Umrl je arheolog in akademik Stane Gabrovec, so sporočili s Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), katere redni član je bil od leta 1991. Skoraj štiri desetletja je deloval v Narodnem muzeju, svoje glavno delo pa je posvetil raziskovanju bronaste in železne dobe v Sloveniji. Umrl je v ponedeljek v 95. letu starosti.

V intervjuju za tednik Družina je leta 2007 povedal, da ga je skozi življenje spremljalo krščansko vodilo in pomagalo tudi skozi obdobje komunizma.

V Kamniku rojeni Gabrovec je obiskoval škofijsko gimnazijo v Šentvidu, kjer je spoznal prof. Jakoba Šolarja, ki ga je učil francoščino in ga vpeljal v svet francoske kulture, predvsem katoliškega personalizma, ki so ga predstavljali Maritain, Mauriac in Mounier. Študiral je na Filozofski fakulteti v Ljubljani in leta 1948 diplomiral iz arheologije in klasične filologije ter leta 1962 doktoriral v Zadru. Služboval je v Narodnem muzeju Slovenije kot vodja arheološkega oddelka ter honorarno predaval prazgodovinsko arheologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti.

Udeležil se je znamenitega bohinjskega tedna leta 1939. Leta pozneje pa je v Kamniku uredil zbornik Bistrica, v katerem je svojo prvo pesem objavil France Balantič. Nekdanji vodja Narodnega muzeja Slovenije Jože Kastelic je leta 1952 med izkopavanjem gomile v Stični naletel na zlati diadem in nato povabil k izkopavanjem še Gabrovca. Tako se je začelo dolgotrajno Gabrovčevo raziskovanje Stične v železni dobi, kjer je prevzel vodenje izkopavanj.

Kot vodja arheološkega oddelka Narodnega muzeja je sistematično skrbel za objavo starega fonda arheološkega gradiva, ki ga več kot polovico hranijo v tujih muzejih (Dunaj, Gradec, Trst, Harvard) in je bilo zaradi tega nedostopno za znanstveno raziskovanje v Sloveniji. Najvidnejši rezultat tega prizadevanja je objava nekropole z Mosta na Soči v treh zvezkih.

Na podlagi sistematičnih objav gradiva in izkopavanj je podal v svojih številnih študijah sintezo bronaste in železne dobe Slovenije. Tako je izdelal novo kronologijo za bronasto in železno dobo. Na novo je opredelil kulturne skupine halštatskega in latenskega obdobja na Slovenskem in v njenem sosedstvu ter orisal njihovo kulturnozgodovinsko podobo.

Številne so njegove temeljne študije o posameznih zvrsteh materialne kulture in s področja duhovne kulture. Med prve sodijo predvsem študije o obrambnem orožju (oklepih in čeladah), med druge o situlski umetnosti. Na novo je postavil tudi probleme etničnih nosilcev železnodobnih kultur na Slovenskem in Balkanu, piše na spletni strani SAZU.

Od leta 1985 je bil dopisni član Bavarske akademije znanosti v Münchnu. Leta 1996 je za življenjsko delo prejel nagrado Slovenskega arheološkega društva, leta 2000 pa Zoisovo nagrado.

Preberite tudi:
Devetdesetletnik