V 92. letu starosti je v torek, 15. januarja, umrla ena izmed najpomembnejših slovenskih grafičark Tinca Stegovec.

Tinca Stegovec se je rodila aprila leta 1927. Njen oče Ivan Stegovec je bil učitelj, zato so živeli v šolskem poslopju na Planini pri Črnomlju in pozneje v Vačah. Po maturi na klasični gimnaziji se je leta 1946 vpisala na slikarski oddelek Akademije za upodabljajoče umetnosti, po diplomi štiri leta pozneje pa jo je prof. Božidar Jakac sprejel v grafično specialko. Prva in edina od študentk iz generacije je pri Jakcu opravila podiplomski študij. Prevzela je mesto profesorice risanja in zgodovine umetnosti na gimnaziji v Stični. V naslednjih letih je opravljala še več pedagoških služb, obenem pa je veliko potovala, predvsem v Italijo.

Leta 1964 je prejela štipendijo francoske vlade za študij v Parizu, kjer se je šest mesecev izpopolnjevala v barvni grafiki in reliefnem tisku pri znanem prof. Hayterju.

V naslednjih desetletjih ji je študij (in poznanstva iz Pariza) odprl vrata za samostojne razstave in potovanja po največjih evropskih mestih.

Zaradi bolezni dihal je pri petdesetih letih morala opustiti pedagoški poklic, tako se je povsem posvetila ustvarjanju, potovanjem in pisanju. Ustvarila je izjemen grafični opus, ki ga je razstavila na 40 samostojnih in čez 180 skupinskih razstavah doma in drugod po svetu.

Človek in njegovo okolje

Leta 2016 je prejela najvišjo nacionalno nagrado za likovno in vizualno umetnost, nagrado Riharda Jakopiča. Takrat smo jo v Družini predstavili v rubriki Osebnost tedna. Pri Družini je leta 2006 izšla njena bogata monografija Človek in njegovo okolje. »Dogajanja in sprememb je bilo v mojem življenju tako veliko, kakor da je od mojega začetka minilo tisoč let, ne pa ‘le’ petinpetdeset,« je povedala ob predstavitvi monografije. »Bilo je naporno, vendar vedno živo in zanimivo.«

V spremni besedi Milčka Komelja lahko spoznamo njeno umetniško pot. Zapisal je: »Tinca Stegovec je tiha in samotna, a ne osamljena postava med našimi likovnimi umetniki, še posebej grafiki iz desetletij po drugi svetovni vojni: zelo vidna in pregledna, a hkrati odmaknjena in globoko avtentično kontemplativna ter le navzven ali navidez zadržana in nedostopna, a zato toliko bolj občutljiva in predana, zazrta v znamenja in skrivnosti.« Njeno najznamenitejšo grafiko Klic, žensko podobo v govorilnici, Komelj vidi kot njen duhovni avtoportret. »Njen dialog z lastnim obličjem nam govori o bistveni značilnosti njene prefinjene umetnosti: da ustvarjalka skozi odseve okolja vsaj toliko kot življenje okrog sebe določa in razkriva tudi duhovno navzočnost same sebe.«

V njeni, posebno začetni umetnosti se zrcali ozračje težkega povojnega časa, ki ga je tudi sama izkusila kot nesvobodnega in ubožnega.

Grafike in risbe

Ko je leta 1954 prvič samostojno razstavila grafike in risbe v ljubljanski Mali galeriji, je njeno ustvarjanje neki novinar označil kot napad na družbo. S posebno dojemljivostjo je upodobila starega »čevljarja modrijana« z izrazito kretnjo in knjigo v drugi roki, ali pa »razmišljujočo šiviljo«, gospo Raguzo, kot jo je poimenovala umetnica, h kateri so se vsi zatekali po nasvete. V nasprotju z omenjenim novinarjem so številni kritiki (strokovnjaki) njeno razstavljeno umetnost razumeli globlje in je v časopisih doživela tudi nekaj zelo lepih ocen. Ob prvi razstavi pa je spoznala, da se je v času, ki je zapovedoval optimizem, nevarno podajati v »socialo« in izpričevati sočutje do ljudi.

Urbani motivi

Urbani motivi vstopajo v njen ustvarjalni svet v času, ko se je umetnica izpopolnjevala v evropskih mestih. Slikarkin pogled zna izluščiti skrite pomene najbolj raznorodnih človeških položajev. »Njene slike so likovne zgodbe o bivanju, srečevanju, zbliževanju in osamevanju, nenehnem prihajanju, prehajanju in odhajanju, čakanju ali ustavljanju ob vsiljenih preprekah, na primer zapornicah pred železniškimi tiri nad bežigrajskim podvozom,« je zapisal Komelj. Umetnice ne zanimajo turistična mesta, ne zanima je cilj potovanja; zanimajo jo križišča, prehodi, stopnišča – kraji, kjer se ljudje srečujejo ali pa gredo drug mimo drugega. Iz podob razberemo značilno odtujenost med ljudmi, po drugi strani, piše Komelj, pa so podobe meditativne, umetnica v vseh situacijah razbere duhovno vsebino.

Portreti cerkvenih dostojanstvenikov

Poleg grafike je umetnica gojila tudi slikarstvo. Poleg pokrajine se je lotila predvsem portretov – od teh izstopajo reprezentativna naročila, kot je upodobitev metropolita nadškofa Franca Rodeta, stoječega na hodniku ljubljanskega škofijskega dvorca. V resnobnem nadškofovem liku z živim pogledom in komaj prikritim nasmeškom so kritiki razbrali hkrati aristokratsko renesančno osebnost in žlahtno ter človeku naklonjeno srčno ljubeznivost.

Slikarka je upodobila tudi portret škofa Tomaža Hrena za papeški zavod Slovenik v Rimu, poznan pa je tudi njen portret blagoslavljajočega papeža Janeza Pavla II. med njegovim prvim obiskom v Sloveniji.

Foto: Ksenja Hočevar, arhiv Družine

Preberite tudi:

Duhovni avtoportret
Tinca Stegovec: Za grafiko je potrebna tenkočutnost