Vprašanje deluje kot sito, ki loči zrno od plev. Vedno sem vesel, ko me kdo spodbuja, da dosežem zastavljeni cilj ali da dokončam določeno opravilo. Pozabljam pa, da sem tudi sam postavljen na pot drugih, da jih spodbujam, opogumljam, da ohranjam v njih plamen, ki lahko pojenja ali že ugaša.

Kakšen je moj prispevek – z vsem, kar sem – tistim bratom in sestram, ki jim upanje ugaša? Ljudje pravijo, da upanje ugasne zadnje. Ne glede na to, ali gre za oškodovane osebe – žrtve kaznivih dejanj ali za storilce – odgovorne osebe ali za delavce kazenskopravnega sistema, prostovoljce, družinske člane … Vsi so člani naših skupnosti, župnij, naselij, sodelavci na delovnem mestu … Sem jim na njihovi življenjski poti v spodbudo ali breme? V njih gradim ali rušim upanje?

Pred leti se mi je pri srečanju z zaprto osebo zgodilo, da sem ji kot običajno ponudil roko v pozdrav. Človeku so se ulile solze. Povabil sem ga, ali mi pove, kaj je tako hudega. Rekel mi je, da mu že več kot leto dni nihče ni ponudi...