Škof Fulde Michael Gerber se je pokojnega duhovnika spomnil z veliko hvaležnostjo. Za prispevek, objavljen na spletni strani škofije, je dejal, da je imel še pred nekaj meseci priložnost Kantu ob njegovem 110. rojstnem dnevu izročiti čestitko papeža Leona XIV. za njegova »dolga leta zvestega in predanega duhovniškega dela«.

Duhovnik, ki je ostal blizu ljudem tudi po upokojitvi

»Moje srečanje z njim je name pustilo globok vtis. Tudi v visoki starosti je izžareval ponižnost, prijaznost in duhovno globino, ki so zaznamovale celotno njegovo duhovniško življenje. Škofija Fulda se njegovega dela in služenja spominja z veliko hvaležnostjo,« je dejal škof Gerber za katholisch.de.

Bruno Kant je zadnja leta živel v kraju Eichenzell-Löschenrod. Tamkajšnji župnik Guido Pasanow je poudaril, da je bila njegova navzočnost za župnijsko skupnost izjemnega pomena. »Tudi po upokojitvi iz aktivnega delovanja je ostal zaupnik, pastir in duhovni vodnik, ki ga mnogi župljani globoko cenijo. Hvaležni smo za vse, kar je prispeval naši skupnosti,« je dejal.

Duhovniške sanje je uresničil po vojni

Kot na svojih kanalih navaja Škofija Fulda, se je Kant rodil v Werblinu, na območju današnje Poljske. Že kot devetletni deček je začutil željo po duhovniškem poklicu, vendar mu je načrte prekrižala druga svetovna vojna. Nacistične oblasti so ga leta 1943 vpoklicale v vojsko. Pred tem je ravno začel študij teologije v Braunsbergu in Freiburgu.

Po vojni je štiri leta preživel v sovjetskem vojnem ujetništvu. Šele nato se je znova srečal s svojo družino, ki je medtem pobegnila na zahod. Svojo dolgoletno željo je uresničil z nadaljevanjem študija v Fuldi leta 1948, kmalu zatem, leta 1950, pa je bil posvečen v duhovnika.

Bruno Kant v visoki starosti: »Molitev me ohranja mladega«

Tudi v visoki starosti je ostajal dejaven. Avtomobil je prenehal voziti šele pri 102 letih, še dolgo pa je obiskoval bolnike in jim prinašal duhovno podporo. V zadnjih letih se je sicer odpovedal nekaterim obveznostim, med drugim rednemu obhajanju maše z verniki ob sredah zvečer.

V pogovoru za katholisch.de je Kant o svoji visoki starosti dejal: »Vsak dan pričakujem, da bom umrl. Nisem daleč od tega.« Zadnja leta je svoj čas namenjal reševanju sudokujev, spremljanju televizijskih oddaj, branju časopisov in molitvi. Prav molitev je videl kot enega od razlogov za svojo dolgo življenjsko pot. »Molitev me ohranja mladega,« je dejal.