FOTO: Jana Jocif.


Letos teče dvajseto leto od smrti Lojzeta Spacala (1907–2000), grafika, slikarja, v mednarodnem kulturnem prostoru enega najbolj uveljavljenih slovenskih likovnih umetnikov. Rojen slovenskim staršem v Trstu je vse življenje zajemal iz dveh kultur: romanske in slovanske in v svojih delih izpovedoval ljubezen do dveh svetov: obmorskega in kraškega.

Njegova letna hiša v kraški vasici Škrbina, kjer je Spacal tudi pokopan, je en sam velik poklon Krasu in kraški kulturni dediščini, pa tudi živ izraz Spacalove umetnosti. Zanjo zdaj skrbi njegova vnukinja Tanja Spacal, ki nam je odprla vrata v Spacalov svet.

Umetnik z obeh strani meje

Lojzeta Spacala s kraško pokrajino in življenjem povezujejo korenine njegovega rodu. Starša sta bila doma iz Kostanjevice na Krasu, delo pa ju je odpeljalo v Trst. Oče je bil kamnosek, umrl je, ko je bilo Lojzetu komaj štiri leta, zato je mladenič moral hitro odrasti in ob obiskovanju šole pomagal mami preživljati družino z opravljanjem različnih del, največ v mizarstvu. Leta 1929 ga je italijanska oblast kot zavednega Slovenca in antifašista aretirala in ga za tri leta izgnala v južno Italijo.

Med delom v tamkajšnji mizarski delavnici je nekoč dobil naročilo, naj izdela preprosto krsto za štiriletno deklico. Ker je tudi njemu umrla štiriletna sestra, je krsto zelo lepo poslikal in z njo zbudil veliko pozornost, ki mu je prinesla številna naročila. V slikarstvu je odkril svojo strast in poklicanost in se po pošti vpisal na umetnostni licej v Benetkah, nato pa študij nadaljeval še v Monzi in Milanu. Med vojno je bil zaprt v raznih taboriščih po Italiji, leta 1944 pa je že razstavljal v milanski galeriji Il Milione in zbudil veliko zanimanje tako pri kritikih kot pri ljubiteljih umetnosti.

Leta 1958 je zmagal na bienalu v Benetkah, leta 1974 je prejel Prešernovo nagrado. Ustvarjal je predvsem grafike, pa tudi freske, kipe in tapiserije. Po vojni je bil iskan umetnik tako v Italiji kot v Jugoslaviji in širše v svetu. Razstavljal je tudi v Rimu, Parizu, Oslu, Moskvi, Pragi, Beogradu, Sao Paulu. Pri nas mu je posvečena Galerija Lojzeta Spacala v Štanjelu.


FOTO: Jana Jocif.

»Spacalu je nekako uspevalo, da je združeval Slovence in Italijane,« pove njegova vnukinja Tanja. »Kar je prav neverjetno, glede na to, da Italijani v Trstu Slovencev res ne marajo. On pa je bil povsod priljubljen. Nikoli se ni politično opredeljeval. Bil je umetnik za vse. Umetnik nekega teritorija.« Spacal je nasploh deloval povezovalno in sodeloval s številnimi galerijami in umetniki, ki so bili neredko tudi njegovi gostje v Škrbini.

Doma le tata in nono

»Nono je bil sicer bolj redkobeseden, a tisto, kar je povedal, je vedno imelo težo,« se spominja Tanja, ki je bila z dedkom vse do njegove smrti tesno povezana. »Za nas vnuke si je vedno vzel nekaj časa, čeprav je bil stalno zakopan v študij in ustvarjanje, naj bo tu v Škrbini ali v Trstu.«

Zanimivo, da domači skorajda niso vedeli, kako znan je in koliko nagrad je prejel. Delo je namreč strogo ločil od družine. »Šele ko so po smrti začeli vsi pisati o njem, smo videli, kakšno veljavo je imel v svetu,« pove Tanja, ko nas pripelje v srce Spacalove domačije: umetnikov atelje.

Tu pa čopiči in posodice, še zamazani z barvo. Delovni pult, založen z žagami, obliči, risalnim ogljem. Mojstrova očala in klobuk. Kot da je ravno ta hip odložil svoje delo in šel iskat novega navdiha. Smrt je svetovno znanega likovnega ustvarjalca dejansko ustavila sredi ustvarjalnega zamaha. Vse do zadnjega je neutrudno ustvarjal, nikoli mu ni zmanjkalo idej.


FOTO: Jana Jocif.

»V resnici je dajal vtis, kot da namerava živeti večno,« pravi Tanja. »Konec aprila 2000 je bil še na odprtju svoje velike retrospektivne razstave v ljubljanski Moderni galeriji. Po tistem se je njegovo počutje kmalu poslabšalo in v začetku maja je umrl,« se spominja. »Bil je ena od tistih osebnosti, ki zaznamujejo življenje. Njihov duh ostane navzoč tudi, ko jih že zdavnaj več ni.«

Zaljubljen v kraški kamen in hrast

Spacalov duh tudi po zaslugi njegove vnukinje še danes močno prevzema vso domačijo. Mnogi ob njenem obisku povedo, da se počutijo, kot da bi vstopili v Spacalovo grafiko. Skladne vertikale in horizontale na gankih, oknih, vratih in kamnitih potkah, barvni detajli, kamen in hrast kot osnovna gradnika …

Lojze Spacal je staro (najstarejši del nosi letnico 1650), prostorno domačijo v mali kraški vasici Škrbina nedaleč od Štanjela kupil v 70. letih prejšnjega stoletja, da bi poleti lahko ustvarjal stran od mestnega hrupa in vročine Trsta, kjer je sicer živel z ženo in dvema sinovoma. Obnovitvena in restavratorska dela so pod njegovim budnim očesom trajala štiri leta.


Celoten članek je bil objavljen v jesenski izdaji revije Praznična. Revijo lahko prelistate TUKAJ.

Letna naročnina je 19,60 evra. Cena posamezne številke je 4,90 evra. Hitra pot do naročila: narocila@druzina.si, 01 360 28 28.