Umetnostna dediščina Judov na Slovenskem
Umetnostna dediščina Judov na Slovenskem
Založba ZRC je izdala knjigo o umetnostni dediščini Judov na Slovenskem in Sonjin dnevnik, pričevanje Judinje Sonje Borus.
Sinagoga v Murski Soboti Vir: sobotainfo
Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta je izdal knjigo Umetnostna in zgodovinska srečevanja z Judi na Slovenskem.
V njej so avtorji predstavili nova spoznanja zgodovinskih in umetnostnozgodovinskih raziskav judovske dediščine, ki so bile posvečene zlasti odnosu do srednjeveškega judovskega prebivalstva, kakor ga razbiramo iz likovnih upodobitev in literarnih del, ter kraji, zaplembam, prenosom in restituciji judovske dediščine v času druge svetovne vojne in po njej.
Širok kronološki razpon premošča prispevek o naseljevanju Judov v 18. stoletju, ki posega v obdobje, ki so mu dosedanje študije posvečale manj pozornosti kakor srednjemu veku in 20. stoletju.
Študije sedmih avtorjev, sodelavcev Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU in Filozofske fakultete Univerze v Mariboru odpirajo nove poglede in osvetljujejo izbrane vidike zgodovine Judov in judovstva na Slovenskem.
Judovska navzočnost na Slovenskem v srednjem veku
Zbornik je uredila Polona Vidmar, objavljenih pa je sedem prispevkov.
Uvod Na ramenih prednikov sta napisala Oto Luthar in Polona Vidmar.
Mija Oter Gorenčič je raziskala ikonografske posebnosti pri upodobitvah Judov na slovenjgraškem Pasijonu.
Sinagoga v Murski Soboti leta 1931. Vir: Wikipedia
Polona Vidmar je pod naslovom Mellifluus universalis sit noster potus et esus predstavila podobo Živega križa v župnijski cerkvi sv. Jurija na Ptuju.
Aleš Maver piše o Judovski navzočnosti na Slovenskem v srednjem veku v izbranih literarnih upodobitvah.
Andrej Hozjan je predstavil gradivo o prvih judovskih družinah na območju Prekmurja v 18. stoletju.
Podiranje sinagoge v Murski Soboti leta 1954. Vir: sobotainfo
Anja Iskra je raziskala usodo judovskih umetniških zbirk v času nemške okupacije Spodnje Štajerske.
Renata Komić Marn je šla po sledi usode judovske premične kulturne dediščine na Slovenskem med drugo svetovno vojno in po njej (primer tržiškega veleposestnika Karla barona Borna.
Barbara Vodopivec je pod naslovom Ničesar ne vé predstavila restitucijo predmetov kulturne dediščine jugoslovanske provenience iz Avstrije, 1946‒1952.
Sonjin dnevnik. Beg in alija v zapisih Sonje Borus iz Berlina, 1941–1946
Inštitut za kulturne in spominske študije iz Založba ZRC sta izdala knjigo z naslovom Sonjin dnevnik in podnaslovom Beg in alija v zapisih Sonje Borus iz Berlina, 1941–1946.
Dve leti po izidu knjige Joškovi otroci, pretresljivega pričevanja Josefa (Joška) Indiga o napornem, večletnem reševanju 73 judovskih fantov in deklet pred holokavstom, dobivamo v prevodu še dnevnik Sonje Borus, mlade Berlinčanke, ki je ta usodni čas sproti osvetljevala iz svojega zornega kota.
Njeni prvi zapisi segajo v leto 1941, ko je morala skupina, ki jo je vodil Indig in ki je preko Jugoslavije želela priti v Palestino, nenadoma skreniti s prvotno začrtane poti.
Svoje zavetje je najprej našla v lovskem dvorcu na Lesnem Brdu pri Horjulu, kjer je ostala leto dni.
Sonja Borus kot mladenka
Za spominjanje na vse, kar bi najraje pozabila
Z Lesnega Brda se je Sonja Borus morala z drugimi umakniti v Nonantolo, mestece pri Modeni, po nemški zasedbi Italije pa v Švico, kjer je končno ušla smrtni nevarnosti.
Kot je v predgovoru Sonjinega dnevnika zapisal Oto Luthar, je Sonja Borus v svojih zapisih premogla pogum za sprotno premišljevanje o stiskah, v katerih so se znašli otroci na begu:
»S tem ko je v dnevnik poleg vsakdanjih, povsem običajnih dekliških težav vpisovala tudi vse svoje dvome in skrbi, je morala zbrati še dodaten pogum ... Ne nazadnje za spominjanje na vse, kar bi najraje pozabila.«
Sonja Borus, danes 93-letna Šošana Harari, živi v kibucu Ruhama v Izraelu.
Sonja Borus v zrelih letih.
