Foto: Tatjana Splichal

V nedeljo, 11. novembra, je umrl p. Pavel Krajnik. Od njega so se poslovili v torek, 13. novembra, v baziliki na Sveti Gori. Pogrebno mašo je ob somaševanju sobratov frančiškanov, provinciala p. Marjana Čudna in številnih duhovnikov daroval ljubljanski nadškof Stanislav Zore.

V nagovoru po evangeliju je dejal, da je bil p. Pavel iskan spovednik in velik Marijin častilec. Opisal je nekatere značilnosti pokojnega sobrata, s katerim je tudi sam živel na Skalnici, ki si jo je Marija izbrala za svoj dom. Skupaj s p. Marjanom Čudnom, ki je spregovoril pred koncem maše, sta zbranim predstavila bogato življenjsko pot predanega frančiškana, ki je leta 1945 po Božji previdnosti ostal živ in postal to, kar je želel že pred vojno.

Življenjepis

Franc Krajnik (p. Pavel) je bil rojen Na Logu v župniji Poljane nad Škofjo Loko. Šolal se je na klasični gimnaziji

Mamin stric p. Adolf Čadež, ki je bil frančiškan, misijonar v Jeruzalemu, je pri predstojniku p. Krizostomu Sekovaniču v Ljubljani izprosil, da ga je brezplačno sprejel v serafinski kolegij. Po štirih letih klasične gimnazije se je odločil za frančiškanski red in leta 1940 ga je provincial p. Gracijan Heric sprejel v frančiškanski noviciat v Kamniku.

Med drugo svetovno vojno je noviciat nadaljeval s hrvaškimi novinci na Trsatu, kjer je izrekel tudi začasne obljube in se potem s pomočjo p. Tarzicija Toša vrnil v Ljubljano. Nemci, ki so po kapitulaciji Italije zasedli Ljubljano, so zahtevali, da so se vpisali v delovne brigade ali v slovensko domobranstvo, kamor so se vpisali frančiškanski gojenci. »Pa nisem bil dolgo. Ko je bil znameniti umik na Koroško v Vetrinj, sem pobegnil,« je povedal leta 2016 ob svoji 65. obletnici duhovništva. »Ko nisem vedel, kod in kam, je Marija po drugih poskrbela in me reševala.«

Po vojni je nadaljeval študij teologije in leta 1951 ga je škof Anton Vovk posvetil v duhovnika. Novo mašo je pel pri sv. Volbenku v rojstni župniji, kaplanovanje pa začel za Bežigradom. Kot upravitelj Stranj in Nevelj je pot duhovništva nadaljeval na kamniškem koncu, potem pa so ga predstojniki poslali na Vič, kjer je bil šest let župnik. Po treh letih v Dobovi je leta 1971 prišel na Sveto Goro, vmes pa še za eno leto na Brezje – kot spovednik, potem pa se je z odločbo generalnega vizitatorja spet vrnil na Sveto Goro, kjer je delal v samostanu (kot gvardijan, ekonom, kronist, knjižničar) ter skrbel za baziliko (kot rektor, spovednik, mašnik in pridigar). Z blagostjo, umirjenostjo in modro držo je nagovarjal številne romarje in sobrate v skupnosti. Čutil je z Goriško in jo vzljubil. S pisanjem šmarnic, prispevkov v različnih publikacijah in samostanski kroniki je ohranjal utrip časa in ga literarno duhovno oblikoval. Poglabljal se je v zgodovino Svete Gore in okolice in s svojim znanjem mnoge bogatil. Veliko časa pa je iz ljubezni do zapisane besede namenil skrbnemu urejanju samostanske knjižnice.