Zadnje čase zelo veliko razmišljam o času. Že zgodaj v materinstvu sem zasledila misel, da imamo ženske največkrat težavo s pomanjkanjem časa (in ne česa drugega). Ostajala je z mano in vedno znova mi poraja nova vprašanja. Kadarkoli sem v konfliktu sama s seboj, čemu naj namenim čas, ki ga imam na voljo, se spomnim na Marto in Marijo. Odraščala sem v pretežno ženskem gospodinjstvu, kjer se je ta spor med dvema poloma, ki sta prisotna v vsaki ženski, v času velikih priprav na pomemben dogodek (Jezusov obisk) pogosto izrazil navzven, v družinskih odnosih. Sedaj, ko živim v pretežno moškem gospodinjstvu, pa se konflikt med notranjo Marto in Marijo, ker sem edina ženska, ki se mora odločati, čemu bo doma namenila več pozornosti, odraža predvsem navznoter.

Zdi se mi, da ženske nikoli nismo podobne Marti bolj kot v predprazničnem času. Tekamo in begamo sem in tja v veliki skrbi, da bi vse pravočasno postorile. V nas pa se kuha – vse kaj drugega in nič kaj tako dišečega kot na š...