Zapri
Iskanje

Izgubljeni v baziliki svetega Petra

Za vas piše:
Aleš Maver
Objava: 24. 10. 2021 / 00:30
Oznake: Družba, Papež, Vera, Mnenja
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 20.10.2021 / 11:16
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Izgubljeni v baziliki svetega Petra

Izgubljeni v baziliki svetega Petra
Aleš Maver. FOTO: Tatjana Splichal.
Priznam, spet vas bom dolgočasil s svojim priljubljenim »stokanjem«. Zanj me je tokrat navdihnilo nedavno bogoslužje ob začetku svetovnega sinodalnega procesa v baziliki sv. Petra.

Glede na to, da so bili v srcu Katoliške cerkve zbrani vernice in verniki z vsega sveta, sem pričakoval, da bo maša v latinščini. Ko je papež Frančišek izgovoril prve besede »Nel nome del Padre …«, sem bil razočaran. Pravzaprav nekaj časa sploh nisem prišel do sape.

Vem, vem, malokateri Slovenec je prejšnjo nedeljo ali kadar koli v bližnji preteklosti delil mojo zaskrbljenost. Verjetno si številni med mojimi rojaki mislijo celo, da je moje zavzemanje za zaprašeni jezik zgolj marketinški trik, ker od poučevanja tega zgodovinskega relikta navsezadnje živim. A vsaj sam se prepričujem, da gre za nekaj več kot za sebično čudaštvo.

Seveda poskušam razumeti, zakaj je latinščina v zadnjih desetletjih pridobila slab sloves, ne samo med slovenskimi katoličani. 

Njeno postopno izganjanje izpred oltarja je po neki čudni logiki napredovalo v simbol dejanskega ali domnevnega odpiranja cerkvenih oken po zadnjem koncilu. Med Slovenci se je temu splošnemu občutju pridružilo še dolgo časa ujčkano nezadovoljstvo, ker pri cerkvenih obredih njihova materinščina nikakor ni prišla do veljave. 

Slovenski jezik je namreč pod Alpami tako velika svetinja in tako pomemben steber naše istovetnosti, da v javnem prostoru preprosto ne sme imeti nobene konkurence. Nekoliko nenavadno je le enačenje starodavnega jezika, ki si ga ne more lastiti več nihče in ki ga že stoletja razglašajo celo za »mrtev jezik«, z nacionalnimi jeziki od hrvaščine do angleščine. 

Kakor koli, celo latinščina je za Slovenca potencialno nevarna tekmica ljubljene slovenščine.

Ampak vloga jezika Rimljanov v Cerkvi na zahodu presega slovenske pomisleke. Seveda ne gre za to, da bi bil boljši od drugih jezikov pod soncem ali da bi ga Bog posebej dobro razumel, kar naj bi po mnenju kakšnega zlobneža mislili njegovi zagovorniki. 

Še celo v Rimu je pred oltarjem grščino zamenjal šele ob koncu 4. stoletja. Kljub temu je postala samoumevni skupni izraz vseh katoličanov, tesno povezan z množico molitev, obrednih besedil, himn in teoloških razprav. 

Čeprav je preprosti ljudje res niso razumeli, kot znova radi poudarjajo njeni preganjalci, v njihovih življenjih ni bila brez vloge in so jo šteli za del svoje dediščine. Pogosto je bila vir ponosa za malega ministranta, ki jo je kljub preprostemu izvoru uporabljal v obrednem pogovoru z duhovnikom pri maši, in vso njegovo družino. 

Reči, da z njeno odpravo celo v središču Cerkve delamo uslugo navadnemu verniku, je torej najmanj pogumno. Italijanščina ali kateri koli drugi izmed današnjih nacionalnih jezikov je po tisočletju in pol tam pač ne more nadomestiti.

Še posebej boleča pa je zamenjava latinščine z italijanščino pri svetem Petru za tiste Slovence, ki v spominu ohranjamo žalostno usodo starodavnega jezika pod Alpami po drugi svetovni vojni. Takrat so ga iz šol izganjali ravno zato, ker naj bi bili vsi, ki so se ga učili, kandidati za lemenat. Leta 2021 se v Vatikanu očitno ne bi znašel niti Miha Marinko.


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (43/2021). 

Nalaganje
Nazaj na vrh