Sveti oče nas pri uporabi novih tehnologij vabi oziroma nas celo spodbuja, naj sodelujemo v ključni razpravi o tem, kaj pomeni biti človek. Po njegovem mnenju je preveč pomembna, da bi jo prepustili zgolj vladam, odločevalcem ali poslovnežem. Svet nas potrebuje – vse vernike – zato moramo sodelovati v duhovnem in moralnem pogovoru, ne le v gospodarskem ali tehničnem.

Papež Leon se zaveda, da bodo naše odločitve v vlogi posameznikov in družbe vplivale na našo prihodnost; imele bodo posledice za vse rodove, ki prihajajo za nami. Vsak izmed nas je odgovoren, da premišljuje, moli in spregovori o tem, kako ta sodobna orodja najbolje uporabljati v obče dobro.

Vsak izmed nas je odgovoren, da premišljuje, moli in spregovori o tem, kako ta sodobna orodja najbolje uporabljati v obče dobro.

To utegne biti zahtevno. Morda menimo, da nismo usposobljeni za razpravo o tem, kako bi morali uporabljati umetno inteligenco in kako je ne bi smeli. »Večina ljudi gleda in čaka; opazujejo od daleč in zgolj upajo na najboljše,« priznava papež Leon (Veličastno človeštvo, 6). Toda »ustvarjanje sveta, v katerem bodo vsi lahko uspešni, zahteva skupno odgovornost in pogum« (13). V bistvu nam sporoča: Sodelujte v tej razpravi. Dobro opravite svoje delo! Zato razmislimo, kako lahko skupaj gradimo visokotehnološko družbo, ki tudi varuje človekovo dostojanstvo in spodbuja resničen razcvet.

Zakoreninjeni v veri, odprti za znanost

Tehnologija je v zadnjih desetletjih spremenila vse plati družbe, od sporazumevanja do posla, transporta in medicine. Futuristi napovedujejo, da bodo ljudje čez petdeset let živeli na Luni in morda na Marsu. Strokovnjaki za dolgoživost predvidevajo, da bodo številni ljudje odličnega zdravja in bodo živeli več kot sto let. In to je verjetno le vrh ledene gore.

Marsikateri napredek je dober in lahko koristi družbi. »Tehnologija ima moč zdravljenja, povezovanja, izobraževanja in varovanja našega skupnega doma,« poudarja papež Leon, v isti sapi pa svari, »vendar lahko tudi ločuje, izključuje in ustvarja nove oblike krivičnosti« (9).

Sveti oče ni zaskrbljen, da bo umetna inteligenca postala človeška, saj v osnovi ni človeška.

Zdi se, da sveti oče ni zaskrbljen, da bo umetna inteligenca postala človeška. Trdi, da v osnovi ni človeška. »Izogibati se moramo zmoti enačenja te vrste 'inteligence' s človeško. … Gre za obliko statističnega prilagajanja na osnovi podatkov in povratnih informacij, ki je lahko zelo učinkovito, vendar ne vsebuje notranje rasti« (99). Skrbi pa ga, da bomo toliko prirojenih »človeških« sposobnosti prepustili napravam, da bomo škodovali sebi in drug drugemu – ter zmanjšali pomen sebe kot »veličastnih« Božjih stvaritev. Zato nas spodbuja, naj bliskovito spreminjajočo se družbo gledamo z Božjimi očmi. Kako Bog želi, da bi razmišljali o tehnološkem napredku in njegovem vplivu na svet? Kako se lahko odzovemo, da bo »Sveti Duh tudi v obdobju umetne inteligence ustvarjal civilizacijo ljubezni« (245)?

Edinost vsega Božjega ljudstva

V tem krasnem novem svetu tako civilizacijo lahko ustvarimo samo, če smo enotni kot bratje in sestre v Kristusu. Tehnologija nas lahko osami in oddalji; v zadnjih desetletjih Cerkev res doživlja sovraštvo in razkol. Ljudje včasih celo o papežih govorijo v političnem okviru. Neki katoličan lahko, na primer, reče: »Sem katoličan svetega Janeza Pavla II.,« drugi pa »podpira« svetega Janeza XXIII., ki je odprl drugi vatikanski cerkveni zbor, ali papeža Frančiška, znanega po skrbi za uboge. Kadar tako govorimo, kot bi »se postavili na eno ali drugo stran«, lahko ustvarjamo napetost pri drugih katoličanih. Tako kot prelomnice, ki so skrite pod površjem, vendar lahko povzročijo opustošenje, lahko naše besede zaostrijo »napetosti« med Božjim ljudstvom.

Poslanstvo evangelija pa ima moč, da nas združuje. Papež Leon poudarja enotno pričevanje vseh papežev od začetka dvajsetega stoletja. Dokazuje, da so nas vsi nedavni papeži dosledno pozivali, naj skrbimo drug za drugega, se lotevamo edinstvenih izzivov vsake generacije in izbiramo dejanja, ki dvigajo uboge. Papež Leon spoštuje vse predhodnike in nas lahko s svojim zgledom navdihuje, da jih spoštujemo tudi mi.

Vsi nedavni papeži so nas dosledno pozivali, naj skrbimo drug za drugega, se lotevamo edinstvenih izzivov vsake generacije in izbiramo dejanja, ki dvigajo uboge.

Papež nam ne podaja le zgodovinske učne ure o katoliškem socialnem nauku. Uči nas, da so ta načela ključna in nas vodijo v obdobju umetne inteligence. Naše poslanstvo ljubezni, ki so ga uvedli sveti voditelji Cerkve, ne pušča prostora razdeljenosti. Papež Leon že od začetka govori o edinosti in gradnji mostov. V tej okrožnici lahko zaznamo njegovo srce, posvečeno edinosti. Želi nas spomniti, da je vsak človek veličasten; vsak človek je pomemben. Bog nas je ustvaril kot eno telo, svoje telo. Ena družina smo, polna istega Svetega Duha.

Ta edinost bi morala vplivati na to, kako govorimo o vseh bratih in sestrah v Kristusu in kako skrbimo zanje – za nekdanje in sedanje cerkvene voditelje, druge vernike in zlasti za najbolj ranljive med nami. Trdi, da je vsak človek »ustvarjen po Božji podobi in je del mreže odnosov, ki ga povezuje z drugimi« (73). Pripadamo drug drugemu. In v tej pripadnosti rastemo »ravno takrat, ko se odločimo, da ne bomo ostali brezbrižni do tega, kar se dogaja našemu bližnjemu« (74).

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (6/2026). Spremljajte spodbudne misli iz revije na FB profilu Verujem.