Nekdanji milanski nadškof, kardinal Carlo Maria Martini, je mrtev. Umrl je danes popoldan v starosti 85 let po dolgoletni Parkinsonovi bolezni. Jezuit in svetopisemski izvedenec z visokim mednarodnim ugledom je milansko škofijo vodil med leti 1979 in 2002.

Kardinal Martini je bil eden izmed cerkvenih dostojanstvenikov, ki so najmočneje zaznamovali tako italijansko kot tudi evropsko Cerkev. Pred časom je veljal za resnega kandidata na papeškem položaju. Spornih tem glede cerkvenega nauka in cerkvene prakse katoliške Cerkve se je vedno loteval z jasno besedo in odkritimi stališči.

S smrtjo kardinala Martinija kardinalski kolegij odslej šteje 206 članov, izmed katerih je 118 mlajših od 80 let in s tem upravičenih do udeležbe v konklavu.

Že pred dvema mesecema je Martini prenehal s pisanjem rednih tedenskih prispevkov za italijanski časnik ‘Corriere della Sera’. Njegova bolezen mu je dala ‘jasno znamenje’, naj se umakne iz vsakdanjih opravil in se pripravi na odhod v večnost, je tedaj zapisal kardinal.

Včeraj je milanski nadškof kardinal Angelo Scola vernike pozval k molitvi za svojega predhodnika. Martinijevi najožji sorodniki so se zbrali ob njegovi bolniški postelji.

Martini je bil za milanskega nadškofa imenovan leta 1980. Po upokojitvi leta 2002 je živel v Jeruzalemu in v Italiji, dokler ga njegova bolezen leta 2008 ni dokončno prisilila k povratku v domovino.

Carlo Maria Martini se je rodil 15. februarja 1927 v Torinu. S sedemnajstimi leti je vstopil v jezuitski red in leta 1952 prejel duhovniško posvečenje. Leta 1958 je v Rimu opravil doktorat z naslovom ‘Zgodovinski problem vstajenja’. Po krajšem docentskem stažu v severni Italiji je odšel na Papeški svetopisemski inštitut v Rim in tam kmalu doživel svoj znanstveni trenutek slave. Od leta 1969 je bil dekan fakultete za svetopisemske znanosti, leta 1978 je postal rektor univerze Gregoriana. V tem času je spisal številna knjižna dela s svetopisemsko tematiko, številna med njimi še danes sodijo med prodajne uspešnice.

V starosti 52 let je bil Martini imenovan za milanskega nadškofa, papež Janez Pavel II. mu je 6. januarja 1980 v vatikanski baziliki sv. Petra osebno podelil škofovsko posvečenje. Tri leta kasneje je prejel kardinalski škrlat. V Milanu je skrbel za pomembna cerkveno politična vprašanja, ukvarjal pa se je tudi s pastoralo mladih in tujcev.

Njegova stališča glede številnih aktualnih vprašanj, bodisi o ekumenizmu ali o sekularizaciji, o škandalih zaradi korupcije ali pa o pomenu medijev, so milanskega kardinala v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja postavila na mesto naprednega italijanskega cerkvenega misleca, številni ljudje so v njem videli znanilca upanja. Mednarodnega priznanja so bila deležna njegova stališča o islamu, v katerih je kot eden prvih izrazil zahtevo po ‘pravični izmenjavi mnenj’ med kristjani in muslimani: pravice muslimanov v krščanskih državah naj bi bile izenačene s pravicami kristjanov v pretežno islamskih državah.

V prvi vrsti pa si je kardinal Martini vedno želel biti duhovnik. Posebne pozornosti so bila deležna njegova pastirska pisma in njegova metoda ‘lectio divina’, ki je mlade in stare v iskanju življenjskega smisla vabila v milansko stolnico, kjer so spoznavali nove pristope k Svetemu pismu.

Širši javnosti je kardinal Martini postal znan po javni izmenjavi pisem z Umbertom Ecom. Njuna duhovno bogata razprava o vprašanju ‘Kaj veruje nekdo, ki ne veruje?’ se je od leta 1995 dalje ‘liberalno’ izmenjevala v italijanskem časniku, leta 1998 pa je izšla kot samostojna publikacija. Na pragu novega tisočletja sta Martini in Eco razpravljala tudi o sodobnih etičnih vprašanjih, kot so denimo vloga žensk v Cerkvi, splav in genske manipulacije.