Zapri
Iskanje

Umrla ena najstarejših redovnic v Sloveniji s. Ferdinanda Mrak

Za vas pišejo:
Ksenja Hočevar, A. R.
Objava: 06. 06. 2022 / 10:34
Oznake: Iz življenja
Čas branja: 6 minut
Nazadnje Posodobljeno: 06.06.2022 / 10:46
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Umrla ena najstarejših redovnic v Sloveniji s. Ferdinanda Mrak

Umrla ena najstarejših redovnic v Sloveniji s. Ferdinanda Mrak
S. Ferdinanda Mrak (1919-2022). FOTO: Ksenja Hočevar
Svojo življenjsko pot je v 103. letu starosti in v 79. letu redovnih zaobljub sklenila sestra M. Ferdinanda Mrak, notredamka, ki je večino svojega življenja službovala v samostanu Šolskih sester de Notre Dame v Trnovem pri Ilirski Bistrici.

Pogreb bo danes, 6. junija popoldan. Ob 15. uri bo šel sprevod iz samostana v župnijsko cerkev sv. Petra, kjer bo najprej sveta maša.

»Moli in delaj! Bodi skromen in pošten.« To je bilo njeno »priporočilo« za dolgo življenje, ki nam ga je zaupala ob obhajanju visokega jubileja, sto let življenja. V nadaljevanju objavljamo celoten članek, ki je bil v Družini objavljen ob njenem osebnem prazniku pred tremi leti.

»Vse življenje si prizadevajmo delati to, kar nam Gospod reče ...« Tako imajo Šolske sestre de Notre Dame zapisano v konstituciji Poslane ste in ta stavek si je notredamka s. Ferdinanda Mrak že 79 let vsak dan priklicala v spomin. »Ne vidim več, skoraj več ne slišim, ne morem več hoditi … Molim pa še lahko! Kaže, da me Bog zato še drži na tem svetu, ker je še veliko potreb za molitev. Nikoli ga nisem prosila za dolgo življenje, dala pa sem mu 'dovoljenje', da ga on uravnava – ne po moji, ampak po svoji volji,« je dejala ob praznovanju svojega stotega rojstnega dne.

»Teže desetih križev ne čutim«

Pri stotih letih je s. Ferdinanda bistra, z dobrim spominom, dobrohotna, skromna in hudomušna, ves čas pa z rožnim vencem v roki. Da so se v prejšnjem stoletju zmotili pri letnici ob njenem rojstvu, se pošalim. »Morda pa res,« se nagajivo namuzne, »teže desetih križev še ne čutim. Ampak če pomislim, kaj vse se je zgodilo v mojem življenju, bi pa kar težko 'stlačili' v manj kot sto let. Vsak dan sem poskušala živeti polno življenje, dala sem se na razpolago Bogu, sestram v skupnosti in ljudem. Skupaj so poskrbeli, da sem imela 'zaposlitev vseh sort' vedno dovolj. Dolgčas mi ni bilo nikoli.« Tudi zadnja leta, ko so ji odpovedale noge in »imam kolo«, kot pravi invalidskemu vozičku, se ne počuti odveč v samostanu. »Mojim dragim sosestram dajem priložnost, da delajo dobro delo, ko me vozijo iz sobe v kapelo in nazaj.«

Iz Trviža v Trnovo

V samostan je vstopila leta 1936, stara je bila komaj 17 let. Iz hrvaškega Trviža (kraj upravno spada pod Pazin) je Marijo Cito, kot je njeno krstno ime, v samostan v Trnovo (Ilirska Bistrica) pripeljal domači župnik Leopold Jurca. Pet let pred tem ji je umrla mama, stara komaj 41 let, in oče je ostal sam z mladoletnimi otroki. Kar devet jih je bilo v Mrakovi družini, Marija je bila tretja po vrsti. Kljub revščini in potrebi za pomoč na domu ji je oče pustil prosto pot. »Niti z besedo mi ni branil, pustil mi je svobodo,« se spominja s. Ferdinanda, ki se je, dokler so ji moči dopuščale, domov vedno rada vračala, s sorodniki na Hrvaškem pa je močno povezana še danes. Bratje in sestre so sicer že pokojni, ima pa kar 24 nečakov in 52 pranečakov. Redno jo obiskujejo in večina od njih je prišla tudi na praznovanje tetine stoletnice.

Gospodinja, kmetica, vrtnarica. Molivka.

Že ko je vstopila v samostan, ji je provincialna predstojnica notredamk ponudila možnost, da bi šla v zdravstveno šolo, a je s. Ferdinanda odklonila, češ, da se želi dati Bogu na voljo pri vsakdanjih opravilih. »Rada je delala na samostanski kmetiji, v hlevu skrbela za živino, kuhala, gospodinjila … Nobeno delo ji ni bilo odveč, vse, kar je delala, je delala z veseljem,« pravijo sestre. Ko so jo ob praznovanju jubileja spraševali, kaj je bilo v redovnem življenju najbolj lepo in kaj najbolj težko, odgovarja: »Obojega je bilo veliko. Vsak dan sproti sem sprejemala iz Božjih rok, kar je prišlo. Moram pa reči, da če bi mi bilo v začetku dano videti, kaj me čaka v življenju, ne vem, če bi imela pogum stopiti na to pot. Tako pa mi je Bog pošiljal lepo in težko, vedno pa je pristavil še dobro mero pomoči in poguma. Božja roka je bila vedno navzoča.«

Izgon iz samostana

Da je imela »v svoji plehki pameti s svojim redovnim življenjem čisto drugačne načrte«, hudomušno pove. »Le katera ženska bi si po lastni volji izbrala izgon iz samostana? Še zakmašnih čevljev nisem smela vzeti s seboj,« se spominja leta 1947, ko so morale sestre notredamke po ukazu komunistične oblasti samostan v Trnovem, kjer so imele tudi šolo, na hitro zapustiti. »Bilo je hudo, a Bog je bil z nami tudi v teh temnih časih.« Iz Trnovega, kjer je preživela več kot pol stoletja redovnega življenja, je leta 1947 odšla za dvajset let v Lovran. Sestre so dobile dobesedno podrtijo in v prvih mesecih, dokler hiše niso popravile, so v sobah spale pod dežniki. »K nam so kasneje hodili koroški, slovenski in hrvaški duhovniki na dopust, pri nas so dobili zatočišče ob morju,« se spominja tistih časov.

Svet se spreminja, človekovo srce pa ne

Simpatično povzdigne glas, ko jo vprašam, ali se je bilo pred 70 leti laže odločiti za redovno življenje kot danes. »Veste, svet se spreminja, način življenja je drugačen, človeško srce, hrepenenje po večnem, spraševanje o bistvenem … to pa ostaja enako v vseh časih.« Da danes mladi preveč »cincajo«, so preračunljivi, pravi, »redovno življenje pa zahteva odločitev za vedno, zahteva vztrajanje in trdnost«. Vendar, zatrdi, je ne skrbi, kaj bo z redom notredamk in drugimi redovi čez 20 let. »Bog ima svoje načrte s svetom. Tudi našega reda pred stoletji ni bilo in ga čez določen čas več ne bo. Bog bo svet vrtel naprej tako, kot je njegova volja. Mi le zaupajmo in se mu v molitvi prepustimo in izročajmo. Raje ne mislim, kako bi bilo na svetu, če bi ga Bog uravnaval po človeških željah?!« tiho prisrčno razmišlja v pristnem primorskem narečju.

»Bodi skromen in zaupaj!«

Pri stotih letih velik del dneva preživi v kapeli. Zjutraj pride k molitvi med prvimi, še pred šesto uro je pred tabernakljem. Ob 15. uri pa je skoraj obvezno v svoji sobi z radiem, prislonjenim k ušesu. »Poslušam poročila na Radiu Ognjišče, vem, da tam govorijo resnico. Potem pa odnesem v kapelo vse te ljudi in dogodke, o katerih poročajo.« Moli tudi za vse tiste, ki se priporočajo v molitev. Pristavi, da je včasih rada brala Družino in drug verski tisk, odkar slabo vidi, pogreša branje. Drugače pa ji zdravje služi, zdravil tako rekoč nima, v bolnišnici je bila edino pred desetletji, ko jo je brcnila krava in ji zdrobila koleno. »Moli in delaj! Bodi skromen in pošten. Zaupaj v Božjo previdnost,« pravi, da je njen edini recept za dolgo življenje.

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh