naj naprej globoko vdihne, potem pa naj skuša pridobiti čim bolj relevantna dejstva.« Včasih se izkaže, da je bilo ravnanje učitelja povsem primerno. V nasprotnem primeru ali pa če imajo starši občutek, da ima učitelj do njih ali njihovega otroka neustrezen odnos, Medar predlaga: »V pogovoru v živo učitelju povejmo, da imamo čuden občutek. Skoraj zagotovo se bo učitelj na to ustrezno odzval in zgladil, če je kaj potrebno zgladiti.« Seveda pa to predlaga tudi za drugo stran: »Če učitelj zaznava neustrezen odnos katerega od staršev, naj ga tudi povabi na govorilne ure. Konec koncev smo pedagogi med drugim tudi strokovnjaki na področju odnosov, zato je še bolj pomembno, da zmoremo narediti ta prvi korak.« Vse vendarle ni tako črno Oba sogovornika poudarjata, da so odnosi med učitelji in starši v večini primerov zelo dobri. »Zdi se mi, da smo starši v večini z učitelji zadovoljni. Res je, da velikokrat slišimo kritike na račun učiteljev, ampak tako kot na drugih področjih, tudi v odnosu do učiteljev nezadovoljna manjšina večinoma preglasi zadovoljno večino,« pojasnjuje Čebulj. Na vprašanje, kaj starši cenijo pri učiteljih in obrnjeno, sta oba sogovornika odgovorila, da bi izpostavila iskrenost. Čebulj dodaja, da pri učiteljih ceni zmožnost, da v razredu ustvarijo prijetno okolje; da otroke navajajo na sodelovanje, sprejemanje drugačnosti in doslednost. Učitelj Uroš Medar pa pri starših zelo ceni, če ob koncu šolskega leta prepoznajo učiteljev trud za učence: »Ko to ovrednotijo z besedami, ne z darilom, je res dušo božajoče.« Čebulj meni, da večina staršev o učiteljih nima slabega mnenja in zaključuje: »Menim, da je učiteljstvo lep in plemenit poklic. Učitelji imajo s svojim odnosom do otrok in vplivom nanje možnost narediti svet lepši.«

Dostop do članka (47174)

Učitelji in starši – nasprotniki ali zavezniki?

Učitelji in starši – nasprotniki ali zavezniki?

Zakaj so odnosi med učitelji in starši včasih zahtevni?

Simbol primorske ljubezni

Molitev in post za boljšo oblast

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.