»Ukvarjam se z družino, v prostem času pa delam na kmetiji«

Na Moti pri Ljutomeru živita Jan in Daniela Škrobar, ki sta pred kratkim obeležila častitljivo 30. obletnico zakona. Sta ponosna starša petim otrokom, starim med 18 in 29 let. Dobro leto sta tudi tast in tašča. Njun vsakdan je prepleten med kmetijo in šolskimi klopmi. Jan kot inženir agronomije in nekdanji vrhunski športnik skrbi za domačo kmetijo, Daniela pa kot učiteljica naravoslovnih predmetov poučuje otroke na Osnovni šoli Stročja vas. Čeprav so jima obveznosti in delo pomemben del življenja, znata najti čas tudi zase. Od kolesarjenja do sprehodov in malih odklopov, ki vedno znova prinesejo svežino v njun odnos. V pogovoru razkrijeta, kako ju je zaznamovalo skupno življenje, katerim svetnikom se najraje priporočita in kako po treh desetletjih še vedno ohranjata iskrico v zakonu. Kako so izgledali vajini začetki skupne poti? DANIELA: Spoznala sva se pred 36 leti na odkupu pšenice. Delala sem prek študentskega servisa na analizah pšenice, Jan pa je bil na praksi prek fakultete. Stara sem bila 18 let, Jan pa 22. Tisto leto je imel najboljše parametre – pa tudi zato, ker sem mu jaz vse najvišje ocenila (smeh). In potem je nekako preskočila iskrica. Po šestih letih sva se poročila. JAN: Preden sva postala fant in dekle, sem vsak dan zmolil en očenaš za bodočo ženo, Daniela prav tako za bodočega moža. Spoznala sva se mlada. Igral sem odbojko v prvi ligi in imel vsak dan treninge, ob sobotah tekmovanja, ob vsem tem pa še delo na kmetiji. Videla sva se zelo malo. Vedela sva, da se bova poročila, o tem, kje bova živela, se nisva pogovarjala. Bilo je jasno, da bova živela na naši kmetiji. Hiša je bila pri nas že pripravljena, Daniela pa se je morala na nov način življenja privaditi. Ni bilo vedno lahko, a sva se trudila po najboljših močeh. DANIELA: Ko sva ustvarila družino, sva se dogovorila, da bo za delo na kmetiji odgovoren Jan, jaz pa bom v službi. Tako so otroci prvih nekaj let živeli precej brez obveznosti. A ko sva opazila, da jim to ne prinaša nič dobrega, sva spremenila pogled: kar otrok lahko stori – mora. Delo v razumnih okvirih je namreč bogastvo. Danes sva hvaležna, da sva jih naučila delovnih navad in odgovornosti, saj jim to zelo koristi pri študiju in vsakdanjem življenju. Kateri je vajin najlepši poletni spomin, povezan z življenjem na kmetiji? DANIELA: Pri nas je bilo vedno tako, da se je naš dopust začel šele, ko je bila žetev končana. To je bilo običajno konec julija, in takrat smo si vzeli kak teden ali deset dni časa samo zase. Najlepši spomini so iz tistih obdobij, ko so bili vsi otroci še doma in smo šli skupaj na morje ali kak izlet. JAN: Vsako poletje greva na duhovne vaje za zakonce, ki nama veliko pomenijo in koristijo v vsakdanjem življenju. Več let sta aktivno vpeta v zakonsko in družinsko pastoralo. Kako se je to pravzaprav začelo? Katera so tista temeljna sporočila, ki jih posredujeta mladim parom? JAN: Kot mlada sva bila blizu Bogu, a sva ga potem nekako dala na stran. Ko je bilo res težko, je Daniela predlagala, da bi skupaj molila. Včasih sva zmolila, včasih ne, redno pa sva hodila k maši. Sam sem pogosto iskal pobeg v športu. Čeprav sem mislil, da nama nič ne manjka, sva šla na seminar za poglobitev krščanskega življenja in povabila Jezusa, da prevzame krmilo najinega zakona. Našla sva tudi duhovnika, ki naju je poslušal, usmerjal in blagoslavljal. Zaupala sva mu najine šibkosti in nemoči. Na temeljnem vikend seminarju društva Družina in Življenje sva spoznala, da je za zakon potrebno delo – trud in povezanost z Bogom. Danes se v šali rad predstavim: »Ukvarjam se z družino, v prostem času pa delam na kmetiji.« DANIELA: Velikokrat ljudje mislijo, da greš v zakonsko skupino šele takrat, ko imaš težave. Težave so del vsakega zakona, del vsakega odnosa. A če imaš ob sebi skupino, kjer se učiš, pogovarjaš in rasteš skupaj z drugimi pari, potem je veliko lažje. V zakonski skupini sva veliko prejela – prijatelje, blagoslov in znanje, ki ga želiva posredovati naprej. Naučila sva se, da Božja beseda prinaša upanje in rešitev iz strahov, razočaranj in zamer. Bog vedno ponuja pot tistim, ki ga ljubijo. In ravno to želiva predati mladim. Katero obdobje je bilo za vaju najtežje in kako sta ga skupaj prebrodila? DANIELA: Ena najtežjih preizkušenj je bila zagotovo Janova bolezen pred približno dvajsetimi leti, ko mu je »podivjala« ščitnica. To je bilo res težko obdobje, saj sva takrat imela tri majhne otroke. JAN: Zame je bil to velik šok, saj sem bil prej športnik, poln energije, kar naenkrat pa mi je srce razbijalo, izgubljal sem težo, telo me ni več ubogalo. Pot do diagnoze je bila dolga. To je bil res zahteven čas, ko sva se oba počutila nemočna. DANIELA: Najin odnos pa je na preizkušnji, ko je preveč dela in se ne pogovarjava dovolj. Težko je bilo tudi takrat, ko je kateri od otrok težko zbolel in je moral v bolnišnico. A vse te izkušnje so naju učile potrpežljivosti, zaupanja v Boga in tega, da se morava vedno znova opreti drug na drugega – pa tudi na skupnost, ki nama je bila v oporo. Se kdaj priporočata sv. Jožefu, zavetniku družin? JAN: Seveda. Je tudi zavetnik delavcev. Zadnja devetdnevnica je bila izmoljena prav k njemu. Je pa res, da nam je še posebej domač bl. Anton Martin Slomšek, zavetnik učiteljev in kmetov. Na njegovo priprošnjo nas Jezus rad usliši. Poleg njega se zatekamo tudi k sv. Antonu Padovanskemu, Dominiku Saviu, angelom varuhom, nadangelu Mihaelu ter k Mariji. Sta kdaj v življenju doživela močan Božji dotik? Tisti trenutek, ko sta čutila, da je Bog resnično navzoč? DANIELA: Doživela sem kar nekaj močnih Božjih dotikov v različnih obdobjih svojega življenja. Prvi res močan dotik sem čutila v srednji šoli, ko sem doživela svoje prvo spreobrnjenje. Kasneje, približno pet let po poroki, sem doživela še eno globoko izkušnjo, ki me je znova pripeljala k Bogu. Božji dotiki se dogajajo tudi v vsakdanjem življenju. Včasih te Božja beseda kar zadene – občutiš, aha, to je odgovor na to, kar me muči, ali pa tolažba, ko sem v skrbeh. Bog pa me velikokrat potolaži tudi pri zakramentu svete spovedi in evharistiji. JAN: Jezus me je v mladih letih večkrat pocukal in mi dal vedeti, da obstaja. Po tem ko sva ga z Danielo zavestno povabila v najin dom, pa je vidno prisoten. Najprej je bilo kar veliko tolažbe, veselja in miru. Razodeval se je in se razodeva po zakramentu spovedi, premišljevanju Božje besede … Otroci počasi zapuščajo dom. Občutita praznino ali končno več časa zase? DANIELA: Prav je, da gredo najini otroci svojo pot. Vesela pa sva zmeraj, ko se radi vračajo domov. Pomembno je, da vidijo, da se razumeva. Seveda pa so tudi mešani občutki. Kot mama sem včasih malo žalostna in pogrešam otroke. Hiša postaja vedno bolj prazna. JAN: Po malem oboje, vendar se nama zdi to čisto normalno, da gredo svojo pot. Zavedava pa se, da bolj kot sva si blizu, lažje nama bo in tudi otroci bodo to gnezdo lažje zapustili. Po 30 letih zakona se imava bolj rada kot na začetku, čeprav vsako obdobje prinaša nove izzive. Pri otrocih sva naredila, kar sva v danem trenutku znala. Prosiva Gospoda, naj omili napake. Kaj to pomeni za prihodnost kmetije? JAN: Z Danielo se zavedava, da ni toliko pomembna dediščina, ki sva jo prejela, temveč dediščina, ki jo želiva zapustiti svojim otrokom. Otroci niso samo najini. Bili so zapisani v knjigi življenja, preden je bil svet. Zaupava Bogu, da ve, kaj počne. Sva pa v letih, ko se pogovarjamo tudi o materialni dediščini in skupaj z Bogom iščemo rešitve zanjo. Kaj bi svetovala mladim, ki razmišljajo o življenju na kmetiji? JAN: Prepričan sem, da je življenje na kmetiji lepo, blagoslovljeno, obenem zahtevno. Kmetov je namreč vse manj. Imamo tudi vse manj vpliva na odločanje v zvezi s kmetijstvom. Da se bodo mladi na kmetiji dobro počutili, imamo srednje in starejše generacije pomembno odgovornost. Prav je, da mladim za kmetovanje damo priložnost pravočasno, to je takrat, ko si želijo ustvarjanja. Prav je, da se z njimi odkrito pogovarjamo, jim ne vsiljujemo naših rešitev in naših pogledov. Obenem pa smo pripravljeni priskočiti na pomoč takrat, ko nas za pomoč prosijo.

»Ukvarjam se z družino, v prostem času pa delam na kmetiji«

»Ukvarjam se z družino, v prostem času pa delam na kmetiji«

Kako so izgledali vajini začetki skupne poti?

DANIELA: Spoznala sva se pred 36 leti na odkupu pšenice. Delala sem prek študentskega servisa na analizah pšenice, Jan pa je bil na praksi prek fakultete. Star...

»Verjamem v lepoto kot izraz vere«

Mladi astronom v Vatikanu

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.