Turbulentno 20. stoletje je na Slovenskem pustilo globoke sledi in mnogi Slovenci so izkusili vsaj enega, če ne več totalitarnih ali avtoritarnih političnih sistemov. To stoletje so zaznamovali predvsem trije totalitarizmi: fašizem, nacio­nalsocializem in komunizem.

Slovenija je doživela vse. S fašizmom se je najprej soočil zahodni del ozemlja današnje Slovenije, ki je z Rapalsko pogodbo iz leta 1920 pripadel Kraljevini Italiji. Tudi na slovenskem Koroškem, ki je bila po ple­biscitu leta 1920 priključena Avstriji, je po anšlusu leta 1938 opazno zatiranje Slovencev.

Okupacija, vojna in komunistična revolucija

Še več gorja je Slovencem prinesla druga svetovna vojna. Po okupaciji aprila 1941 so si slovensko ozemlje razdelili trije okupatorji: Nemci, Italijani in Madžari. Čeprav so nastopali različno, je bil njihov cilj isti: etnično uničenje slo­venskega naroda.

Kot da ne bi bilo dovolj trpljenja, je vzporedno z bojem proti okupatorjem potekala še komunistična revolucija. Vojno nasilje in nasilni prevzem oblasti s strani komunistične partije po koncu vojne sta pustila rane, ki se niso zacelile do danes. Najhujše oblike kršenja človekovih pravic so se zgodile v prvem desetletju po koncu vojne, pozneje pa se je nadaljevalo omeje­vanje svobode izražanja in drugih temeljnih svoboščin.

Zgodovinsko-pravni vidiki kršitev človekovih pravic

Sistematično in množično kršenje človekovih pravic, ki je spremljalo opisano dogajanje, so seveda najbolj občutili posamezniki. Ne samo omejevanje pravice izražanja, svobode vesti, prepričanja in veroizpovedi, pravice do političnega udejstvovanja ali pravice do združevanja in zborovanja, v njihovo življenje so se boleče zarezali tudi nasilje, odvzem prostosti in premoženja ter kot najhujša kršitev nasilen odvzem življenja.


Grob Franceta Balantiča v Grahovem leta 1990, ki kaže podobo pred demokratizacijo, ko še ni smel biti označen.

Študijski center za narodno spravo, ki izvaja raziskovalni program Zgodovinsko-pravni vidiki kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin na slovenskem ozemlju v 20. stoletju, sistema­tično preučuje kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin v slovenskem prostoru ter značilnosti in različne oblike totalitarnih in avtoritarnih sistemov. Tudi zbornik o usodah Slovencev v 20. stoletju je del tega raziskovalnega prizadevanja.

Prikaz »usod« izbranih posameznikov

V enem zborniku je težko zajeti vse značilnosti in pojave, ki spremljajo kršitve človekovih pravic. Avtorji so se v svojih prispevkih usmerili na usode izbranih posameznikov, ki so zaradi svojega delovanja občutili ost vsakokratnega političnega sistema. Skozi njihove življenjske zgodbe skušajo predstaviti posa­mezne vidike kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin na Slovenskem.

Študije primerov zato vključujejo različna zgodovinska obdobja in pokrajine. Predstavljeni so tako obdobje med obema vojnama kot tudi druga svetovna voj­na in čas druge Jugoslavije. Posamezniki, ki so vključeni v zbornik, so prav tako predstavniki različnih položajev in poklicev. Nekateri so zavzemali vidno mesto v družbenem življenju svojega okolja, pri drugih je bila za uvrstitev v knjigo pomembna njihova izkušnja.


Zdaj je Balantičev grob v Grahovem lepo označen.

Kot je v uvodu zapisala ena od urednic zbornika Jelka Piškurić (druga je Tamara Griesser Pečar), je kršenje človekovih pravic »pomemben barometer za razumevanje družbe, po­litičnih sistemov in njihovih ideologij. Monografija je nastala v prepričanju, da individualne usode zavzemajo pomembno mesto v razumevanju kolektivnega dojemanja preteklosti.«

Avgusta Praprotnika je umorila komunistična Vos

Damjan Hančič je prikazal Avgusta Praprotnika (od uspešnega industrialca do žrtve revolucionarnega nasilja).

Avgust Praprotnik (Ljubljana, 1891–1942) je bil pomemben slovenski bančnik in podjetnik ter eden vodilnih predstavnikov predvojnega liberalnega tabora na Slovenskem. Od sredine dvajsetih let je bil med vodilnimi predstavniki industrijskega podjetništva na Slovenskem, predsednik več industrijskih družb in rudnikov, vodja pomembnih gospodarskih ustanov, združenj in zvez.

Zaradi obtožb sodelovanja z italijanskimi okupacijskimi oblastmi ga je 20. februarja 1942 z atentatom umorila komunistična varnostnoobveščevalna služba. Po vojni je komunistična oblast njegovim dedičem zaplenila premoženje.

Ciril Žebot in Akademski klub Straža

Tamara Griesser Pečar je osvetlila Cirila Žebota in Akademski klub Straža.

Ciril Žebot je bil eden najožjih sodelavcev dr. Lamberta Ehrlicha v obdobju, ko je bil ta profesor na Teološki fakulteti in duhovni vodja Akademskega kluba Straža. V prispevku obravnava katoliška študentska gibanja na univerzi ter ustanovitev Akademskega kluba Straža, v katerem je Žebot zasedal eno od ključnih mest vse do odhoda v Rim oktobra 1943, po Vosovem Ehrlichovem umoru je s Francem Casarjem Stražo vodil in bil njen idejni vodja. Bil je med ustanovitelji glasila Straža v viharju, ki je izhajalo od leta 1934, in član akcijskega odbora, ki se je zavzemal za izpopolnitev ljubljanske univerze.

Ciril Žebot naj bi kot tajnik spremljal ministra Franca Kulovca z vlado v tujino, vendar je Kulovec izgubil življenje med bombnim napadom na Beograd 6. aprila 1941. Z Ehrlichom, strokovnjakom za meje, naj bi vseeno spremljal vlado, vendar za slovensko spremstvo ministrov na letalu ni bilo prostora. Bil je eden največjih nasprotnikov komunizma in Osvobodilne fronte ter zagovornik zedinjene Slovenije, vendar je Slovence postavljal v širši srednjeevropski okvir.

France Balantič in Grahovo, kraj tragične smrti

Mirjani Dujo Jurjevčič je opisala življenje, delo in smrt pesnika Franceta Balantiča. Njegovo pesniško ustvarjanje se je začelo tik pred drugo svetovno vojno. Na začetku vojne se je še posvečal tako študiju kot tudi pesnikovanju, a vojna je tudi njega prisilila, da izbere vojaško stran.
Marca 1943 se je pridružil vaškim stražarjem v Grahovem pri Cerknici in pozneje domobrancem, prav tako v Grahovem. Čeprav so bila njegova pesniška dela brez političnoideološkega značaja, je bil po vojni na seznamu prepovedanih avtorjev.

Dr. Janko Kralj in njegova doba

Renato Podbersič je preko osebe dr. Janka Kralja osvetlil prispevek k poznavanju delovanja krščanskih socialcev na Goriškem. Obravnava delovanje krščanskosocialne skupine znotraj slovenske manjšine pod Italijo v obdobju med obema svetovnima vojnama in fašističnih raznarodovalnih pritiskov ter med drugo sve­tovno vojno in komunistično revolucijo.

Osredinil se je na vlogo in de­lovanje dr. Janka Kralja (1898–1944), odvetnika in goriškega politika, voditelja omenjene politične skupine v tridesetih letih in neutrudnega borca za preganjano slovensko manjšino. Po razkolu med goriškimi krščanskimi socialci tik pred drugo svetovno vojno (1939) se je v po­gojih razraščanja revolucije in bratomorne vojne Kraljev krog odločil za povezave s Slovensko ljudsko stranko in Slovensko zavezo v Ljubljani.

Komunistično nasilje in zmaga v vojnem spopadu so jih potisnili na ob­robje zgodovine. Šele z nastopom demokratizacije na Slovenskem se počasi, a vztrajno, zmanjšujeta moralni in raziskovalni deficit pri vred­notenju zgodovinske vloge dr. Janka Kralja.

Od vlaka z domobranskimi ranjenci do komunističnega zapora

Objavljenih je še pet prispevkov.

Matevž Tomšič piše o usodah slovenske nacionalne elite. Jelka Piškurić je prikazala Jelko Mrak Dolinar (od vlaka z domobranskimi ranjenci do prestajanja kazni v kazenskih ustanovah za ženske). Neža Strajnar je osvetlila Vekoslava Korošca (1896–1984), baptističnega pastorja, žrtev montiranega sodnega procesa. Mateja Čoh Kladnik je raziskala Jožefa Koširja in Matjaževo vojsko v Sevnici. Andreja Valič Zver piše o dr. Jožetu Pučniku (1932–2003; od političnega disidenta do očeta slovenske države)

Foto: Ivo Žajdela