Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Umivanje grobov

Za vas piše:
Emanuela Žerdin
Objava: 31. 10. 2021 / 00:30
Oznake: Družba, Praznik, Vera, Mnenja
Čas branja: 2 minuti
Nazadnje Posodobljeno: 27.10.2021 / 10:55
Ustavi predvajanje Nalaganje
Umivanje grobov
Emanuela Žerdin. FOTO: Tatjana Splichal.

Umivanje grobov

Ko jesen s škrlatno rdečo in rumeno barvo obarva naravo, listje in trave, rada obiščem domače vaško pokopališče, kjer počivajo moji dragi in znanci. Sprehodim se med grobovi, polnimi svežih rož, srečam ljudi, ki se pogovarjajo med seboj ali z umrlimi, in čutim močno vez med njimi.

Pred dnevi sem opazila še nekaj: mnogi so grobove ne samo okrasili s cvetjem in prižgali sveče, ampak so marmornate spomenike in plošče skrbno umili z vodo in očistili. Umivanje grobov ni takšno, kot je umivanje ulic, ko komunalni delavci čistijo mesta po raznih protestih, nesrečah, druženjih. Ne! 

Ljudje so grobove čistili zelo nežno in skrbno, kot se čisti miza po dobrem kosilu ali prijateljskem druženju. Ta prizor me je spomnil na neko drugo umivanje – na umivanje umrlih ob slovesu iz hiše Ljubhospica … 

Obred smo pogosto naredili skupaj z domačimi in svojci, saj če so zmogli premagati predsodke, so lahko na enkraten način svojim umrlim izkazali zadnjo ljubezen. Spomnim se treh otrok, ki so zelo trpeli, ker njihova mama ni mogla umreti pri njih doma (stanovanje je bilo premajhno, pa služba, majhni otroci), a so bili prisotni ob smrti in z nami mamo umili, uredili ter jo oblekli v njeno najljubšo obleko. 

S solzami so ji ob tem častnem obredu še zadnjič izmili trudne oči, pobožali njen s trpljenjem zaznamovan obraz in sklenili roke, ki so jih tolikokrat nosile, ljubile, božale, reševale …

Človek ni zgolj telo, a vendar nas drugi spoznavajo in doživljajo skozi telo, zato so pomembna tudi »telesna dejanja slovesa«, ko se še zadnjič dotaknemo telesa, ki odhaja v središče zemlje, saj tako pokojnika laže prepustimo dotiku Božje milosti.

V času žalovanja najbolj pogrešamo prav telesno prisotnost tistih, ki so umrli – dotik, glas, nasmeh … Z molitvami in podeljevanjem svojih bolečin se počasi pripravljamo na drugačen odnos – na duhovno povezanost, ki ohranja naš odnos tudi po dokončnem slovesu.

Umiti vaški grobovi so v mojem srcu tudi slika tolažbe za vse tiste številne grobove, na katerih ne moreš niti sveče prižgati, niti zemljo, prepojeno s krvjo in prahom od kosti, blagosloviti. 

Ko sem odhajala od našega malega pokopališča, so se grobovi lesketali v zlati barvi večerne zarje in me nehote spominjali na čudovit mozaik p. Marka Rupnika iz Fatime, kjer je upodobil nebeški Jeruzalem. 

Bil je to znak miru, tolažbe in blagoslova, a v zvonu, ki se je oglasil z domače cerkve, sem slišala besede: Mnogi izmed teh, ki spijo v prahu zemlje, se bodo prebudili … Ti, ki so mnoge pripeljali do pravičnosti, pa bodo kakor zvezde za vso večnost (Dan 12,2-3).


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (44/2021). 

Kupi v trgovini

Novo
1945: Dnevnik mojega križevega pota
Zgodovina
29,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh