Ta uporni škof je skoraj štiri desetletja preživel na območju Velikih jezer in se neizbrisno vtisnil v življenja tamkajšnjih indijancev. Ti pa so nedvomno vplivali tudi nanj. Če pogledamo njegove zadnje fotografije, lahko ugotovimo, da ni prav nič več podoben "belemu človeku", ampak prej kateremu izmed tistih, ki jim je posvetil svoje življenje.

Oster nasprotnik janzenizma

Baragovo uporništvo se je pravzaprav začelo že v domačih krajih. Že ko je leta 1824 postal kaplan v Šmartnem pri Kranju, se je izkazal kot velik nasprotnik janzenističnih načel ter ljudi spodbujal, naj se vrnejo k zakramentom in spovedi. Sam Boga ni prikazoval kot neizprosnega sodnika, ampak kot očeta, ki trpi, če vidi, da je njegova ljubezen zavrnjena. V tem času je napisal molitvenik Dušna paša, ki je kasneje postal najbolj priljubljen molitvenik med slovenskimi verniki.

Leta 1828 je bil (najverjetneje na pritisk svojih nasprotnikov) premeščen v župnijo Metlika. Tudi tam je bil med verniki zelo priljubljen. V nasprotju s tem pa je mnogokrat naletel na nerazumevanje med preostalimi duhovniki.

Odločitev za misijonarski poklic

V času službovanja v Metliki mu je prišla pod roke knjižica Oris zgodovine Cincinnatijske škofije. Na podlagi te je Baraga spoznal, kako v teh deželah primanjkuje duhovnikov, zaradi česar se je tudi sam odločil za misijonarski poklic. Ob koncu leta 1830 je že bil v Ameriki in bil leta 1831 poslan na območje Velikih jezer, kjer je s krajšimi izjemami ostal vse do svoje smrti leta 1868.

Ob prihodu se je moral hitro spopasti s tamkajšnjo politično stvarnostjo, ki je bila domorodnim prebivalcem izrazito nenaklonjena. Predsednik ZDA Thomas Jefferson je že na začetku 19. stoletja predstavil načrt nakupovanja indijanskih zemljišč. V skladu z njim so vse Indijance, ki so se upirali akulturaciji, nasilno selili na območja zahodno od reke Mississippi. S pomočjo takšnih načrtov so indijance vse bolj stiskali na majhna in slabo rodovitna območja, dokler naposled niso pristali v posameznih rezervatih.

V takšnih okoliščinah je Baraga prav hitro spoznal, da zgolj vera njegovih Indijancev nikakor ne bo mogla obvarovati pred prisilnimi preselitvami. Zato se je z njimi začel ukvarjati še na vse druge načine ter jih učil brati, pisati ter kmetovati. Med drugim jih je naučil gojiti sadno drevje. Pri tem mu je bilo v veliko pomoč, da se je bil pripravljen naučiti njihovih jezikov, kar med tedanjimi misijonarji še zdaleč ni bilo nekaj samoumevnega. Tako je leta 1832 v Detroitu izdal prvi molitvenik v jeziku Otavcev. Temu je v naslednjih desetletjih sledilo še mnogo drugih knjig.

Spor z brezvestnimi trgovci

Jeseni 1833 je Baraga začel službovanje na novi misijonski postaji ob Veliki reki (Grand River). Tam se je že kmalu zapletel v velike spore s trgovci s krznom. Le ti so namreč iznašli načrt, po katerem so Indijancem v zameno za dragoceno krzno prodajali ceneno žganje. Alkoholizem je imel v tem času poguben učinek za številne indijanske skupnosti, zato se mu je Baraga uprl z vsemi mogočimi sredstvi, med drugim tudi z ustanovitvijo Družbe treznosti. Znana so pričevanja, da so mu zaradi tega trgovci tudi stregli po življenju, saj je močno kvaril njihov "utečeni posel".

Baraga je o svojem delu redno obveščal Leopoldinino ustanovo na Dunaju, ki je skrbela tudi za slovenske misijonarje. Kot v knjigi Irenej Friderik­ Baraga – misijonar in škof med Otavci in Očipvejci opaža njena avtorica Irena Marković, mu je s trdim delom uspelo, da plemen Otavcev in Očipvejcev niso preselili na zahod. Takšna usoda je namreč čakala večino tamkajšnjih indijanskih skupnosti.

Kako prizadeven je bil Baraga v skrbi za svoje Indijance, priča tudi to, da je v zimi leta 1835 zanje napisal kar pet knjig, med katerimi so tudi Premišljevanje štirih poslednjih reči; Zgodovina, značaj, šege in navade severnoameriških Indijancev; za Očipvejce Življenje Gospoda Jezusa Kristusa. Zbiranju denarja za knjige je bilo namenjeno njegovo potovanje v Evropo leta 1836. Takrat je Baraga s seboj prinesel tudi obsežno etnografsko zbirko in je s tem pravzaprav tudi začetnik etnografije drugih ljudstev v Sloveniji.

Kranjec z uporniškim duhom

 Težke razmere, v katerih je skupaj z Indijanci živel tudi sam, so v njem budile uporniškega duha. Kot piše Bruno Korošak v knjigi Baragov simpozij v Rimu, se je tako zapletel tudi v spor vatikansko misijonsko kongregacijo, ki je izdala navodilo, da morajo biti majhni katekizmi, ki jih misijonarji pripravljajo za oznanjanje vere, pred izdajo prevedeni v latinščino in poslani na odobritev misijonski kongregaciji. Baraga se je takšnim navodilom uprl in v Rim sklenil poslati pismo, da v tem ne vidi smisla, saj “če je na kongregaciji nekdo, ki je teh jezikov vešč, potem ne potrebuje latinskega prevoda, če ga pa ni, pa tudi ne more iz latinskega prevoda razbrati napak izvirnikov”.

Duhovnik s krpljami

Baraga je skozi leta službovanj na območju Velikih jezer prepotoval ogromne razdalje in pogosto potoval več dni, da je obiskal nekoga, ki je bil (nujno) potreben duhovne oskrbe. Zaradi takšnih potovanj si je tudi prislužil vzdevek duhovnik s krpljami.

Tovrstnim potovanjem se ni odpovedal niti po tem, ko je bil leta 1853 imenovan za škofa. Njegovo prvo škofovsko mesto je bilo Sault Ste. Marie, prav na meji med ZDA in Kanado. Kasneje je škofovski sedež v mesto Marquette na obali Gornjega jezera. Prav v kripti stolnice v mestu Marquette je bil kasneje tudi pokopan.

Dokler mu je zdravje dopuščalo, je bil Baraga ves čas stiku s svojimi indijanci, čeprav je to pomenilo, da je moral, kljub skoraj sedemdesetim letom, marsikatero noč prespati v snegu.

Njegovemu trudu so se Indijanci oddolžili tudi s tem, da so vas ob skrajnem koncu Gornjega jezera imenovali po njem - Baraga (MI).