»Ruski okupatorji so me vprašali: zakaj tu visi ukrajinska zastava? Odgovoril sem jim: kaj drugega pa naj bi viselo tam? To jih je šokiralo. Dejansko so mislili, da bodo ob vstopu v mesto povsod plapolale ruske zastave. Rekel sem jim: če bi tu visela druga zastava, ne bi delal tukaj. Bal sem se za svojo družino, za svoje otroke … Nikoli pa me ni bilo strah zase,« spletni portal Vatican News navaja besede pogumnega Ukrajinca.

Volodimirju Sahaidaku je uspelo rešiti vseh 52 mladostnikov iz centra.

»Vi ste nacisti,« so govorili ruski okupatorji. »Vzeli vam bomo otroke, jih prevzgojili in vam sodili.« Sahaidak se ni pustil ustrahovati, je pojasnil v pogovoru za italijanski Avvenire. Izselil se je iz svojega doma in dva meseca živel z mladimi v centru ter jih poskušal čim bolj zaščititi. Dejansko mu je uspelo rešiti vseh 52 mladostnikov. Poskrbel je, da so jih enega za drugim s ponarejenimi dokumenti pretihotapili na varna območja. Herkulova naloga.

Prebivalci Hersona praznujejo po umiku ruske vojske, november 2022. FOTO: Vatican Media

Petnajst otrok odpeljanih na Krim

Volodimir pa ni mogel ničesar storiti za petnajst ukrajinskih otrok, ki so jih napadalci pripeljali s seboj iz Mikolajeva. Nekaj dni so ostali v centru pod nenehnim nadzorom Rusov, nato pa so jih odpeljali proti Krimu:

Dobro smo se zavedali, da Rusi nadzorujejo otroke in da nas ne bodo kar tako pustili oditi z njimi.

»Slišal sem, da je odločitev o izgonu otrok sprejela vojska. Dobro smo se zavedali, da Rusi nadzorujejo otroke in da nas ne bodo kar tako pustili oditi z njimi. Navsezadnje so bile povsod nadzorne točke in množice okupatorjevih sodelavcev - hitro bi jih izsledili.«

Pokrajina Herson, kmalu po umiku Rusov, konec septembra 2022. FOTO: Vatican Media

Priča proti Putinu

Danes se Sahaidak skriva - je namreč ena glavnih prič v preiskavi proti ruskemu vodstvu, vključno s predsednikom Putinom, zaradi izgona ukrajinskih otrok v Rusijo. Kamere v njegovem objektu so posnele ruske vojake, ki so od njega zahtevali, naj jim izroči seznam svojih varovancev; zdaj je nenehno deležen ruskih groženj. Kljub temu je prepričan, da je bilo vredno. Pravi, da ga ni strah, saj je to povezano z dogodkom izpred dveh let. Ne pojasni, kaj ima v mislih - morda bolezen?

Zakaj? Zakaj sem še vedno živ? Ko se je začela vojna, sem razumel. Tako me ni bilo več ničesar strah.

»Pred dvema letoma sem bil na meji med življenjem in smrtjo, ne, pravzaprav sem to mejo že prestopil … In odtlej se ničesar več ne bojim. To pa zato, ker mi je Bog podaril življenje. In dolgo časa sem se spraševal: Zakaj? Zakaj sem še vedno živ? Ko se je začela vojna, sem razumel. Tako me ni bilo več ničesar strah.«