Umetnost je nagib srca

Urška Bernik je žena, mama, poklicna glasbenica, fotografinja, ustvarjalka iz polstene volne in še kaj. Prepričana je, da umetnost ni rezervirana samo za tiste, ki opravljajo umetniške poklice: »Gre za nagib srca, ki ga lahko začuti in uresniči vsak, bodisi pri načinu, kako obhaja praznike, kako vrtnari, kuha ali počne kaj drugega ustvarjalnega.« Ob pogovoru z vsestransko umetnico, ki smo jo gostili v oddaji Reflektor, človek začuti veliko hvaležnost, da lahko počne tisto, kar čuti, da je njen nagib srca. Že 13 let v zboru Slovenske filharmonije Umetnost prežema vse kotičke Urškinega življenja. Najprej je tu njen poklic koncertne pevke, saj že 13 let poje v zboru Slovenske filharmonije. Njeni dnevi so, tako kot za druge člane zbora, zapolnjeni z dopoldanskimi vajami in popoldanskim delom doma, ki vključuje vadenje petja, pomnjenje melodij, besedil in tako dalje. Služba poleg nastopov doma vključuje gostovanja v tujini, poleg glasbenega vidika pa zajema tudi primerno urejenost za oder. V videzu vseeno ne gre za stremljenje k popolnosti, ki se Urški ne zdi prava pot. »Pevci na koncertnem odru imajo tudi tisto, česar se ne vidi, to pa je naše zasebno življenje, naše družine. Zdi se mi, da na to včasih kar malo pozabljamo.« V glasbo je zaljubljena, prepričana pa je, da je za odlično izvedbo potrebno tudi petje »z dušo«, šele potem nas glasba res povzdigne. Ko zapojejo doma in v župniji Prav glasba je bila nemara tista, preko katere je zares konkretno začutila Svetega Duha. O njem pogosto razmišlja, prihodnje leto bodo imeli v družini tudi birmanca, zato se je nedavno tega vprašala: »Kdaj pa sem sama prvič začutila Svetega Duha?« Ob tem dodaja: »Ne vem datuma, a spomnim se, da je na neki točki moje srce bilo sposobno začutiti drugače. In prav pri tem je imel jezik ljubezni glasbe zame zelo veliko vlogo.« Glasba ima v njihovi družini pomembno mesto. Tudi mož je odličen pevec, čeprav ne poklicni. Vsi trije otroci pojejo v cerkvenem zboru, poleg tega so v župniji aktivni tudi na druge načine, sinova sta ministranta, Urška pomaga s fotografiranjem posebnih dogodkov v župniji, zakramentov in podobno. Kdaj pa kdaj zapojejo tudi doma, kjer pa je spored zelo raznolik, nanj, denimo, zaidejo tudi popevke in uspešnice, ki jih poslušajo njeni otroci. »Kadar skupaj zapojemo, je to zagotovo znamenje, da je med nami vse v redu,« Urška opiše občutek, ki ni vzrok, ampak posledica nekega trenutka ubranosti v družini. Odnosi, ovekovečeni s fotoaparatom Poleg glasbe Urška ustvarja tudi na drugih področjih. Ko si je pred leti izposodila možev fotoaparat in se začela poigravati z nastavitvami na njem, jo je povsem prevzelo, kaj vse se lahko vidi skozi tisto okence. »Nastavitev nikoli nisem dala nazaj na tiste, ki jih je imel mož,« se zasmeji. Prišel je njen lastni aparat, nato drugi in tako naprej. Urška ljubi fotografijo, kot najljubši motiv pa navede odnose, kar je morda za statični medij, kot je fotografija, nekoliko presenetljivo. Gre za presunljive trenutke, ki so se lahko zgodili že davno ali pred kratkim, a ko začuti nagib in zagleda ta odnos nekje okrog sebe, ga želi upodobiti. Včasih v obliki žitnega polja, drugič v obliki dinamike med mamico in njenim malčkom, ki ji pozirata. »Najraje 'lovim' ljudi. Pa ne tistih stvari na njih, ki so vidne, ampak tisto vsebino, nevidne niti, ki jih imamo in se pokažejo na čisto drugih nivojih. Pa zato niso nič manj vidne.« Fotografiranja so zanjo tudi šola odnosov. »Med fotografiranjem se toliko naučim, predvsem o sebi, in sem potem bogatejša za ogromno spoznanj.« Družbena omrežja in fotografije otrok Ker ima Urška tri otroke, se seveda tudi doma pojavlja možnost fotografiranja, a kar se tiče objav z otroki, je zelo previdna. Pazi na to, koliko in kaj objavlja na svojih družbenih omrežjih, denimo na svojem Instagram profilu Milina čez milino ali na blogu Kavica z mano. Ob tem svoje vodilo razloži takole: »Predstavljam si sebe in svoje odrasle otroke denimo skupaj na večerji čez 20 let. Kaj si bomo povedali, česa se bodo spominjali. Ali bi mi bilo takrat v redu in udobno, ko jim bom rekla: Tvoje roke sem upodobila za to, da so na tej in tej fotografiji držale knjigo, tvoj obraz slikan od strani za nek drug motiv … Če sem s tem ok, potem fotografijo tudi uporabim za širši namen.« Ko pa se fotografirajo za kakšen družinski praznik, večje praznovanje ali delajo »gasilsko« fotografijo za spomin, njeni otroci začutijo, da ima mama dovolj polne roke dela, in izkoristijo priložnost, da so lahko najbolj nagajivi. Kovačeva kobila je navsezadnje kdaj pa kdaj tudi bosa. Jaslice iz polstene volne Ob ustvarjanju velikokrat čuti navdihe Svetega Duha, zagotovo tudi ob ustvarjanju figuric iz polstene volne, po katerih je zelo znana. Njene »angelčice«, kot jih je poimenovala, krasijo marsikateri dom ter so lepo darilo ob vselitvi, poroki, rojstvu. Včasih upodobi Marijo z rožnim venčkom v rokah, pred nedavnim je iz polstene volne poustvarila tudi brezjansko Marijo. Ustvarila pa je tudi jaslice s slovensko motiviko, figure so oblečene v narodno nošo, ob sveti družini pa stoji še 5-članska družina. Jaslice so postavljene v potičnico, ki je bila last njene mame. Za božič 2024 so bile te jaslice umeščene na razstavo v Vatikanu, kar se bo Urški za vedno vtisnilo v spomin, potem pa so postale del bogate zbirke jaslic v Muzeju jaslic na Brezjah. Nisem umetniška duša! Glasba, fotografija, izdelovanje figur iz polstene volne, ustvarjanje vsebin za Instagram … Urška Bernik je, lahko rečemo, vsestranska umetnica, rahločutna opazovalka Lepote, ki jo zna upodobiti na tak način, da s tem tudi drugim polepša kak trenutek življenja. Ob vprašanju, ali bi samo sebe opisala z izrazom »umetniška duša«, najprej pomisli na negativne stereotipe, ki jih tako pogosto (in včasih tudi po krivici) povezujemo z umetniki: neodgovornost, neurejenost, nezanesljivost … »Rekla bi, da nisem umetniška duša, saj plačujem račune!« se pošali. A ko malce bolj razmisli, se vendarle strinja. »Bolj kot da sem umetniška duša, bi rekla, da jo nosim. Se mi pa to ne zdi rezervirano samo za ljudi, ki imajo umetniške poklice. Če izhajam že iz svoje primarne družine – nobeden od staršev ni bil umetnik po poklicu, smo pa čutili te nagibe preprosto v tem, kako sta počela povsem vsakdanje stvari.« In to Urška čuti še pri marsikom drugem, ki mu Sveti Duh narekuje nagib srca, s katerim ustvarja nekaj lepega zase in za druge.

Dostop do članka (47174)

Umetnost je nagib srca

Umetnost je nagib srca

Že 13 let v zboru Slovenske filharmonije

Predlog, kako zaposliti najstnika med poletjem

Kje je Ana Frank

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.