Na veliki šmaren so slovesno bogoslužje v Ukrajini med drugim obhajali v stolnici Marijinega vnebovzetja v Odesi. Ob sklepu splošne avdience 3. avgusta letos je papež Frančišek blagoslovil krono, s katero so na včerajšnji praznik slovesno okronali podobo Device Marije v omenjeni ukrajinski stolnici.

Nadškof Kulbokas je ob tej priložnosti za Vatican News spregovoril o pomenu tega praznika za Ukrajince, ki so se znašli sredi vojne vihre s sosednjo Rusijo, ter o tem, kako pozivi papeža Frančiška k molitvi in dialogu vlivajo upanje preizkušanemu narodu.

V bolečini in trpljenju nad ukrajinskim narodom ljubeče bdi Božja Mati Marija

Nadškof je ob somaševanju domačih duhovnikov obhajal včerajšnje bogoslužje in opravil slovesni obred kronanja Marijine podobe. Kot je dejal, je trenutno obdobje za Ukrajince izredno težko in zelo boleče je prisluhniti vsem pričevanjem ljudi, ki doživljajo krvave spopade; profesor iz Mariupola mu je pred kratkim povedal, da so ljudje v tem mestu izgubili vse. Veliko je bolečine in trpljenja, toda ves ta čas nad ukrajinskim narodom s svojo ljubečo roko bdi Božja Mati. Čeprav so papež Frančišek in z njim vsi škofje po svetu Ukrajino že posvetili Marijinemu Brezmadežnemu srcu, tamkajšnji duhovniki to dejanje obnavljajo vsak dan.

Ko smo priče tolikšnemu trpljenju, je pojasnil nadškof Kulbokas, nimamo druge izbire, kot da se v molitvi obračamo na Marijo, našo zavetnico. V tako obupni vojni po vsej Ukrajini - v tem obdobju še posebej na območjih Nikolajeva, Harkova, Zaporožja in Odese - so Gospodu hvaležni za življenje, za dar vsakega novega dne, kar ljudi vsak dan spodbuja k intenzivnejšemu duhovnemu življenju.

Ukrajinski duhovniki zelo veliko molijo, da ne bi postali podobni napadalcem, da ne bi postali enaki tistim, ki sejejo smrt.

Zato tudi škof sam zelo intenzivno doživlja praznik Marijinega vnebovzetja, saj nam ta kaže, da so nebesa tisto, za kar si prizadevamo, po čemer hrepenimo. In tudi če izgubimo to človeško življenje, nebesa ostajajo naše veliko hrepenenje. Razmere v Ukrajini so namreč zelo dramatične: toliko je grozodejstev, mučenj, celo namernih napadov na reševalna vozila, bolnišnice in otroke: takšnih grozodejstev, da je človek nenehno v skušnjavi, da se razjezi in notranji mir nadomesti s sovraštvom.

Zato ukrajinski duhovniki zelo veliko molijo, »da ne bi postali podobni napadalcem, da ne bi postali enaki tistim, ki sejejo smrt, kajti če žrtev napolni sovraštvo, je v duhovnem smislu izgubila«. Molitev je tudi čas, ko prosijo za priprošnjo Device Marije, da njihovih src ne bi napolnilo sovraštvo, ampak pogum, potrpežljivost, duh mučeništva in zaupanje v Gospoda.

Podoba Marije Vnebovzete v stolnici v Odesi. FOTO: Wikipedia

Humanitarne razmere v Ukrajini še vedno zaskrbljujoče

Nadškof je odgovoril tudi na vprašanje, kakšen je pomen papeževega blagoslova Marijine krone za stolnico v Odesi, ki Petrovega naslednika na nek način povezuje s krajevno Cerkvijo v Ukrajini. Po njegovih besedah so tovrstna dejanja del cerkvenega izročila: ob najbolj slovesnih trenutkih se papeža prosi za poseben blagoslov, predvsem blagoslov kron, namenjenih Devici Mariji. Papež Frančišek vedno znova izpostavlja svojo bližino v molitvi ter ponavlja poziv vsemu krščanstvu in svetu, naj molijo za Ukrajino in za mir: njegovo srce je s trpečim ukrajinskim ljudstvom. Zato se ukrajinski verniki zavedajo, da je krona, ki je prišla iz Rima, potem ko jo je blagoslovil sveti oče, zelo konkretno znamenje - polno empatije, podarjeno iz srca - molitve svetega očeta, zelo veliko znamenje povezanosti med celotno Cerkvijo, ukrajinskim narodom in svetim očetom.

Tudi razmere v Siriji so še vedno dramatične, vendar svet o tem ne govori več.

Vojna v Ukrajini je danes nekoliko manj v središču svetovne pozornosti, zato se nekateri bojijo, da bo svet pozabil nanjo, humanitarne razmere v državi pa so še vedno resne. Nadškof je pojasnil, kako je v človeškem smislu sicer razumljivo, da se svetovna pozornost nekoliko umiri: podobne izkušnje ima tudi kardinal Zenari, apostolski nuncij v Siriji, kjer so razmere še vedno dramatične, vendar svet o tem ne govori več.

V Ukrajini je ogromno razseljenih družin, ki nadškofu pripovedujejo, kako težko je živeti na tak način. Prizadevajo si, da bi se lahko vsi skupaj vrnili na svoje domove. Številni družinski člani že mesece spijo kar v svojih avtomobilih, ker ne želijo oditi v tujino, in nenehno upajo, da se bodo lahko vrnili na svoj dom.

Znamenja upanja: z neutrudnimi prizadevanji in majhnimi koraki je mogoče doseči napredek.

Utrujajoče je živeti brez zadostnih količin hrane, brez dela, brez doma, prenočevati v avtomobilih, saj kljub številnim humanitarnim pobudam in pomoči ni mogoče pomagati vsem, ker je število razseljenih veliko in naloga izjemno obsežna. Pri ljudeh se pojavlja problem občutka osamljenosti, ko živijo v resnično težkih razmerah.

Ladje z žitom, ki postopoma zapuščajo ukrajinska pristanišča, so za nadškofa Kulbokasa znamenje upanja, da je z neutrudnimi prizadevanji in majhnimi koraki mogoče doseči napredek, in prepričan je, da bo na ta način mogoče zaustaviti tudi vojno v Ukrajini: »Pomembno je storiti vse, kar je v človeških močeh, da se vzpostavi ozračje, če že ne dialoga, pa vsaj stika.« Po mnenju apostolskega nuncija je to tudi najpomembnejše sporočilo svetega očeta in njegovih pozivov k dialogu.