Danes zjutraj je v 75. letu umrl predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr. Jože Trontelj.

Jože Trontelj se je, kot je zapisano na spletni strani SAZU, rodil 1. junija 1939 v Kamniku. Maturiral je z odliko na Klasični gimnaziji v Ljubljani leta 1958 in diplomiral 1964 na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, Oddelek za splošno medicino. Specializiral se je za nevrologijo. 1972 je postal doktor nevroloških znanosti, 1973 docent, 1996 pa redni profesor za nevrologijo na Medicinski fakulteti in na Fakulteti za zdravstvo Univerze v Ljubljani. 1995 je postal višji svétnik na področju zdravstva. Svojo zdravniško kariero je posvetil klinični nevrofiziologiji.

Večina Trontljevih objav je s področja elektromiografije in fiziološke podlage nevroloških bolezni. Nekatere se dotikajo mehanizmov bolečine, kome in možganske smrti. Dve monografiji s švedskim in tretja tudi z ameriškim soavtorjem pa obravnavajo področje njegovega najpomembnejšega prispevka, metodo mikroelektromiografije, ki velja za najobčutljivejšo v diagnostiki bolezni živčno-mišičnega stika.

Jože Trontelj je bil 1991 izvoljen v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti. 1995 je napredoval v rednega člana. Od 1999 do 2002 je bil tajnik razreda za medicinske vede. 2002 je bil izvoljen za podpredsednika in 2008 za predsednika SAZU.

Od 1995 je predsedoval Komisiji Republike Slovenije za medicinsko etiko; bil je tudi slovenski delegat v Usmerjevalnem odboru za bioetiko Sveta Evrope (ki se je 2012 preimenoval v Odbor za bioetiko). Sodeloval je pri izdelavi Konvencije o varstvu človekovih pravic in dostojanstva človeškega bitja v zvezi z uporabo biologije in medicine (Oviedske konvencije) in njenih dodatnih protokolov, še posebno protokola o etiki biomedicinskega raziskovanja na ljudeh. Bil je soavtor Vodnika članom komisij za etično ocenjevanje raziskav, ki ga je izdal Svet Evrope.

Veliko je objavljal o vprašanjih na področju bioetike, med njimi o problemih zdravniškega odločanja ob koncu življenja in raziskovanja na človeku, pa tudi vloge podajanja vrednot v šolski vzgoji in izobraževanju. Od 2005 do 2008 je bil član Strateškega sveta Vlade RS za kulturo, izobraževanje in znanost. Od 1995 do 2000 je bil predsednik Komisije RS za Zoisove nagrade in priznanja. V letih 1996–2001 je bil član Zdravstvenega sveta RS, 1996–1998 pa predsednik Sveta za raziskave v medicini.

Za svoje raziskave je prejel dve nagradi Sklada Borisa Kidriča (1974 in 1980), Kidričevo nagrado za vrhunske dosežke (1989) in priznanje ambasador Republike Slovenije v znanosti (2003). Za delo na področjih znanosti in etike je prejel državno odlikovanje zlati red za zasluge (2009).

Poleg dejavnosti, ki jih našteva biografija, objavljena na spletni strani SAZU, moramo omeniti nepregledno vrsto javnih nastopov, v katerih je neumorno predaval zlasti o etičnih vprašanjih, povezanih ne le z ožjim področjem bioetike. S svojimi stališči, ki jih je posredoval zelo različnim krogom poslušalcev – kljub lastnim zdravstvenim težavam zlepa ni odrekel prošnje za sodelovanje pri najrazličnejših razpravah, kar ga je nedvomno stalo veliko moči – je zaznamoval javno razpravo o šolstvu, kulturi, znanosti, pa tudi o odnosu do povojnih pobojev in narodovi prihodnosti. O tem je večkrat pisal za Družino ali odgovarjal na Družinina novinarska vprašanja.

Enega zadnjih zapisov – morda celo zadnjega – dr. Jožeta Trontlja bo objavila revija Božje okolje, ki bo izšla v naslednjih dneh. Zanjo je napisal prispevek, v katerem je znova z izbranimi in jasnimi besedami predstavil svoj pogled na življenje.

»Življenje je čudež, dvignjen visoko nad čudeže nežive narave. Življenjski procesi delujejo pogosto v smereh, ki so nasprotne fizikalnokemijskim zakonom nežive narave. Niso v neskladju z njimi, so pa v nasprotju s tem, kar bi se moralo pričakovati – to je stalna težnja po doseganju ravnotežja. Ljudje, ki s spoštljivo radovednostjo raziskujemo posamezne podrobnosti življenjskih procesov v okviru ved o življenju, smo vedno znova presenečeni in očarani nad sijajnimi 'iznajdbami', s katerimi življenje v svoj prid izkorišča sile nežive narave«, je le nekaj dni pred smrtjo zapisal za Božje okolje, prispevek pa sklenil z besedami: »Karkoli manj kot varstvo od spočetja do naravnega konca bi bilo za tak čudež premalo.«

S svojim strokovnim delom, v katerem je vedno ostajal zvest človeku v njegovih bolezenskih in etičnih stiskah, in zavzemanjem za slovensko prihodnost, utemeljeno na trdnih vrednotah spoštovanja dostojanstva človekovega življenja, je bil ne le ambasador etike, temveč resnična vest naroda. Zavedamo se, da sam v svoji skromnosti ne bi želel, da bi mu pripisovali tako vlogo, a dejstva jo potrjujejo.

Foto: arhiv Družine