Vstani iz groba, Taras Ševčenko,

zapoj še enkrat svojo pesem o Ukrajini,

njenih širjavah in brezbrežjih,

zlatorumenih pšeničnih in sončničnih poljih in modrini neba,

veletoku Dnipro in njegovih pritokih,

velikemu knezu Vladimirju in Kijevski Rus.

Pomoči svoje pero v tolikokrat prelito kri Ukrajincev,

spesni novo dumo o Kijevu, materi ukrajinskih mest,

povej na uho Ukrajinki, doječi otroka sredi še neoplete njive ječmena,

spodbudi tlačana, naj naznani dan vstaje zatiranih, ponižanih in razžaljenih,

pregovori meniha iz Pečerske lavre, da je že čas, da stopi na svetlo,

naredi križ in blagoslovi ukrajinsko zemljo,

svobodno in tolikokrat zavzeto,

opsovano in ljubljeno,

nikdar zares kmetova last;

vedno se je od nekod vzel tlačitelj z bičem in okovanim škornjem.

Stopi do patriarha,

naj prižge najlepšo svečo pred oltarjem Bogorodice

in povabi ljudi: Z vsem srcem in dušo molite z menoj

za svoje družine, otroke in zase,

pa tudi za »brata« z Vzhoda,

ki je pozabil, od kod je, čigav in zakaj se je rodil,

je postal novi Stalin.

Dvignite svoje roke k nebu, od koder dežujejo bombe, priletijo rakete:

Pantokrator, ustavi jih vsaj zaradi nedolžnih otrok.

Odprite oči, prisluhnite, kaj šepeče babuška,

vas je izučil holodomor.

Čaka vas novi – brezdomce.

Pekel, pa tudi nebo,

ko bo konec te bratomorne norije,

si bosta ruski in ukrajinski kmet na ozarah spet segla v roke,

si zaželela: Zdravstvuj!

Midva sva svoje naredila,

naj še on, demagog in despot, ki je kriv za vse to,

in tisti, ki mu sledijo.

Pa tudi oni pod zemljo.

Žrtve nespameti enega ali več, ki je hotel preveč.

Naj še ti vstanejo,

milijoni pred sedaj mrtvimi,

in še enkrat vsem zabičajo, izreko:

NIKDAR VEČ VOJNE!

Nismo umrli zaman.

Živi živite drugače.

Dolžni ste to.